Jedro

Zatrjevana toženčeva obljuba vračila kupnine ni mogla povzročiti pretrganja zastaranja tožničinega zahtevka za plačilo polovice sedanje vrednosti spornega stanovanja.

Sodišče izvede samo tiste dokaze, ki so namenjeni ugotavljanju odločilnih dejstev. Res pa se mora sodišče opredeliti do dokaznih predlogov; predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in najpozneje v obrazložitvi sodbe, če že ne na glavni obravnavi, pojasni, zakaj jih je zavrnilo. Sodišče prve stopnje te zahteve ni upoštevalo, vendar bi lahko šlo zgolj za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nanjo bi tožnica v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP morala opozoriti že na glavni obravnavi, vendar tega ni storila, zato se v pritožbi na to kršitev ne more več uspešno sklicevati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba ter popravni sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala od toženca plačilo 66.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2008 dalje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožnici pa naložilo, da mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške. Ker višine pravdnih stroškov pomotoma ni navedlo, je izdalo popravni sklep, po katerem tožnica tožencu dolguje 550,08 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se je tako zoper sodbo kot zoper popravni sklep pravočasno pritožila. Obakrat se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

V pritožbi zoper sodbo očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do vseh njenih dokaznih predlogov, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnica je predlagala številne dokaze, med drugim zaslišanje prič in vpogled v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 1046/2009. Sodišče teh dokazov ni izvedlo, čeprav bi se tako lahko prepričalo, da toženec že ves čas krivo izpoveduje, kar dokazuje, da je tudi njegova izjava v tem postopku prilagojena za njegove potrebe. Toženčevo izpoved glede okoliščin sklepanja kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje sta zanikala tako prodajalec stanovanja kot priča O. P.. Sodišče bi šele po izvedbi vseh predlaganih dokazov lahko odločilo, kateri od pravdnih strank verjame, posebej ker v trenutku toženčeve pripoznave dolga, ko je tožnici obljubil vrnitev njenega dela kupnine oziroma izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, ni bila prisotna nobena druga oseba. Sicer pa bi sodišče moralo sklepati po prostem preudarku; da bi lahko uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, bi namreč prej moralo izvesti vse predlagane dokaze. Sodišče ni verjelo tožnici, ampak tožencu, čeprav je tožnica opozorila, da v spornem stanovanju zdaj živi toženčev brat z novo družino, s katerim tožnica in hči nimata stikov, preživnine pa ji ne plačuje. Tožnica vztraja, da je dokazala, da je bilo zastaranje pretrgano s toženčevo izrecno izjavo v letu 2004. Zaključek sodišča, da izjava o pripoznavi ni bila dana na predpisan način, pa je brez ustrezne podlage.

V pritožbi zoper popravni sklep tožnica pojasnjuje, da se je pritožila zoper sodbo. Ker je sodišče tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo, je nepravilna tudi stroškovna odločitev.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnici očita, da v pritožbi zgolj ponavlja svoje nedokazane navedbe, ki jih je sodišče utemeljeno zavrnilo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

5. Tožnica je svoj tožbeni zahtevek oprla na trditev, da je bil toženec slamnati kupec spornega stanovanja, za katerega sta kupnino plačala tožnica in toženčev brat. Toženec naj bi po dogovoru s tožnico nanjo prenesel lastninsko pravico na stanovanju, potem ko bi tožnica pridobila državljanstvo RS. To se je zgodilo v letu 2001, tožnica pa se je po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje iz spornega stanovanja, v katerem je dotlej živela v izvenzakonski skupnosti s toženčevim bratom, izselila v januarju 2003. 6. Tožnica s tožbo terja od toženca plačilo polovice sedanje vrednosti spornega stanovanja, medtem ko je bil njen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine že pravnomočno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica zaradi zastaranja njene terjatve ni upravičena do zahtevanega plačila, upoštevaje petletni splošni zastaralni rok, ki ga za uveljavljanje takšnih terjatev predpisuje 346. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Pravilno je sklepalo, da je zastaralni rok začel teči leta 2002, iztekel pa je leta 2007, torej še pred tožbo oziroma njeno spremembo iz avgusta 2008. Po zaslišanju pravdnih strank je upravičeno podvomilo tudi o tožničini trditvi, da naj bi toženec v letu 2004 pripoznal svoj dolg. Takšna toženčeva izjava bi po 364. členu OZ lahko pretrgala zastaranje, vendar jo je toženec zanikal, tožničini izpovedi, ki je sicer ne podpira noben drug dokaz, pa sodišče prve stopnje ni verjelo.

