Jedro

Avtomobilist je prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177. člena ZOR). Pešec na prehodu za pešce v naselju seveda ni nepričakovan. Četudi gre za pešca, ki je stopil na prehod za pešce izza ovire (npr. avtobusa), pa nikakor ni mogoče šteti, da se avtomobilist ne bi mogel izogniti trčenju vanj v prometni situaciji, kakršna je bila v izpodbijani sodbi ugotovljena - namreč v situaciji, ko bi (pri ugotovljeni toženčevi reakciji na tožnico - zaviranju) toženec uspel preprečiti trčenje, če bi vozil s hitrostjo, ki bi bila manjša kot 47 km/h, dejansko pa je vozil s hitrostjo okrog 57 km/h, čeprav je bila hitrost tam omejena na 40 km/h. Avtomobilist je delno prost odgovornosti, če dokaže, da je oškodovanec deloma kriv za škodo (3. odstavek 177. člena ZOR) oziroma je (v primeru oškodovanca, ki ni krivdno sposoben) k nastanku škode s svojim ravnanjem delno prispeval. Revizijsko sodišče se v celoti strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da tožnica ni niti delno zakrivila škodnega dogodka oziroma prispevala k temu, da je do njega prišlo - ko je v izpodbijani sodbi ugotovljeno: da je tožnica pred prečkanjem cestišča preverila, ali je to varno; da izza avtobusa ni stekla, ampak je šla normalno hitro; in da je bilo cestišče dobro pregledno. V breme toženca gre poleg dobre preglednosti ceste tudi ugotovljena ustrezna prometna signalizacija (opozorila na obstoj prehoda za pešce in na omejitev hitrosti) in to, da mu je bila cesta dosti dobro znana.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženima strankama, da morata solidarno plačati tožnici 3,150.000 SIT odškodnine za škodo iz prometne nesreče, do katere je prišlo 22.8.1985 v M., ko je drugi toženec z osebnim avtomobilom podrl tožnico, ki je na prehodu za pešce prečkala cesto. Tako je v celoti ugodilo tožničnim zahtevkom iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer 450.000 SIT za telesne bolečine, 200.000 SIT za strah in 2,500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Obenem je zavrnilo višji tožbeni zahtevek (za plačilo 1,028.082 SIT za stroške prevozov in za rento po 13.180 SIT na mesec).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeni pritožbi obeh toženih strank in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je drugi toženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku) tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih drugi toženec v reviziji izrečno uveljavlja, pa sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili.

Neutemeljen je revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na nobeno od vprašanj, ki jih je drugi toženec postavil v pritožbi s trditvami o bistvenih kršitvah postopka in kršitvah materialnega zakona. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe. Če drugi toženec z odgovori na pritožbene navedbe ni zadovoljen, pa to seveda še ne pomeni procesne kršitve (iz 1. odstavka 354. člena v zvezi z 2. odstavkom 365. člena ZPP).

Neutemeljen je revizijski očitek, da se je sodišče druge stopnje povsem neutemeljeno sklicevalo na določbo 12. člena ZPP. Pravilna je opredelitev vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo po 3. odstavku 12. člena ZPP tudi z elementi dejanskega stanja kaznivega dejanja, kakršno je obrazložilo sodišče druge stopnje. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje, ne le na podlagi kazenske sodbe, temveč tudi na podlagi drugih dokazov, ugotovilo odločilna dejstva za presojo temelja odgovornosti tožene stranke in za presojo zatrjevane tožničine soodgovornosti za škodni dogodek oz. njenega soprispevka k nastanku obravnavane škode. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje in sprejelo kot pravilne njegove dejanske ugotovitve.

Neutemeljen je revizijski očitek, da je bilo pri izvedbi dokaza z izvedencem cestnoprometne stroke kršeno načelo neposrednosti, zato ker izvedenec ni bil zaslišan o pismeni dopolnitvi mnenja. Sodišče je tega izvedenca zaslišalo. Pri tem zaslišanju je imel drugi toženec možnost, da postavlja izvedencu vprašanja in je to možnost izkoristil, tako da je vztrajal pri pismenih pripombah na prejeto pismeno mnenje, ki ga je izvedenec po nalogu sodišča izdelal še pred zaslišanjem. Izvedenec je pismeno odgovoril na toženčeve pripombe. S tako izvedbo dokaza po izvedencu cestnoprometne stroke je sodišče prve stopnje spoštovalo načelo ustnosti in neposrednosti, kakor je glede dokazovanja z izvedenci konkretizirano v določbah 258. do 260. člena ZPP. Revizija ima sicer prav, ko opozarja, da drugi toženec ni zahteval drugega izvedenca, kakor je sodišče prve stopnje njegovo zahtevo sicer pomotno interpretiralo v obravnavani sodbi. Vendar pa s tem, ko ni sledilo toženčevi zahtevi, da naj ponovno zasliši izvedenca o (dopolnjenem) izvedenskem mnenju, sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Te kršitve revizija sicer formalno ne opredeli. Zato je treba opozoriti: 1) kršitev načela neposrednosti je sankcionirana kot absolutna bistvena kršitev iz 1. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi (česa takega revizija ne očita); in 2) kršitev načela ustnosti je sankcionirana kot absolutna bistvena kršitev iz 9. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi jo moralo opraviti (tudi česa takega revizija ne očita). Zunaj teh primerov so kršitve načel neposrednosti in ustnosti sankcionirane kot relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, tj. le pod pogojem, da je neuporaba ali nepravilna uporaba kakšne določbe ZPP vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Revizijsko sodišče ocenjuje, da takega vpliva ali možnosti vpliva ne more ugotoviti. Zato se pridružuje oceni sodišča druge stopnje, da očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z izvedbo dokaza po izvedencu cestnoprometne stroke ni bilo in tako sodišče druge stopnje z zavrnitvijo neutemeljenega takega pritožbenega očitka ni ohranilo zatrjevane procesne kršitve sodišča prve stopnje.

Neutemeljen je revizijski očitek, da se je sodišče prve stopnje ob postavitvi izvedenca cestnoprometne stroke zavedalo nemajhnega tožničinega prispevka (saj je naložilo izvedencu, naj v odstotkih oceni prispevka obeh udeležencev), pozneje pa je to zanemarilo. V bistvu je ta očitek zgrajen na neupoštevanju materialnega pravdnega vodstva, ki je v rokah sodišča ves čas postopka (298. in 259. člen ZPP), in načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP), s tem pa že tudi posega v grajo dokazne ocene in torej krši prepoved revizijskega izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe (3. odstavek 385. člena ZPP). Prav to zadnje velja tudi za revizijsko stališče, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali mnenja Občinske skupnosti socialnega skrbstva iz leta 1976, tj. iz časa pred škodnim dogodkom (zlasti o tem, da je tožnici potrebna pomoč druge osebe pri opravljanju večine življenjskih potreb). Enako velja seveda tudi za povsem izrečno kritiko dokazne ocene izpovedi prič, za katere toženec v reviziji navaja, da je v pritožbi opozoril na nepravilnosti, nejasnosti in kontradiktornosti v njih ter zato zahteval soočenje teh prič. Neutemeljen je po vsebini dejansko enak (torej na kritiko dokazne ocene usmerjen) očitek, izražen v zvezi s kritiko razmejitve (oz. po toženčevem stališču nerazmejitve) med tožničinim stanjem pred škodnim dogodkom in po njem - čeprav je ta očitek formuliran kot očitek nasprotja med ugotovitvami sodbe o tožničinih težavah po škodnem dogodku (glavoboli, sposobnost branja, težave z roko) in dokaznim gradivom (konkretno tožničino izpovedjo), torej navidez kot očitek v smislu 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. S tem pa se je tudi izkazalo, da nobene izmed očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni bilo.

