Jedro

Za državljane drugih republik SFRJ, ki so imeli pred 23.12.1990 v Sloveniji stalno prebivališče, se uporablja ZUSDDD, po katerem mora vlagatelj izkazati dejansko življenje v Sloveniji in ne neprekinjeno stalno življenje. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Izrek

Pritožbi se ugodi izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 18.5.2000, in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.5.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo z dne 20.9.1999 za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Na podlagi uradnih evidenc je namreč ugotovila, da tožnik neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje od 29.3.1999. Ker pa Zakon o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 61/99 in 96/2002) v 1. odstavku 41. člena zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujčevo osemletno neprekinjeno bivanje v Republiki Sloveniji, je vlogo zavrnila že zaradi neizpolnjevanja navedenega pogoja. Ker pa je tožnik od 26.8.1994 do 17.12.1998 živel v Republiki Avstriji, tudi ne izpolnjuje pogoja iz 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD, Uradni list RS, št. 61/99), saj ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25.6.1991. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da v obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik v času od 28.5.1994 do 17.12.1998 živel v Republiki Avstriji in s tem za več kot štiri leta prekinil bivanje v Republiki Sloveniji. Zato je ne glede na njegovo trditev, da je v Republiki Sloveniji prebival od leta 1977 dalje, treba ugotoviti, da tožnik v Republiki Sloveniji do vložitve obravnavane vloge ni prebival neprekinjeno osem let, kar je zakonski pogoj za dovoljenje za stalno prebivanje. Tožnik je bil z ugotovitvami tožene stranke v postopku seznanjen in je v zvezi s tem tudi podal izjavo, da je odšel na delo v Republiko Avstrijo dne 25.8.1994 in se vrnil v Republiki Slovenijo dne 17.12.1998. Zato je tudi zavrnilo tožbene ugovore o lažnih in pomanjkljivih podatkih v uradnih evidencah. Sodišče prve stopnje se je prav tako strinjalo, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po določbah ZUSDDD. Nadalje je zavrnilo tožbeni ugovor, da je bil iz registra stalnega prebivalstva leta 1992 izbrisan nezakonito, saj ugotavljanje nezakonitosti takega izbrisa ni bilo predmet tega postopka.

Tožnik v svoji pritožbi in dopolnitvi pritožbe navaja, da je imel že pred osamosvojitvijo Slovenije urejeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Enako so imeli urejeno stalno prebivališče tudi njegova žena, ki je Slovenka in državljanka RS ter njuni štirje otroci, ki so prav tako slovenski državljani. Iz te evidence stalnega prebivališča je bil zbrisan nezakonito, kar dokazuje tudi odločba ustavnega sodišča. Ker ni imel več stalnega prebivališča, se je bal, da bo nasilno izgnan iz Republike Slovenije na Hrvaško, kjer pa je bila tedaj vojna, v kateri pa ni želel sodelovati. Zato je odšel v Avstrijo in delal kot neprijavljen delavec. Med tem je čakal na rešitev njegove prošnje za začasno prebivališče in ker mu je bila vloga zavrnjena, se je pritožil, pritožba pa je bila rešena šele leta 1995. Za njegovo začasno štiriletno odsotnost iz Slovenije, v katero pa se je vračal vedno, ko je bila prilika, je kriva zavrnitev vloge za začasno bivališče. Predlaga ugodno rešitev pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Pogoje za pridobitev stalnega prebivališča res določa, kot je to navedlo sodišče prve stopnje in pred njim tudi tožena stranka, 1. odstavek 41. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 61/99). Po tej določbi se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki osem let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje in ni razlogov na njegovo zavrnitev iz 43. člena tega zakona in izpolnjuje druge pogoje, določene z zakonom.

Navedena zakonska določba torej predpisuje neprekinjenost dovoljenega prebivanja v Republiki Sloveniji v dolžini najmanj osem let. Tega pogoja tudi po presoji sodišča prve stopnje tožnik ne izpolnjuje, ker je v zadnjih osmih letih pred vložitvijo vloge za stalno prebivališče štiri leta živel v Republiki Avstriji.

Glede na tožnikove trditve, da živi v Republiki Sloveniji že od leta 1977 in da je bil nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivališča dne 26.2.1992, pa pritožbeno sodišče meni, da bi morala tožena stranka tožnikovo vlogo obravnavati po določbah ZUSDDD in ne po določbah ZTuj-1. Tožnikov pravni položaj je glede na njegovo državljanstvo nekdanje republike SFRJ (Republike Hrvaške) drugačen, kot pa pravni položaj drugih tujcev. Njihov položaj ureja specialen predpis, in sicer ZUSDDD. Poleg tega ZUSDDD v 6. členu predpisuje uporabo ZUSDDD tudi za reševanje vlog za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vloženih po zakonu o tujcih, če o prošnji še ni bilo odločeno in če je to za tujca ugodneje, kot je bilo to tudi v obravnavanem primeru.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče RS z odločbo, št.U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003 (Uradni list RS, št. 36/2003) odločilo, da je ZUSDDD v neskladju z ustavo, ker državljanom nekdanje SFRJ, ki so bili 26.2.1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja (1. točka izreka odločbe); da je 1. člen ZUSDDD v neskladju z ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe (3. točka izreka odločbe) in da je zakonodajalec dolžan neskladja z ustavo, ugotovljene v 1., 2. in 3. točki te odločbe odpraviti v roku 6 mesecev. Med razlogi za ugotovitev neustavnosti 1. člena ZUSDDD je ustavno sodišče tudi navedlo, da se po določbi 1. člena ZUSDDD za državljane drugih republik, ki so na dan 23.12.1990 imeli na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in jim je to prenehalo dne 26.2.1992, zahteva, da vlagatelj prošnje za stalno prebivališče izkaže dejansko življenje v Republiki Sloveniji in ne neprekinjeno dejansko življenje, in nadalje, da razlaga pogoja dejanskega življenja nikakor ne bi smela biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi v zvezi s pridobitvijo državljanstva.

Po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 in 64/01) se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavanem primeru o pritožbi tožnika še ni bilo odločeno, odločba ustavnega sodišča, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 36/2003 z dne 16.4.2003, pa je že začela učinkovati.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku upoštevati pravno mnenje iz te sodbe in tudi stališče Ustavnega sodišča RS, navedeno v odločbi, št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003.