Jedro

V primeru, ko se glavna obravnava opravi v obdolženčevi nenavzočnosti, ga mora sodišče na primeren način seznaniti, da je po opravljeni glavni obravnavi izreklo sodbo, ga poučiti o dolžnosti napovedi pritožbe in opozoriti na posledice, če pritožbe ne bo napovedal. Obdolžencu dani pouk v vabilu na glavno obravnavo glede dolžnosti napovedi pritožbe in posledicah opustitve ne zadostuje.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. S.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 06.11.2001 je bil obs. S.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Izrečena mu je bila po 51. členu KZ pogojna obsodba, v njej pa določena kazen en mesec zapora ter preizkusna doba enega leta. Naloženo mu je bilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine ter odločeno, da mora plačati s kaznivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist v znesku 7.500 SIT.

Obsojenčev zagovornik se je pritožil zoper takšno sodbo. Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 07.02.2002 pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik I.B. iz L., je dne 04.04.2002 priporočeno po pošti vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da razveljavi izpodbijani pravnomočni sklep ter višjemu sodišču naloži, da o pritožbi kot dovoljeni ponovno odloči. Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP predlaga, da senat Vrhovnega sodišča zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika ugodi. Pravni pouk v sodbi sodišča prve stopnje ne vsebuje pouka iz 1. in 2. odstavka 368. člena ZKP o dolžnosti upravičencev do pritožbe, da morajo pritožbo napovedati in kakšne posledice ima opustitev napovedi pritožbe. Če je bil obsojenec s sodbo izrecno poučen o tem, da je dopustna pritožba na višje sodišče v roku osmih dni po prejemu sodbe in se je obsojenec tudi tako ravnal, pomeni zavrženje pritožbe kršitev 25. člena Ustave in nepravilno uporabo določb 1. in 2. odstavka 368. člena ZKP ter kršitev določb 2. odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, kakor je že odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v podobni zadevi I Ips 315/99. Če sta pravni pouk v vabilu obdolžencu in v sodbi drugačna in če se je obsojenec držal po pravnem pouku v sodbi, ne bi smelo to imeti za obsojenca škodljivih posledic in zavrženja njegove pritožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker obsojenec ob preložitvi glavne obravnave dne 18.10.2001 ni bil opozorjen na posledice izostanka z naslednje glavne obravnave in prav tako ne o dolžnosti napovedi pritožbe. S tem je obsojencu kot prava neuki osebi odvzeta pravica do celovite obrambe, ker ni mogel vedeti, da opozorilo iz vabila velja tudi za novo glavno obravnavo. Trdi tudi, da je obsojenec bil zaveden s strani sodišča, saj sodba sodišča prve stopnje vsebuje pravni pouk s pravico do pritožbe.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo dne 18.10.2001, na katero je vabilo obsojenca. V vabilu je bil v skladu z določbo 3. odstavka 439. člena ZKP poučen, da se bo glavna obravnava opravila tudi v njegovi nenavzočnosti, če bodo za to podani zakonski pogoji (1. odstavek 442. člena ZKP) kot tudi o tem, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe, pritožbe ne bo napovedal. Obsojenec, ki takrat še ni imel zagovornika, je bil navzoč na glavni obravnavi dne 18.10.2001, ki pa jo je sodišče preložilo na 16.11.2001. Obsojenec je preložitev vzel na znanje, sodišče pa ga je opozorilo, da ne bo prejel posebnega vabila. Na glavno obravnavo 06.11.2001 obsojenec ni pristopil, odsotnosti tudi ni upravičil. Sodišče je ugotovilo, da so podani zakonski pogoji za sojenje v njegovi nenavzočnosti.

