Jedro

Določbe ZDen o tem, da priznava denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno po predpisih navedenih v 3. členu ter v okviru in na način iz 4. in 5. člena ZDen je mogoče razlagati le tako, da denacionalizacijo priznava le za premoženje, kot ga ZDen opredeljuje v prvem odstavku 8. člena. Tako ZDen ne priznava denacionalizacije vseh prmoženjskih pravic, ampak le denacionalizacijo lastninske pravice na v tem členu navedenih stvareh. To pomeni, da ZDen ne priznava denacionalizacije vseh pravic premoežnjskega prava, ki tvorijo premoženje posamezne osebe.

Vračilo blagovne znamke ter pravica do koriščenja mineralne in termalne vode ne moreta predstavljati samostojnega elementa vrednotenja podjetja, zato jih tudi ni mogoče šteti v vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, do višine katere bi bil pritožnik upravičen do vračila v postopku denacionalizacije podjetja in tako zahtevani pravici ne moreta predstavljati samostojnega elementa vrednotenja podjetja in posledično ne sodita v premoženje, ki ga je mogoče (samostojno) vračati v denacionalizacijskem postopku.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se zahtevek za vračilo podjetja v delu, ki se nanaša na vračilo blagovnih znamk v naravi in na vračilo pravice do koriščenja mineralne in termalne vode v obliki odškodnine v obveznicah Slovenski državni holding d.d. (v nadaljevanju SDH d.d.), zavrne in da bo o preostalem delu zahtevka odločeno z delno oziroma dopolnilno odločbo.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila z odločbo Upravne enote Gornja Radgona (v nadaljevanju UE Gornja Radgona) št. 301-35/1993-528 (339-33/2009) z dne 31. 7. 2014 zavrnjena zahteva za denacionalizacijo podjetja A., v deležu 48 % za A. A., zahteva za denacionalizacijo po B. B., ter zahteva za vrnitev javne trgovinske družbe B. osebi C. C. Odločba je postala pravnomočna dne 16. 9. 2015. Nadalje je UE Gornja Radgona z odločbo št. 301-35/1993-323 (339-33/2009) z dne 27. 6. 2012, ob upoštevanju sklepa o popravi pomote št. 301-35/1993-323 (339-33/2009) z dne 31. 8. 2012, in takratne sodne prakse v zvezi z izvajanjem drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) odločila, da se zavrne zahteva za denacionalizacijo podržavljenega podjetja A., v deležu do 48 %, last D. D. Dne 7. 2. 2018 je bila izdana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. II U 573/2017-42, iz katere izhaja, da se tožbi tožeče stranke ugodi, odločba UE Gornja Radgona št. 301-35/1993-323 (339-33/2009) z dne 27. 6. 2012 (ob upoštevanju sklepa o popravi pomote št. 301-35/1993-323 (339-33/2009) odpravi, ter se zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek. V ponovnem postopku je upravni organ že izdal delno odločbo o denacionalizaciji št. 301-35/1993-760 z dne 8. 10. 2019, ki se nanaša na vračilo denarne vrednosti podržavljenega podjetja "A." po pokojni D. D., v deležu do 48 % od celote, v korist nadomestnega upravičenca C. C.

3.Uvodoma je upravni organ pojasnil, da je bilo prejšnjima lastnikoma, D. D. in A. A., vsakemu v deležu do 48 %, na podlagi odločbe št. 733 z dne 15. 10. 1945, ki jo je izdala Okrajna zaplembena komisija v Gornji Radgoni, na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur. list DFJ, št. 2/45) in odločbe št. Zp 4/47/3, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Gornji Radgoni, odvzeto premoženje delniške družbe A. Vlagatelj zahteve v postopku denacionalizacije je v okviru zahtevka vračila podržavljenega podjetja zahteval tudi vračilo pravice do brezplačne uporabe termalne in mineralne vode (vrelcev) ter vračilo blagovnih znamk. Zadnji specificirani zahtevek je bil podan s pripravljalno vlogo z dne 6. 7. 2019 in se glede podržavljenih nepremičnin glasi primarno na vračilo v obliki odškodnine v obveznicah SDH d.d., podredno v naravi, še bolj podredno pa v obliki nadomestnih zemljišč. Predmet te odločbe je del zahtevka, ki se nanaša na vračilo blagovnih znamk in pravice do koriščenja mineralne in termalne vode (vrelci).