7. Tožnica neupravičeno nasprotuje izčrpni, logični in prepričljivi dokazni oceni, ki jo vsebuje izpodbijana sodba. Poleg tega ni mogoče spregledati neskladja med tožničino izpovedjo in njenimi trditvami. Tožnica je namreč zatrjevala, da naj bi ji toženec v letu 2004 obljubil izstavitev zemljiškoknjižne listine za stanovanje ali vrnitev kupnine, medtem ko je na zaslišanju izpovedala, da naj bi ji toženec rekel, da ji bo izplačal polovico stanovanja. Kupnine, ki je po tožničinih trditvah znašala manj kot 17.000,00 EUR, ni mogoče enačiti s sedanjo vrednostjo stanovanja. Poleg tega dejstev, ki jih razkrije dokazni postopek, pa nimajo podlage v trditvenem gradivu, ki sta ga ponudili pravdni stranki, sodišče skladno z razpravnim načelom iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pri odločanju ne sme upoštevati.

8. Zatrjevana toženčeva obljuba vračila kupnine torej ni mogla povzročiti pretrganja zastaranja tožničinega zahtevka za plačilo polovice sedanje vrednosti spornega stanovanja. Izvedba nadaljnjih dokazov (ti naj bi bili po pritožbenih trditvah namenjeni dokazovanju toženčeve neresnicoljubnosti), bi nasprotovala načelu smotrnosti in ekonomičnosti postopka, saj tožnica drugačne odločitve o svojem tožbenem zahtevku ne bi mogla doseči. 9. Vsa odločilna dejstva, ki so bila pomembna za presojo zastaranja tožničine terjatve, so bila v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena. Tudi materialno pravo je bilo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa tožnica v pritožbi ni v zadostni meri konkretizirala. Očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ni dovolj, saj pravica stranke do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče v skladu z 213. členom ZPP izvede samo tiste dokaze, ki so namenjeni ugotavljanju odločilnih dejstev. Res pa se mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP opredeliti do dokaznih predlogov; predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in najpozneje v obrazložitvi sodbe, če že ne na glavni obravnavi, pojasni, zakaj jih je zavrnilo. Sodišče prve stopnje te zahteve ni upoštevalo, vendar bi lahko šlo zgolj za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nanjo bi tožnica v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP morala opozoriti že na glavni obravnavi, vendar tega ni storila, zato se v pritožbi na to kršitev ne more več uspešno sklicevati. Opustitev sodišča prve stopnje, ki preostalih dokaznih predlogov ni izrecno zavrnilo niti ni pojasnilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo, bi lahko pomenila tudi kršitev strankine pravice do obravnavanja v postopku iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi (več) po uradni dolžnosti, tožnica pa je v pritožbi izrecno ne uveljavlja. Izpodbijani sodbi očita le, da je ni mogoče preizkusiti, kar kaže na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ta kršitev ni podana, saj zatrjevane pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe niso takšne, da bi lahko onemogočile njen pritožbeni preizkus, posebej še, ker so bili neizvedeni dokazi, kot že navedeno, nepotrebni za odločitev o tožbenem zahtevku.

10. Sodišče druge stopnje je neutemeljeno tožničino pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

O pritožbi zoper sklep:

11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim popravnim sklepom odpravilo očitno napako, ki se je primerila pri zapisu izreka o stroških postopka. Takšno napako oziroma pomanjkljivost glede oblike sodbe sme sodišče odpraviti kadarkoli na podlagi pooblastila iz 328. člena ZPP. Temu tožnica v pritožbi zoper sklep niti ne oporeka, prav tako ne odmeri stroškov, ki jo je sodišče obrazložilo v izpodbijani sodbi. Končno se tožnica, ki je s tožbo propadla, glede na prvi odstavek 154. člena ZPP ne more uspešno upirati svoji obveznosti, da tožencu povrne njegove potrebne pravdne stroške.

12. Ker pritožbeni razlogi tudi v tem primeru niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

O stroških pritožbenega postopka:

13. Tožnica je s pritožbama propadla, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičena. Toženec, ki je odgovoril na prvo pritožbo, pa mora svoje pritožbene stroške kriti sam, saj z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi.