Jedro

Izvedba dokaza, tudi če je pridobljen s kršitvijo pravice do zasebnosti, ni a priori izključena. Poseg v pravico do zasebnosti je namreč pod določenimi pogoji dopusten, in sicer če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine oziroma, če je namen izvedbe takšnega dokaza izvrševanje neke ustavno zavarovane pravice. V takem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost. Takšno je tudi stališče sodne prakse rednih sodišč, ki temelji na povzeti odločbi Ustavnega sodišča, saj ZPP tega področja (dokazi, pridobljeni na nedovoljen način) ne ureja. Vse povedano velja tudi za izvedbo in oceno nezakonito pridobljenih dokazov v postopku zavarovanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 25. 4. 2019. 2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila tožena stranka (v nadaljevanju toženec) zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je sklep brez razlogov oziroma so razlogi nejasni in so v nasprotju sami s sabo. Sodišče ni upoštevalo kontradiktornosti postopka v fazi odločanja o ugovoru. Tožnica je odgovorila na ugovor toženca, tega odgovora pa sodišče tožencu ni vročilo v odgovor in s tem kršilo pravico do enakega varstva po 22. členu Ustave. Sodišče tudi ni izvedlo s strani toženca predlaganih dokazov z vpogledom v priložene izpise tožničinega spletnega profila Facebook in njenih elektronskih sporočil, ker naj bi bili dokazi pridobljeni na nezakonit način. Ustavno sodišče je o konceptu pričakovane zasebnosti odločilo že s sodbo Up 472/2002 in temu v podobnih primerih sledi tudi Vrhovno sodišče. Toženec je imel dovoljenje za vstop v tožničin računalnik, saj mu je zaupala geslo. Geslo odpira dostop do vsebine dokumentov, zato ni mogoče govoriti o vdoru v zasebnost. Poleg tega v civilnem postopku ni nedovoljenih dokazov, kot v kazenskem postopku. 8. člen ZPP je jasen, vsak dokaz mora sodišče vestno in skrbno presojati in jih povezati v celoto. Tega ni storilo, zato je bistveno kršilo določbe postopka. Sodišče je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, pa kljub temu vztraja na izdani začasni odredbi. Sodišče je oprlo odločitev na nevarnost, da bo toženec odsvojil ali obremenil sporno stanovanje, toženec pa tega v ugovoru ni zanikal. Toženec je povedal, da živi v tem stanovanju in da nima na voljo drugega stanovanja. Stanovanja ne more prodati, saj na tržišču ni na voljo tako cenenih stanovanj. Trditve tožnice, da ji toženec grozi, da bo dal stanovanje v najem ali ga prodal, so povsem nesmiselne. Kdo bi kupil tako stanovanje, če je v zemljiški knjigi vknjižena služnostna pravica v korist tožnice? Zaključek sodišča je zato povsem neživljenjski, v procesnem smislu pa tudi nepravilen. V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnica zatrjevala le, da ji toženec grozi, da bo stanovanje prodal ali ga dal v najem. Za izdajo začasne odredbe pa mora biti ravnanje dolžnika konkretno in usmerjeno v to, da onemogoči upniku ali mu oteži uveljavitev njegove terjatve. Izdana začasna odredba je zato povsem brez razlogov in se ne more preizkusiti.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Najprej je treba zavrniti le pavšalno navržena pritožbena očitka kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijani sklep sklep nima nobenih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale preizkus, do kakšne napake pri tehničnem prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sklepa (protispisnost) pa v pritožbi ni navedeno.

6. Nadalje ni res, da je sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, pa kljub temu „vztraja“ pri izdani začasni odredbi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu1 le (pravilno) poudarilo, da navidezna pogodba ni nična ampak je neobstoječa2. 7. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker mu ni vročilo tožničinega odgovora na njegov ugovor zoper začasno odredbo oziroma mu ga je vročilo šele z izpodbijanim sklepom. V skladu z določbo 57. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je obligatorno vročanje ugovora v odgovor, nevročitev nadaljnjih vlog (odgovora na ugovor) pa lahko predstavlja kršitev načela kontradiktornosti le v primeru, če sodišče prve stopnje odločitev o ugovoru opre na trditve in dokaze iz odgovora na ugovor, ki ga prej ni vročilo toženi stranki.