4.Ugotovljeno je bilo, da odškodnina za podržavljeno premoženje z odločbo o odvzemu ni bila določena, premoženje pa je bilo podržavljeno na podlagi 20. točke 3. člena ZDen. Zahteva za denacionalizacijo je formalno popolna, pravočasna in vložena s strani upravičene osebe.

5.Glede izpolnjevanja pogojev državljanstva in statusa upravičenca je bilo ugotovljeno, da D. D., z zadnjim stalnim prebivališčem v Avstriji, Graz, ..., ni bila državljanka Republike Slovenije in se po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije, do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS (v nadaljevanju ZDRS) in do smrti, ni štela za jugoslovansko državljanko in državljanko SR Slovenije, kar izhaja iz pravnomočne odločbe UE Gornja Radgona, št. 208-55/93-118 z dne 31. 7. 2002. Ob upoštevanju določbe 12. člena ZDen in sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS) X Ips 108/2009 z dne 2. 7. 2009, je bilo ugotovljeno, da se C. C., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu, od 28. 8. 1945 dalje šteje za jugoslovanskega in slovenskega državljana in zato izpolnjuje status upravičenca, ki mu gre pravica do vrnitve premoženja, podržavljenega prejšnji lastnici D. D. Za vse preostale pravne naslednike po prejšnji lastnici D. D. je bilo ugotovljeno, da pogoja jugoslovanskega državljanstva ne izpolnjujejo.

6.V okviru presoje izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je bilo ugotovljeno, da D. D. in C. C. ob podržavljenju nista bila avstrijska državljana, zato nista bila upravičena do odškodnine ne na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije (v nadaljevanju ADP) in ob pogojih določenih po Finančni in izravnalni pogodbi (v nadaljevanju FIP), niti po Zakonu o povrnitvi škode priseljencem in pregnancem (v nadaljevanju UVEG) in drugih izvedbenih predpisih za izvršitev FIP in ne na podlagi Pogodbe o ureditvi določenih premoženjsko-pravnih vprašanj (Uradni list SFRJ, MP, št. 9/81 - v nadaljevanju Pogodba z Republiko Avstrijo iz leta 1980) ali na podlagi drugih mednarodnih pogodb. Odškodovanje za podržavljeno premoženje je bilo določeno tudi z drugimi mednarodnimi pogodbami, npr. s Sporazumom med vladama ZDA in FLRJ o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, sklenjenim dne 19. 7. 1948 in z drugimi mednarodnimi pogodbami s podobno vsebino, ki jih je nekdanja Jugoslavija sklenila tudi z nekaterimi tujimi državami (npr. Madžarsko, Italijo, Švico in Turčijo), vendar je bil eden od kriterijev za odškodovanje na podlagi teh mednarodnih pogodb zahteva, da so bili posamezniki državljani te tuje države v času, ko je bilo premoženje podržavljeno, kar pa v konkretni zadevi ni izkazano. Iz vsega navedenega izhaja, da prejšnja lastnica D. D. in njen sin C. C. (kot nadomestni upravičenec na podlagi 12. člena ZDen) za podržavljeno premoženje - podjetje A., v smislu določbe drugega odstavka 10. člena ZDen nista prejela oziroma nista imela pravice dobiti do odškodnine od tuje države. Tekom postopka sta se SDH d.d. in pooblaščenec E., d.o.o. med drugim sklicevala na listino z dne 14. 3. 2012, ki jo je v spis vložilo Društvo za raziskovanje polpretekle zgodovine RS, v kateri navajajo, da je D. D. vložila zahtevo za odškodnino po Zakonu o prijavi premoženjske škode v Gradcu in da ji je bila izplačana odškodnina v višini 1.763.982,00 ATS. Ker dopis ni bil podprt z kakršnokoli verodostojno listino in ob upoštevanju namena odškodnin za razlaščeno nepremičninsko premoženje ali za odvzete deleže v podjetjih, organ vsebine tega dopisa ni upošteval.

7.Vlagatelj je zahteval vračilo blagovnih znamk (Z) v naravi in vztrajal pri vračilu danes veljavnih blagovnih znamk, ki so vpisane pri Uradu za intelektualno lastnino RS. Zatrjeval je, da znamke spadajo v premoženje podjetja po 8. členu ZDen, da so obstajale v trenutku nacionalizacije oziroma od leta 1927 dalje in niso bile predmet lastninskega preoblikovanja, zato ovire za njihovo vračilo ne obstajajo. Gre za pravico industrijske lastnine, ki je absolutna pravica, za katero veljajo enaka načela kot za nepremičnine in podobno. V postopku je bilo predloženo strokovno mnenje o vrednotenju znamke Z. v postopku denacionalizacije, izdelano s strani prof. T. T., z dne september 2010, strokovno mnenje prof. T. T., z dne september 2010, kot odgovor na pripombe takratne SOD z dne 16. 7. 2010 in pravno mnenje o vprašanju, ali je blagovna znamka sestavni del podjetja v smislu 8. člena ZDen, izdelano dne 8. 4. 2019 s strani Inštituta za javno upravo pri PF v Ljubljani, dr. U. U., ki vsa temeljijo na ugotovitvi, da blagovna znamka ne predstavlja le dela goodwilla, ampak gre za ločeno premoženjsko pravico, ki sestavlja sredstva podjetja in se vrednost blagovne znamke upošteva tudi pri določanju vrednosti podržavljenega premoženja. Temu zahtevku je oporekala družba V., d.d. in SDH d.d. (oz. prej SOD) ter E., d.o.o.

8.V zvezi z zahtevkom vlagatelja za vračilo blagovnih znamk in vrednotenjem pravice do brezplačnega koriščenja mineralne in termalne vode je upravni organ pojasnil, da ne dvomi, da so določene blagovne znamke v času podržavljenja obstajale in da so prejšnji lastniki koristili vodo iz vrelcev (izvirov) mineralne in termalne vode, ki so obstajali na zemljiščih v njihovi lasti. Prav tako ni dvoma o tem, da so bile v nekaterih kasnejših najrelevantnejših predpisih o nacionalizaciji, kot premoženje podjetja omenjene pravice do industrijske lastnine kot npr. znamke ipd. V predmetni zadevi je sporno vprašanje, ali premoženjske pravice, kot so blagovna znamka ter pravica do koriščenja mineralne in termalne vode, štejejo med premoženje podržavljenega podjetja v smislu 8. člena ZDen. Skliceval se je na določbo prvega odstavka 8. člena ZDen in ugotovil, da slednji med podržavljeno premoženje ne šteje posebnih premoženjskih pravic, med katere štejejo tudi blagovne znamke, pravica do koriščenja termalne in mineralne vode in podobno. Navedeno potrjuje komentar določbe prvega odstavka 10. člena ZDen. Iz navedenega razloga tudi ZDen in Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) ne predvidevata načina njihovega vrednotenja, na kar je v svojih dopisih, ki so predhodno navedeni, opozoril že SDH. Prav tako ugotovitev, da premoženjske pravice ne sodijo v okvir premoženja po 8. členu ZDen, potrjuje tudi razlaga E., d.o.o., ki svojo utemeljitev v pripravljalnih vlogah opira na definicijo pojma podjetja, kot ga je opredeljeval Zakon o podjetjih (v nadaljevanju ZPod), ki je veljal v času uveljavitve ZDen in navedbo družbe F., d.d., "da je izguba upravičenca oziroma njegovih prednikov do rabe termalne in mineralne vode dejansko posledica nove pravne ureditve upravljanja z vodami in ne odvzema lastninske pravice na nepremičninah".

