Jedro

Glede na to, da kršitev hišnega pripora nujno ne pomeni tudi odreditve pripora, pa mora sodišče v takem primeru, ko bodisi samo ali po poročilu policije, ugotovi, da naj bi obdolženec kršil hišni pripor, le-tega najprej zaslišati. S tem namreč sodišče preveri, ali je obdolženec dejansko kršil hišni pripor in v primeru kršitve ugotovi razloge oz. druge okoliščine, od katerih je odvisno, ali bo pripor odredilo ali ne.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega E. Č. se kot neutemeljena z a v r n e .

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v K. je z izpodbijanim sklepom zoper obt. E. Č. odpravil hišni pripor ter mu iz razloga 3. tč. 1. odst. 201. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor.

Zoper sklep se pritožuje obtoženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. odst. 371. čl. ZKP in po 11. tč. 1. odst. istega člena. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi ter obtožencu odredi hišni pripor.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Nima prav obtoženčev zagovornik, ko navaja, da je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odst. 371. čl. ZKP. Bistvo navedene kršitve vidi pritožnik v tem, da obtožencu ni bila dana možnost, da se izjasni o predlogu predsednice razpravljajočega senata za odreditev pripora, čeprav mu takšna pravica, glede na določbi 22. in 29. čl. Ustave Republike Slovenije pripada, o čemer se je sodna praksa že večkrat izrekla. Zato bi sodišče prve stopnje po njegovem stališču moralo opraviti tako imenovani priporni narok, na katerem bi imel obtoženec možnost, da se izjasni o očitkih glede kršitve hišnega pripora.

Navedeno stališče je po oceni pritožbenega sodišča načeloma pravilno, saj bi sodišče prve stopnje obtožencu moralo omogočiti, da se izjasni o kršitvah hišnega pripora, sicer ne v obliki posebnega pripornega naroka, temveč tako, da bi opravilo zaslišanje obtoženca. O pripornem naroku bo namreč moč govoriti tedaj, ko obtoženec odgovarja na predlog nasprotne stranke za odreditev pripora, to je državnega tožilca, medtem ko je v danem primeru bil pripor odrejen res da na predlog predsednice razpravljajočega senata, pa vendar po uradni dolžnosti v smislu 4. odst. 199.a čl. ZKP. Sodišče namreč nadzoruje izvajanje ukrepa hišnega pripora bodisi samo ali preko policije in v primeru kršitve hišnega pripora lahko pripor odredi tudi po uradni dolžnosti, ne da bi zato bil potreben predlog državnega tožilca. Glede na to, da kršitev hišnega pripora nujno ne pomeni tudi odreditve pripora, pa mora sodišče v takem primeru, ko bodisi samo ali po poročilu policije, ugotovi, da naj bi obdolženec kršil hišni pripor, le-tega najprej zaslišati. S tem namreč sodišče preveri, ali je obdolženec dejansko kršil hišni pripor in v primeru kršitve ugotovi razloge oz. druge okoliščine, od katerih je odvisno, ali bo pripor odredilo ali ne. Zato so pritožbene navedbe, kolikor imajo v mislih obveznost predhodnega zaslišanja obtoženca, povsem pravilne.

Navedena kršitev pravica do obrambe pa po oceni pritožbenega sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Tudi iz vsebine pritožbenih navedb namreč izhaja ugotovitev, da je obtoženec dejansko kršil hišni pripor, vendar pa se po mnenju obrambe ob tem, naj ne bi zavedal, da krši hišni pripor. Kot namreč pritožnik navaja, je bil obtožencu hišni pripor najprej podaljšan do 19.11.2005 in ko mu je bil dne 4.11.2005 hišni pripor podaljšan po vložitvi obtožnice, rok podaljšanja v sklepu ni bil določen, zaradi česar je obtoženec mislil, da sme hišni pripor trajati najdlje do 19.11.2005. Zato je tudi šele po tem datumu kršil hišni pripor. Te navedbe pa po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljene, saj je že iz obrazložitve obeh sklepov o podaljšanju hišnega pripora povsem jasno razvidno, da se obtožencu hišni pripor ni odpravil, temveč podaljšal tudi po vloženi obtožbi, poleg tega pa je pritožbena trditev o obtoženčevi zmoti glede časovne omejitve neupoštevna tudi zato, ker je bil obtoženec že ob odreditvi hišnega pripora v sklepu izrecno opozorjen, da brez dovoljenja sodišča ne sme zapustiti bivališča, kjer se hišni pripor izvaja. V vsakem primeru bi torej obtoženec moral imeti predhodno dovoljenje sodišča, katerega pa zanesljivo ni imel in je s tem tudi kršil hišni pripor. Pa tudi kolikor mu naj ne bi bila jasna časovna omejitev trajanja hišnega pripora, potem bi se moral vsekakor o tem pozanimati pri sodišču še sploh, ker je bil že legitimiran s strani policije in je kljub temu dva dni zatem ponovno kršil hišni pripor. Zato se ob vsem povedanem, tudi po oceni pritožbenega sodišča izkaže, da zatrjevana zmota obtoženca ni utemeljena, temveč je slednji zavestno in hote kršil hišni pripor. Spričo tega pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ravnalo, ko mu je zaradi veh kršitev hišnega pripora le-tega odpravilo in odredilo pripor. V kolikor pa pritožnik uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP češ, da je obrazložitev sklepa sama s seboj v nasprotju, ko najprej navaja, da se obtožencu odredi pripor zaradi kršitve hišnega pripora, nato pa utemeljuje, da je pripor neogibno potreben zaradi varnosti ljudi, nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč slednjo ugotovitev zapisalo le glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti tako, da zatrjevano nasprotje ni podano. Zato je sodišče druge stopnje glede na vse povedano pritožbo zagovornika obt. E. Č. na podlagi 3. odst. 402. čl. ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.