Neutemeljena je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi.

Kar zadeva temelj toženčeve odškodninske odgovornosti, nima podlage v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) njegovo stališče, da se v primeru prometnih nesreč ne uporablja določba 173. člena ZOR o objektivni odgovornosti. Avtomobil je nevarna stvar v smislu 173. člena ZOR, zato avtomobilist odgovarja za škodo, ki je nastala v zvezi z vožnjo, po načelih te zakonske določbe ("za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok") - kar teorija in sodna praksa opredeljujeta kot objektivno odgovornost. Avtomobilist je prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177. člena ZOR). Pešec na prehodu za pešce v naselju seveda ni nepričakovan. Četudi gre za pešca, ki je stopil na prehod za pešce izza ovire (npr. avtobusa), pa nikakor ni mogoče šteti, da se avtomobilist ne bi mogel izogniti trčenju vanj v prometni situaciji, kakršna je bila v izpodbijani sodbi ugotovljena - namreč v situaciji, ko bi (pri ugotovljeni toženčevi reakciji na tožnico - zaviranju) toženec uspel preprečiti trčenje, če bi vozil s hitrostjo, ki bi bila manjša kot 47 km/h, dejansko pa je vozil s hitrostjo okrog 57 km/h, čeprav je bila hitrost tam omejena na 40 km/h. Avtomobilist je delno prost odgovornosti, če dokaže, da je oškodovanec deloma kriv za škodo (3. odstavek 177. člena ZOR) oziroma je (v primeru oškodovanca, ki ni krivdno sposoben) k nastanku škode s svojim ravnanjem delno prispeval. Revizijsko sodišče se v celoti strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da tožnica ni niti delno zakrivila škodnega dogodka oziroma prispevala k temu, da je do njega prišlo - ko je v izpodbijani sodbi ugotovljeno: da je tožnica pred prečkanjem cestišča preverila, ali je to varno; da izza avtobusa ni stekla, ampak je šla normalno hitro; in da je bilo cestišče dobro pregledno. Nazadnje navedena ugotovitev seveda velja tudi za drugega toženca kot avtomobilista, v katerega breme (pri tehtanju okoliščin na tožničini strani, ki jih je uveljavljal kot razlog za njeno izključno ali delno odgovornost za škodni dogodek) gre poleg dobre preglednosti ceste tudi ugotovljena ustrezna prometna signalizacija (opozorila na obstoj prehoda za pešce in na omejitev hitrosti) in to, da mu je bila cesta dosti dobro znana. Neutemeljena so drugačna revizijska stališča o tožničini (so)odgovornosti za škodni dogodek, zlasti tudi stališče, vsebovano v formulaciji, da je vprašanje, če lahko (zatrjevano) dejstvo tožničinega prispevka k nastanku prometne nesreče pripišemo oškodovanki sami ali pa tistim, ki so bili zanjo dolžni skrbeti.

Po vsem obrazloženem se je revizijsko sodišče prepričalo, da je v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je ugotovljena popolna odškodninska odgovornost drugega toženca za tožničino škodo iz obravnavanega škodnega dogodka. Prepričalo pa se je še, da je materialno pravo pravilno uporabljeno, tudi kar zadeva višino odškodnine za vse tri ugotovljene oblike tožničine nepremoženjske škode.