9.Upravni organ se je opredelil tudi do predloženega mnenja prof. T. T. z dne september 2010 in mnenja prof. T. T. z dne september 2010 ter skliceval na sodno prakso, in sicer sodbo VSRS U 1574/94 z dne 11. 4. 1996 in sodbo VSRS I Up 284/2000 z dne 13. 12. 2000, ki potrjuje stališče upravnega organa.

10.Kljub navedenemu se je upravni organ dodatno opredelil tudi o zahtevku upravičenca za vračilo blagovnih znamk v naravi, da so le te obstajale v trenutku nacionalizacije oziroma od leta 1927 dalje, da niso bile predmet lastninskega preoblikovanja podjetja in da zato ovire za njihovo vračilo ne obstajajo. Pojasnil je, da ob upoštevanju Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) današnji imetnik blagovnih znamk, za katere zahteva upravičenec vračilo v naravi, le te proti plačilu ustrezne pristojbine, za določen čas 10 let pridobi na podlagi ustreznega postopka in odločbe Urada za registracijo znamke po ZIL-1. Po mnenju upravnega organa ni nikakršnega dvoma o tem, da upravni organ v postopku denacionalizacije nima pristojnosti posegati v tako pridobljene pravice današnjih imetnikov blagovnih znamk, in tudi če bi bilo ugotovljeno, da danes registrirane blagovne znamke vsebujejo določene razpoznavne znake blagovnih znamk, ki so obstajale v času podržavljenja, tudi iz tega razloga zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi.

11.Z vsemi navedenimi ugotovitvami so bili z dopisom upravnega organa št. 301-35/1993-727, z dne 13. 8. 2019 seznanjeni pooblaščenca vlagatelja zahteve oziroma nadomestnega upravičenca, ter stranke z interesom F., d.d., E., d.o.o. in SDH d.d., Mala ulica 5, Ljubljana, ki so organu posredovali pripombe. Za tem je bilo dne 18. 9. 2019 izdano Poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve (v nadaljevanju Poročilo) št. 301-35/1993-745. Na izdano Poročilo z dne 18. 9. 2019, pod št. 301-35/1993-745, so bile v 15 dnevnem roku dodatno podane sledeče pripombe oziroma stališča, do katerih se je upravni organ opredelil in vztraja pri svojih stališčih in ugotovitvah.

12.Ker torej premoženjske pravice, kot so blagovna znamka in pravica do koriščenja mineralne in termalne vode, ne sodijo med premoženje v smislu določbe prvega odstavka 8. člena ZDen in tako ne morejo biti predmet denacionalizacije in jih zato tudi ni mogoče šteti v neto aktivo podržavljenega podjetja. Posledično navedenemu delu zahtevka, ki se nanaša na vračilo blagovnih znamk v naravi in na vračilo pravice do koriščenja mineralne in termalne vode v obliki odškodnine v obveznicah SDH, v deležu 48 % vrednosti od celote, po pokojni prejšnji lastnici B. B. oziroma v korist nadomestnega upravičenca C. C., ni mogoče ugoditi in se zahteva za vračilo podjetja A., v tem delu zavrne.

13.Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, drugostopenjski organ, je pritožbo C. C., zoper odločbo UE Gornja Radgona št. 301- 35/1993-762 z dne 10. 10. 2019, zavrnilo. Ker v tem postopku ni sporen niti obstoj niti pravna narava pravic, o katerih se odloča v tem postopku, se pritožbeni organ ni posebej opredeljeval do pritožbenih navedb, katerih edini namen je dokazovanje obstoja in pravne narave pravic, ki niti niso sporne in so zato za samo odločitev povsem irelevantne. Premoženje, ki je predmet vračanja v denacionalizacijskih postopkih, opredeljuje ZDen v prvem odstavku 8. člena, zato pritrjuje organu prve stopnje, da ZDen pri opredelitvi premoženja ni v celoti sledil vsebini premoženja, kot ga je opredeljevala pravna znanost nasploh. Iz komentarja 8. člena ZDen