Nadaljevalo je glavno obravnavo in nato izreklo sodbo. Po razglasitvi je sodbo obrazložilo s pravnim poukom, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi. Nato je izdelalo sodbo z obrazložitvijo in pravnim poukom, v katerem je obsojenca poučilo, da je zoper sodbo dovoljena pritožba v roku osmih dni na Višje sodišče v Ljubljani. Sodbo je vročilo obsojencu dne 06.11.2001. Zagovornik, ki ga je za zagovarjanje obsojenec pooblastil dne 22.11.2001, je dne 23.11.2001 priporočeno po pošti vložil pritožbo zoper sodbo. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom pritožbo zavrglo kot nedovoljeno. Zavzelo je stališče, da je bil obsojenec v vabilu za glavno obravnavo poučen v skladu z določbami 2. odstavka 439. člena ZKP. Ker niti on sam niti njegov zagovornik nista v zakonsko določenem roku napovedala pritožbe, je ta nedovoljena.

Ustava Republike Slovenije v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Učinkovito in dejansko izvajanje te ustavno zajamčene pravice je mogoče zagotoviti le, če je upravičenec do pritožbe na povsem jasen in razumljiv način seznanjen z vsebino te pravice, načinom njenega izvrševanja in posledicami, nastalimi z opustitvijo ravnanja, ki ga določa zakon kot pogoj za njeno izvrševanje.

Z novelo zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 72/98) je bila uvedena napoved pritožbe. Postopek v zvezi z napovedjo pritožbe urejajo določbe 368. člena ZKP. Po 1. odstavku te določbe morajo upravičenci do pritožbe napovedati pritožbo takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe, najkasneje pa v osmih dneh od dneva razglastive sodbe. Če tega upravičenec do pritožbe ne stori, se razen v primeru izrečene zaporne kazni, ko napoved pritožbe ni potrebna (4. odstavek 368. člena ZKP), šteje, da se je odpovedal pravici do pritožbe (2. odstavek 368. člena ZKP). V 1. odstavku 362. člena ZKP je predpisano postopanje predsednika senata po razglasitvi sodbe. Določeno je, da pouči stranke o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe, pri čemer se pouk vnese v zapisnik o poteku glavne obravnave. Za primere sojenja v nenavzočnosti obtoženca na glavni obravnavi je v 2. odstavku 288. člena ZKP določeno, da se obtoženec v vabilu med drugim opozori, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najkasneje v osmih dneh od razglasitve sodbe pritožbe ne bo napovedal. Po vsebini enako določbo vsebuje 2. odstavek 439. člena ZKP, ki ureja vabljenje obdolženca na glavno obravnavo v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem.

Kot je razvidno iz določbe 2. odstavka 368. člena ZKP, napoved pritožbe predstavlja negativno procesno predpostavko za nadaljevanje pritožbenega postopka, ki zahteva od upravičenca do pritožbe procesno aktivnost. Pritožbo, ki ni bila napovedana, sodišče zavrže kot nedovoljeno, saj v tem primeru velja pravna domneva, da se je upravičenec odpovedal pravici do pritožbe, če je ni napovedal v predpisanem roku.

Ureditev načina pouka o dolžnosti napovedi pritožbe v primerih sojenja obdolženca v nenavzočnosti, kot je določena v 2. odstavku 288. člena in za skrajšani postopek v 2. odstavku 433. člena ZKP, je v nasprotju z določbo 1. odstavka 362. člena ZKP. Ta določba, kot je že nakazano, skupaj z določbami 368. člena ZKP ureja pravico do pritožbe v primerih, ko obdolžencu ni izrečena zaporna kazen. Pri tehtanju, katero pravilo se uporabi v primeru, ko je obdolženec sojen v nenavzočnosti, je treba izhajati iz določbe 1. odstavka 362. člena ZKP (v povezavi z določbami 368. člena ZKP), po kateri mora biti obdolženec po razglasitvi sodbe vselej poučen o pravici do pritožbe z dolžnostjo njene napovedi, če je navzoč, čeprav je bil o tem poučen v vabilu. Obdolžencu dan pouk v vabilu v nobenem primeru ne odvezuje sodišča, da ga po razglasitvi sodbe seznani s poukom do pritožbe in dolžnostjo njene napovedi ter z opozorilom na posledice za primer, če ne bi tako ravnal. Glede na takšni določbi, ki se medsebojno dopolnjujeta, določbe 2. odstavka 288. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da se v primeru obdolženčeve nenavzočnosti pri razglasitvi sodbe lahko šteje, da je bil poučen o navedeni pravici. Posebej še, ker bi potemtakem enaka razlaga bila možna tudi za primer, ko je obdolženec navzoč pri razglasitvi sodbe. Zato je med določbami 1. odstavka 362. člena in 368. člena ZKP, ki ju je mogoče razlagati in uporabljati le skupaj, ter določbami 2. odstavka 288. člena (in 2. odstavka 439. člena) ZKP podano nasprotje. Takšen položaj pa terja postopanje sodišča, kot ga zahtevajo določbe 1. odstavka 362. člena in 368. člena ZKP.