Predvsem je neutemeljena revizijska graja, češ da pri ugotovljenem zmanjšanju tožničine življenjske aktivnosti ni pravilna razmejitev tožničinega stanja pred prometno nesrečo in po njej. Sodišče je z izvedencema medicinske stroke (nevrokirurgom in psihiatrom) povsem jasno razmejilo tisto tožničino prizadetost, ki je posledica poškodb, dobljenih v obravnavanem škodnem dogodku, od one prizadetosti, ki je pri njej obstajala zaradi njenih, z razvojem pogojenih, psihičnih značilnosti pred škodnim dogodkom. Jasno je ugotovilo tiste spremembe na področju njenega duševnega funkcioniranja, ki so nastopile kot posledica poškodb, zlasti poškodbe glave, zaradi katere je prišlo do propadanja in sušenja levega stranskega režnja in desnega sprednjega temenskega režnja možgan. Ugotovljeno je, da je tožnica postala bistveno manj samostojna - točneje (po sprejetih izpovedih njenega delovnega terapevta in direktorja kamniškega Centra za usposabljanje in varstvo invalidnih oseb), povsem nesamostojna, nesposobna orientiranosti pri delu in v prostoru - da je manj iniciativna; da se hitro utrudi; da se teže zbere in osredotoči na eno stvar; da se ji je zožil interesni krog; da so pri njej pogostejša čustvena nihanja, zlasti v smeri nejevolje in nestrpnosti, vse do pravih izbruhov jeze. Vse to je nedvomno mogoče opredeliti kot zmanjšanje življenjske aktivnosti v smislu 200. člena ZOR. Zato tožnici seveda gre odškodnina za duševne bolečine, ki jih trpi, ker so zmanjšane njene življenjske aktivnosti.

Neutemeljeno je toženčevo revizijsko stališče, da tožnica, zato ker "iz naslova invalidnosti prejema 35% povprečnega čistega OD na zaposlenega v RS v preteklem letu", ne more prejeti še odškodnine "iz naslova splošnega zmanjšanja življenjske sposobnosti" - ki da ne more biti priznana dvakrat. Odgovor, zakaj je tako revizijsko stališče neutemeljeno, si je revident zapisal pravzaprav že sam - z dodatno navedbo v zvezi z zatrjevanimi prejemki zaradi invalidnosti, namreč da "gre za stanje bolezni in iz tega naslova priznano invalidnost". Bolezensko stanje in popoškodbeno stanje sta pač očitno dva temelja za dve vrsti upravičenj, od katerih je le upravičenje do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti priznano tožnici (tudi) nasproti drugemu tožencu.

Kar zadeva drugi dve obliki tožničine nepremoženjske škode, se revizija z njima posebej ne ukvarja (razen glede ugotovitve glavobolov pri očitanih procesnih kršitvah). To so telesne bolečine (prestane in bodoče, predvsem glavoboli) in strah (prestani sekundarni strah do poteka več kot enoletnega zdravljenja in nato še pozni strah, ki je tako globoko zasidran, da ni minil (vsaj) do tožničinega pregleda pri izvedencu psihiatru (aprila 1992, torej sedem let po nesreči).

Revizijsko izpodbijanje odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo, češ da je prisojena odškodnina previsoka, narekuje revizijski preskus tudi v smeri primerjalne presoje te denarne odškodnine po merilih pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz 1. odstavka 200. člena ZOR, ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odstavka 200. člena ZOR (pri odmeri denarne odškodnine sodišče gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom).

To pomeni predvsem tudi upoštevanje v sodni praksi znanih primerov tovrstnih oblik nepremoženjske škode (v razponu od tistih najblažje stopnje pa do katastrofalnih škod) in v sodni praksi izoblikovanih, uporabljenih in uveljavljenih meril za odmero odškodnin v (prejšnjemu razponu ustrezajočih) razponih od najmanjših do največjih odškodnin za nepremoženjsko škodo. Pri tej presoji je revizijsko sodišče ugotovilo, da so dejstva glede vseh treh oblik škode - natančno ugotovljena v sodbi prve stopnje, v najpomembnejših (s stališča pritožbenega izpodbijanja) bistvenih obrisih ponovno navedena v izpodbijani sodbi druge stopnje in maloprej kratko povzeta tudi v tej revizijski sodbi - narekovala izpodbijano odločitev sodišča druge stopnje, torej zavrnitev neutemeljenih pritožb toženih strank in potrditev sodbe prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu. Torej z izpodbijano sodbo ni bilo v škodo drugega toženca uporabljeno materialno pravo, kakor neutemeljeno zatrjuje v reviziji.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.