jasno izhaja, da so s premoženjem iz tega člena mišljene le stvari na kateri je bila lastninska pravica kot ena izmed premoženjskih pravic, izločene pa so druge vrste premoženjskih pravic, ki bi utegnile biti podržavljene in na katere bi se utegnil nanašati denacionalizacijski zahtevek. Tako med premoženje po prvem odstavku 8. člena ZDen niso uvrščene (druge) pravice, saj se pod pojmom premičnine in nepremičnine razumejo tiste stvari, ki so bile v lasti imetnika lastninske pravice na stvareh. Samo dejstvo, da ta ugotovitev neposredno in nedvoumno izhaja iz vsebine komentarja, ne predstavlja ovire pri razlagi namena določb ZDen, saj so komentarji zakonov namenjeni ravno odpravi zmotnih in arbitrarnih razlag posameznih členov zakona ter poenotenju njihove uporabe. Nenazadnje je celo mogoče trditi, da gre v tej zvezi predvsem tudi za zagotavljanje spoštovanja ustavnega načela enakosti oziroma enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ker definiranje pojmov pomembnih za pravilno odločanje o zahtevah za denacionalizacijo, nemogoča različnega obravnavanje in odločanje v tovrstnih zadevah. Prav tako v obravnavani zadevi kot premoženje ni mogoče upoštevati ničesar drugega, česar ni predvidel že sam zakonodajalec v 8. členu ZDen, zato z odločitvijo niso kršene določbe 14. in 33. člena Ustave RS. Iz smiselno enakih razlogov pritožbeni organ zavrača tudi pritožnikove očitke v zvezi s sodno prakso, na katero se sklicuje prvostopenjski organ

jasno izhaja, da so s premoženjem iz tega člena mišljene le stvari na kateri je bila lastninska pravica kot ena izmed premoženjskih pravic, izločene pa so druge vrste premoženjskih pravic, ki bi utegnile biti podržavljene in na katere bi se utegnil nanašati denacionalizacijski zahtevek. Tako med premoženje po prvem odstavku 8. člena ZDen niso uvrščene (druge) pravice, saj se pod pojmom premičnine in nepremičnine razumejo tiste stvari, ki so bile v lasti imetnika lastninske pravice na stvareh. Samo dejstvo, da ta ugotovitev neposredno in nedvoumno izhaja iz vsebine komentarja, ne predstavlja ovire pri razlagi namena določb ZDen, saj so komentarji zakonov namenjeni ravno odpravi zmotnih in arbitrarnih razlag posameznih členov zakona ter poenotenju njihove uporabe. Nenazadnje je celo mogoče trditi, da gre v tej zvezi predvsem tudi za zagotavljanje spoštovanja ustavnega načela enakosti oziroma enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ker definiranje pojmov pomembnih za pravilno odločanje o zahtevah za denacionalizacijo, nemogoča različnega obravnavanje in odločanje v tovrstnih zadevah. Prav tako v obravnavani zadevi kot premoženje ni mogoče upoštevati ničesar drugega, česar ni predvidel že sam zakonodajalec v 8. členu ZDen, zato z odločitvijo niso kršene določbe 14. in 33. člena Ustave RS. Iz smiselno enakih razlogov pritožbeni organ zavrača tudi pritožnikove očitke v zvezi s sodno prakso, na katero se sklicuje prvostopenjski organ