V obravnavani zadevi je obsojenec v vabilu za glavno obravnavo bil opozorjen, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najpozneje v osmih dneh od razglasitve sodbe ne bo napovedal pritožbe. Opozorilo v vabilu za glavno obravnavo pa ne odvezuje sodišča dolžnosti, ki mu jo nalaga določba 1. odstavka 362. člena ZKP, in sicer da po razglasitvi sodbe na jasen in pravilen način pouči stranke o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe. Položaj je jasen v primerih, ko je obdolženec navzoč pri razglasitvi sodbe. Vprašanje pa se zastavlja, kako postopati, ko sodišče sodi obdolženca v nenavzočnosti in ko je le v vabilu za glavno obravnavo bil opozorjen na dolžnost napovedi pritožbe in na posledice opustitve napovedi. Zgolj na podlagi vsebine določb 2. odstavka 288. člena in 2. odstavka 439. člena ZKP bi bilo mogoče sklepati, da je v teh določbah vsebovana domneva, da se obdolženec vnaprej odpoveduje pravici do pritožbe. Odpoveduje se ji torej v času, ko sodba še ni bila izrečena. Takšna domneva tako z vidika splošnih pravnih načel kot tudi z vidika že nakazanih določb ZKP, ki urejajo odpoved pravici do pritožbe, ni dopustna. Ni namreč mogoče domnevati, da se je obdolženec odpovedal pravici do pritožbe zoper sodbo, ki še ni bila izrečena in katere vsebina mu ni bila znana. Odpoved pravici do pritožbe ima dejanski in pravni pomen šele takrat, ko je obdolženec seznanjen s tem, kakšna sodba mu je bila izrečena. Slednje pa vselej predpostavlja, da je obdolžencu dan pouk v skladu z določbo 2. odstavka 362. člena ZKP, ki je v primerjavi z določbama 2. odstavka 288. člena in 2. odstavka 439. člena ZKP glede na njeno vsebino in namen močnejša. Glede na navedeno je nastali procesni položaj zahteval, da sodišče obsojenca na primeren način seznani, da je po opravljeni glavni obravnavi izreklo sodbo in ga tudi pouči o dolžnosti napovedi pritožbe in opozori na posledice, če pritožbe ne bo napovedal. V tej zadevi je sodišče prve stopnje v zapisniku o poteku glavne obravnave zapisalo le, da sodnik obrazloži sodbo s pravnim poukom. Sodbo z obrazložitvijo in pravnim poukom, v katerem je zapisalo, da je zoper sodbo dovoljena pritožba v roku osmih dni po njenem prejemu, je nato vročilo obsojencu. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožil v roku, ki ga je navedlo sodišče. Glede na to, in ker sodišče ni postopalo v skladu z določbami 1. odstavka 362. člena in 1. ter 2. odstavka 368. člena ZKP, ni bilo mogoče odločiti, da je zoper sodbo vložena pritožba nedovoljena. Zato je bila z odločitvijo sodišča druge stopnje, ki je v navedenem procesnem položaju pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrglo kot nedovoljeno, prekršena obsojenčeva pravica do pritožbe.

Vrhovno sodišče Republike Slvenije je ugotovilo, da je zahteva zagovornika obs. S.K. za varstvo zakonitosti utemeljena. Zato ji je v skladu z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Sodišče druge stopnje bo štelo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje za dovoljeno in o njej meritorno odločilo.