Jedro

Tožena stranka bi morala upoštevati, po napotilih Vrhovnega sodišča RS, Uredbo Sveta EU št. 343/2003 in bi morala ugotoviti, katera država članica je odgovorna za obravnavanje tožnikove vloge za azil. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na podatek, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo iz Republike Avstrije, ki je bila na podlagi Odloka o določitvi varnih tretjih držav št. 262-08/2002-1, ki je začel veljati 20. 7. 2002, varna tretja država v smislu 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil. V času ponovnega odločanja pa tožena stranka ni upoštevala, da je s 1. 5. 2004 Republika Slovenija postala članica Evropske unije tako kot je tudi Republika Avstrija. Določila ZAzil opredeljujejo kaj pomeni varna tretja država in določajo pri tem pogoje (6. alinea 1. odstavka 2. člena ZAzil), vsi trije pogoji pa morajo biti izpolnjeni kumulativno s tem, da varno tretjo državo določi Vlada RS (2. odstavek 2. člena ZAzil). Ravno tretji pogoj (3. točka 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil), ki govori, da je varna tretja država tista, ki "se vanjo prosilec lahko zakonito vrne in tam zaprosi za azil" pomeni, da je potrebno uporabiti določila Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003, ker ta govori o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 1822-12/XVII-207-380/2004/1 z dne 17. 12. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V svoji obrazložitvi navaja, da je o tožnikovi prošnji že odločila s sklepom z dne 29. 4. 2004, tukajšnje sodišče je tožbo zavrnilo s sodbo opr. št. U 1066/2004. Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo opr. št. I Up 761/2004 z dne 14. 7. 2004 sodbo Upravnega sodišča RS spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka navaja, da je bila prošnja za priznanje azila vložena pred 1. 5. 2004, zato jo tožena stranka obravnava le po določbah Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil). Na podlagi izjave tožnika tožena stranka zaključuje, da je vstopil v Republiko Slovenijo iz Republike Avstrije, to pa izhaja tudi iz žiga, ki je odtisnjen na njegovem potnem listu. Glede na Odlok o določitvi varnih tretjih držav z dne 11. 7. 2002, ki ga je sprejela Vlada RS, je Republika Avstrija varna tretja država v smislu določb 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil, zato je tožena stranka njegovo vlogo zavrgla na podlagi 37. člena ZAzil. Tožnik v tožbi navaja, da je sklep tožene stranke preuranjen. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno, zato je bil napačno uporabljen ZAzil. Tožnik, če je tam res bil, je bil v Avstriji le v tranzitu in se na poti v Slovenijo tam sploh ni ustavljal. Tožnik meni, da bi mu morala biti dana možnost, da bi s svojo izpovedbo na zaslišanju in z morebitnimi drugimi dokazi dokazoval kako je pripotoval v Slovenijo in dokazoval utemeljenost svoje prošnje za azil. Tožena stranka bi morala ugotavljati odločilna dejstva v okviru rednega azilnega postopka, zato tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek. Hkrati tudi predlaga oprostitev plačila sodnih taks, ker je tožnik brez premoženja in brez dohodkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je po sodbi Vrhovnega sodišča RS bilo naloženo, da je potrebno ugotoviti skladno z merili, ki jih določa Uredba 343/2003, katera država članica je odgovorna za odločanje o tožnikovi vlogi za azil. Tožena stranka je v celoti sledila napotilom in ugotavljala katera država članica je odgovorna za reševanje tožnikove prošnje ter preverila ali Uredba velja za Republiko Slovenijo že v času izdaje izpodbijanega sklepa ali ne. Tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V tej zadevi je tožena stranka ponovno odločala na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 761/2004 z dne 14. 7. 2004, ki je pritožbi ugodilo in sodbo tukajšnjega sodišča opr. št. U 1066/2004 z dne 3. 6. 2004 spremenilo tako, da je tožbi tožnika ugodilo in odločbo tožene stranke št. 1822-07/XVII-207.380/2004/1 z dne 29. 4. 2004 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločala v decembru 2004, zato bi morala tožena stranka slediti napotilom Vrhovnega sodišča RS, ker je vezana na pravno mnenje tega sodišča in na stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Tožena stranka mora namreč v postopku ponovnega odločanja uporabiti pravo, ki velja v času njenega odločanja, torej se je tožena stranka napačno oprla na dejstvo, da je tožnik vložil prošnjo za azil pred 1. 5. 2004. Tožena stranka bi morala upoštevati, po napotilih Vrhovnega sodišča RS, Uredbo Sveta EU št. 343/2003 in bi morala ugotoviti, katera država članica je odgovorna za obravnavanje tožnikove vloge za azil. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na podatek, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo iz Republike Avstrije, ki je bila na podlagi Odloka o določitvi varnih tretjih držav št. 262-08/2002-1, ki je začel veljati 20. 7. 2002, varna tretja država v smislu 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil. V času ponovnega odločanja pa tožena stranka ni upoštevala, da je s 1. 5. 2004 Republika Slovenija postala članica Evropske unije tako kot je tudi Republika Avstrija. Določila ZAzil opredeljujejo kaj pomeni varna tretja država in določajo pri tem pogoje (6. alinea 1. odstavka 2. člena ZAzil), vsi trije pogoji pa morajo biti izpolnjeni kumulativno s tem, da varno tretjo državo določi Vlada RS (2. odstavek 2. člena ZAzil). Ravno tretji pogoj (3. točka 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil), ki govori, da je varna tretja država tista, ki "se vanjo prosilec lahko zakonito vrne in tam zaprosi za azil" pomeni, da je potrebno uporabiti določila Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003, ker ta govori o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države. Ravno zaradi tega, kar je predmet citirane Uredbe, bi morala tožena stranka pri svoji odločitvi uporabiti določila Uredbe Sveta, pri tem slediti navodilom sodbe Vrhovnega sodišča RS.

Tožena stranka se tudi ni opredelila do pojma po določbi 2. člena e točke Uredbe Sveta EU št. 343/2003, ki obravnava pojem "obravnavanje prošnje za azil" in katerega Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi izrecno izpostavlja in se nanj sklicuje. Stališče tožene stranke, da se določbe ZAzil po vstopu Republike Slovenije v EU niso spremenile, so sicer točne, vendar bi morala tožena stranka pri svoji že sprejeti odločitvi upoštevati Uredbo Sveta EU, ker je ta veljala že v času izdaje uvodoma navedenega izpodbijanega upravnega akta, česar tožena stranka ni storila in bo morala to upoštevati v ponovljenem postopku.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status, zato je zaključilo, da bi lahko s plačilom sodnih taks bila ogrožena sredstva, s katerimi se preživlja.