ker je njeno upoštevanje pomembno zaradi enakega položaja vseh upravičencev. Ne strinja se s pritožbenimi navedbami, da se je prvostopenjski organ neupravičeno poslužil teleološke razlage ZDen zgolj s tem, ko se je oprl na določbe komentarja zakona, ker slednji omogoča povsem verodostojno interpretacijsko pravilo. V nasprotju s tem pa gre pri teleološki razlagi predvsem za to, da je iz določb mogoče razbrati več pravnih pravil. Slednje pa ne ustreza obravnavani zadevi, kjer je pomen pravnega pravila jasen. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti predložena pravna mnenja, ker ne ponudijo tehtnih argumentov v prid zatrjevanemu stališču, da bi lahko bile blagovne znamke ali vodne pravice sploh predmet vračanja v denacionalizacijskem postopku. Dejansko vsa pravna mnenja skušajo zgolj utemeljiti okoliščine v zvezi z obstojem premoženjskih pravic (tj. znamke in pravice do koriščenja vode) v času podržavljenja oziroma v času uveljavitve ZDen in v zvezi z vplivom njihovih vrednosti na vrednost podržavljenega podjetja, ni pa predpisana (niti predvidena) nikakršna metodologija za vrednotenje pravic, o katerih se odloča v tem postopku. Slednje pa lahko pomeni le to, da predmetnih pravic ne moremo uvrščati med premoženje podržavljenega podjetja, katerega vračanje je utemeljeno v določbah ZDen.

2.ker je njeno upoštevanje pomembno zaradi enakega položaja vseh upravičencev. Ne strinja se s pritožbenimi navedbami, da se je prvostopenjski organ neupravičeno poslužil teleološke razlage ZDen zgolj s tem, ko se je oprl na določbe komentarja zakona, ker slednji omogoča povsem verodostojno interpretacijsko pravilo. V nasprotju s tem pa gre pri teleološki razlagi predvsem za to, da je iz določb mogoče razbrati več pravnih pravil. Slednje pa ne ustreza obravnavani zadevi, kjer je pomen pravnega pravila jasen. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti predložena pravna mnenja, ker ne ponudijo tehtnih argumentov v prid zatrjevanemu stališču, da bi lahko bile blagovne znamke ali vodne pravice sploh predmet vračanja v denacionalizacijskem postopku. Dejansko vsa pravna mnenja skušajo zgolj utemeljiti okoliščine v zvezi z obstojem premoženjskih pravic (tj. znamke in pravice do koriščenja vode) v času podržavljenja oziroma v času uveljavitve ZDen in v zvezi z vplivom njihovih vrednosti na vrednost podržavljenega podjetja, ni pa predpisana (niti predvidena) nikakršna metodologija za vrednotenje pravic, o katerih se odloča v tem postopku. Slednje pa lahko pomeni le to, da predmetnih pravic ne moremo uvrščati med premoženje podržavljenega podjetja, katerega vračanje je utemeljeno v določbah ZDen.

14.V skladu z vsem navedenim pritožbeni organ v celoti pritrjuje pravni presoji prvostopenjskega organa, da nobena izmed pravic, o katerih se odloča v tem postopku, ne sodi v premoženje, ki ga je mogoče vračati v denacionalizacijskem postopku. Predmetni pravici ne moreta predstavljati samostojnega elementa vrednotenja podjetja, zato jih tudi ni mogoče šteti v vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, do višine katere bi bil pritožnik upravičen do vračila v postopku denacionalizacije podjetja. Prvostopenjski organ je zato svojo odločitev oprl na pravilno razlago določbe prvega odstavka 8. člena ZDen in na podlagi listin upravnih spisov utemeljeno ugotovil, da v ZDen ni podlage za vračilo pravice do brezplačne uporabe termalne in mineralne vode (vrelcev) ter vračilo blagovnih znamk.