8. Tožnica trdi, da je bila kupoprodajna pogodba z dne 30. 1. 2017, s katero je tožencu prodala svoje stanovanje, navidezna in sklenjena le zato, da bi se tožnica izognila nevarnosti, da bi njeni upniku segli na stanovanje z izvršbo. Kupnina 15.000 EUR naj bi potrditvah tožnice predstavljala posojilo toženca, po vračilu katerega naj bi bilo stanovanje spet „prepisano“ nanjo. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev tožnice, zlasti pa pisnih izjav prič T. U., M. G., B. K., M. H. T. in A. S., ki so vse v celoti potrdile tožničine trditve, zaključilo da je tožnica z verjetnostjo izkazala obstoj svoje terjatve. Dodalo je še, da je glede na to, da sta bili pravdni stranki v času sklenitve pogodbe partnerja, povsem življenjsko, da je toženec pomagal tožnici na način, kot ga slednja zatrjuje. Ker je toženec zanikal, da bi bila s tožnico partnerja in trdil, da sta bila le ljubimca, se je sodišče prve stopnje sklicevalo3 (tudi) na listino (sporočilo toženca tožničini hčeri z dne 24. 3. 20184), ki je bila priložena odgovoru na ugovor, ki je bil tožencu vročen šele skupaj z izpodbijanim sklepom. Čeprav se toženec o tej listini do izdaje izpodbijanega sklepa ni imel možnosti izjaviti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da do kršitve načela kontradiktornosti ni prišlo, ker dejstvo, ali sta bili pravdni stranki partnerja ali ljubimca, ni odločilno za odločitev o verjetnem obstoju terjatve. Sodišče prve stopnje se je na partnerstvo sklicevalo le v dodatno (rezervno) podkrepitev svojega zaključka o verjetnem obstoju terjatve, ki v odločilnem delu temelji na prej omenjenih pisnih izjavah prič, ki po presoji sodišča prve stopnje potrjujejo verjetnost tožničine tožbene teze.

9. Toženec, ki trdi, da pogodba odraža resnično voljo strank, je v dokaz svojim trditvam ugovoru priložil elektronska sporočila tožnice (namenjena tretjim osebam) in izpise njenih zasebnih sporočil na socialnem omrežju Facebook. Sodišče prve stopnje jih ni upoštevalo, „ker jih je toženec pridobil brez soglasja tožnice z vpogledom v elektronsko pošto tožnice in vstopom v tožničin osebni profil na socialnem omrežju Facebook in gre zato za dokaze, pridobljene na nezakonit5 način.“

10. Izvedba dokaza, tudi če je pridobljen s kršitvijo pravice do zasebnosti, ni a priori izključena. Poseg v pravico do zasebnosti je namreč pod določenimi pogoji dopusten, in sicer če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine oziroma, če je namen izvedbe takšnega dokaza izvrševanje neke ustavno zavarovane pravice6. V takem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost. Takšno je tudi stališče sodne prakse rednih sodišč7, ki temelji na povzeti odločbi Ustavnega sodišča, saj ZPP tega področja (dokazi, pridobljeni na nedovoljen način) ne ureja. Vse povedano velja tudi za izvedbo in oceno nezakonito pridobljenih dokazov v postopku zavarovanja.

11. Zaradi uresničevanja pravice strank do izjave v postopku obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, z nedopustno zavrnitvijo pa je ta pravica kršena (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče lahko „ne upošteva“ dokaznega predloga le iz utemeljenih razlogov, ki jih mora konkretizirano pojasniti. Glede na prej povedano bi moralo sodišče prve stopnje, če je že štelo, da so dokazi pridobljeni s kršitvijo pravice do zasebnosti, pojasniti, zakaj je dalo slednji prednost pred toženčevo pravico do izjave (22. člen Ustave). Zaradi opisane kršitve je višje sodišče pritožbi toženca ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V obravnavani zadevi je sporno tudi, ali je toženec do teh listinskih dokazov res prišel na nezakonit način oziroma s kršitvijo tožničine pravice do zasebnosti. Toženec namreč v pritožbi pravočasno8 trdi, da je imel dovoljenje za vstop v računalnik, ker mu je tožnica zaupala njeno geslo, ki odpira dostop do vsebine dokumentov. V ponovljenem postopku se bo zato moralo sodišče prve stopnje najprej opredeliti do tega spornega vprašanja.

12. Ker je že ugotovljena kršitev narekovala razveljavitev izpodbijanega sklepa, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

1 Očitek pritožnika se očitno nanaša na zapis sodišča prve stopnje, v sklepu o začasni odredbi z dne 25. 4. 2019 (7. točka obrazložitve), in sicer, da del tožbenega zahtevka ni utemeljen, ker navidezna pogodba ni nična, ampak je neobstoječa. Tožbeni zahtevek se sicer glasi:“ Kupoprodajna pogodba...je nična in nima pravnih posledic.“ 2 Glej na primer 10. točko obrazložitve sodbe VSRS II Ips 96/2018 z dne 19. 7. 2018. 3 V opombi (1). 4 Iz katerega po presoji sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec zvezo s tožnico štel kot partnersko. 5 Iz izpodbijanega sklepa sicer ni jasno, ali je sodišče prve stopnje to ugotovilo z vpogledom v sporočila ali pa je morda tudi v tem delu upoštevalo trditve iz tožničinega odgovora na ugovor, ne da bi ga prej vročilo tožencu. 6 Odločba Ustavnega sodišča Up-472/02 z dne 7. 10. 2004. 7 Glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 120/2014 z dne 18. 11. 2014, VIII Ips 156/2016 z dne 10. 11. 2016 in VIII Ips 2/2018 z dne 30. 5. 2018 ter sodbi VSL I Cpg 1849/2014 z dne 11. 2. 2015 in I Cp 3295/2015 z dne 10. 2. 2016. 8 Gre za dopustno pritožbeno novoto, saj se toženec o tem pred izdajo izpodbijanega sklepa ni imel možnosti izreči.