14.V skladu z vsem navedenim pritožbeni organ v celoti pritrjuje pravni presoji prvostopenjskega organa, da nobena izmed pravic, o katerih se odloča v tem postopku, ne sodi v premoženje, ki ga je mogoče vračati v denacionalizacijskem postopku. Predmetni pravici ne moreta predstavljati samostojnega elementa vrednotenja podjetja, zato jih tudi ni mogoče šteti v vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, do višine katere bi bil pritožnik upravičen do vračila v postopku denacionalizacije podjetja. Prvostopenjski organ je zato svojo odločitev oprl na pravilno razlago določbe prvega odstavka 8. člena ZDen in na podlagi listin upravnih spisov utemeljeno ugotovil, da v ZDen ni podlage za vračilo pravice do brezplačne uporabe termalne in mineralne vode (vrelcev) ter vračilo blagovnih znamk.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

15.Tožnik vlaga izpodbojno tožbo iz vse tožbenih razlogov, pri tem pa zlasti graja kršitev 22., 14. in 33. člena Ustave RS. Opozarja na namen določb ZDen in cilj zakona, da se vrne odvzeto premoženje, torej se mora vrniti tudi pravica do brezplačne uporabe vode in znamka. Izjeme za vračilo so določene izključno z zakonom in ne morejo biti določene v podzakonskih aktih, kot v Navodilu, na katerega se sklicuje odločba druge stopnje. Drugačna razlaga je v nasprotju s 87. in 22. členom Ustave RS.

15.Tožnik vlaga izpodbojno tožbo iz vse tožbenih razlogov, pri tem pa zlasti graja kršitev 22., 14. in 33. člena Ustave RS. Opozarja na namen določb ZDen in cilj zakona, da se vrne odvzeto premoženje, torej se mora vrniti tudi pravica do brezplačne uporabe vode in znamka. Izjeme za vračilo so določene izključno z zakonom in ne morejo biti določene v podzakonskih aktih, kot v Navodilu, na katerega se sklicuje odločba druge stopnje. Drugačna razlaga je v nasprotju s 87. in 22. členom Ustave RS.

16.Sklicuje se na določbo 8. člena ZDen in pojasnjuje, da akti o odvzemu premoženja izrecno določajo, da so se odvzele znamke (govori o pravicah industrijske svojine, kamor pa je od nekdaj spadala tudi znamka kot del podjetja). To priznavata oba upravna organa. Razlaga ZDen, ki sta jo zavzela upravna organa, je arbitrarna in samovoljna in v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave RS ter v nasprotju z 1. in 2. členom ZDen. Namen zakona je vrnitev vsega podržavljenega premoženja, torej v obsegu in vrednosti, kot jim je bilo podržavljeno. Določba 44. člen ZDen zahteva ugotovitev obsega premoženja v času podržavljenja. Znamke in pravica do vode so bile v času nacionalizacije, v času, ko je bil sprejet ZDen in v času ko je bil vložen zahtevek za denacionalizacijo, na podlagi določb ODZ, pravno opredeljene kot premične stvari. Tudi avstrijska teorija, kjer določbe ODZ veljajo še danes, določa, da med netelesne stvari spadajo pravice industrijske lastnine, kot so patenti in znamke. Za znamke je bila lastninska pravica vpisana v registru znamk pri Kraljevi upravi za zaščito lastninske svojine v Beogradu v letih 1927 do 1935, v korist pravnih prednikov denacionalizacijskega upravičenca, po Zakonu o zaščiti industrijske lastnine. Znamka je del goodwill podjetja, ni pa goodwill samo znamka. Bistvena ugotovitev pa je, da goodwill ne zajema znamke, kot to trdi VSRS v sodbi, pač pa ima znamka svoj lastni goodwill, torej ima svoj lasten ugled in svojo lastno vrednost. Znamka predstavlja industrijsko lastnino, torej je na njej lastninska pravica v korist določene pravne ali fizične osebe in je del podjetja. Zato je obrazložitev sodb VSRS, na katere se sklicujeta upravna organa, pravno zmotna, arbitrarna in v nasprotju s pojmom lastninske pravice in krši 33. člen in 22. člen Ustave RS, zlasti pa je v nasprotju s paragrafom 302 ODZ.

16.Sklicuje se na določbo 8. člena ZDen in pojasnjuje, da akti o odvzemu premoženja izrecno določajo, da so se odvzele znamke (govori o pravicah industrijske svojine, kamor pa je od nekdaj spadala tudi znamka kot del podjetja). To priznavata oba upravna organa. Razlaga ZDen, ki sta jo zavzela upravna organa, je arbitrarna in samovoljna in v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave RS ter v nasprotju z 1. in 2. členom ZDen. Namen zakona je vrnitev vsega podržavljenega premoženja, v obsegu in vrednosti, kot jim je bilo podržavljeno. Določba 44. člen ZDen zahteva ugotovitev obsega premoženja v času podržavljenja. Znamke in pravica do vode so bile v času nacionalizacije, v času, ko je bil sprejet ZDen in v času ko je bil vložen zahtevek za denacionalizacijo, na podlagi določb ODZ, pravno opredeljene kot premične stvari. Tudi avstrijska teorija, kjer določbe ODZ veljajo še danes, določa, da med netelesne stvari spadajo pravice industrijske lastnine, kot so patenti in znamke. Za znamke je bila lastninska pravica vpisana v registru znamk pri Kraljevi upravi za zaščito lastninske svojine v Beogradu v letih 1927 do 1935, v korist pravnih prednikov denacionalizacijskega upravičenca, po Zakonu o zaščiti industrijske lastnine. Znamka je del goodwill podjetja, ni pa goodwill samo znamka. Bistvena ugotovitev pa je, da goodwill ne zajema znamke, kot to trdi VSRS v sodbi, pač pa ima znamka svoj lastni goodwill, torej ima svoj lasten ugled in svojo lastno vrednost. Znamka predstavlja industrijsko lastnino, torej je na njej lastninska pravica v korist določene pravne ali fizične osebe in je del podjetja. Zato je obrazložitev sodb VSRS, na katere se sklicujeta upravna organa, pravno zmotna, arbitrarna in v nasprotju s pojmom lastninske pravice in krši 33. člen in 22. člen Ustave RS, zlasti pa je v nasprotju s paragrafom 302 ODZ.

17.Znamka je bila premična stvar in del podjetja, pravica do uporabe vode pa del lastninske pravice na nepremičnini, se pravi del nepremičnine. Razlaga na podlagi 22. člena je v nasprotju s 1. in 2. členom ZDen, ki vsebuje namen zakona, to je, da se vrne vse podržavljeno premoženje v obsegu in vrednosti, kot jim je bilo podržavljeno. Sklicuje se na razlago odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I- 6/95 in navaja, da trditev, da je bilo premoženje krivično odvzeto in nato odločitev, da se premoženja ne sme vrniti, pomeni zaobid zakona.

17.Znamka je bila premična stvar in del podjetja, pravica do uporabe vode pa del lastninske pravice na nepremičnini, se pravi del nepremičnine. Razlaga na podlagi 22. člena je v nasprotju s 1. in 2. členom ZDen, ki vsebuje namen zakona, to je, da se vrne vse podržavljeno premoženje v obsegu in vrednosti, kot jim je bilo podržavljeno. Sklicuje se na razlago odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I- 6/95 in navaja, da trditev, da je bilo premoženje krivično odvzeto in nato odločitev, da se premoženja ne sme vrniti, pomeni zaobid zakona.

18.Denacionalizacija je tudi oblika spremembe družbene lastnine v lastninska razmerja v pravni državi. Kot vodilo, kako rešiti tak primer, tožnik navaja odločbo Ustavnega sodišča RS Up-148/17 z dne 12. 4. 2018 in zatrjuje, da sta izpodbijani odločbi neobrazloženi. Prva se sklicuje na formalni vir prava, druga pa na spoznavni vir prava, prepisovanje navedb strank brez vsebinske pravne analize pa ne ustreza zahtevam po obrazloženi odločbi iz 22. člena Ustave RS. V tej zadevi za toženko niso sporna dejstva niti glede vsebine vložene zahteve niti glede obstoja pravne podlage, zato tožnik še manj razume odločbo druge stopnje. Zatrjuje tudi, da so se znamke v postopkih denacionalizacije do sedaj vračale (vsaj Ilirija v Ljubljani in Cinkarna Celje). Tožnik je na podlagi določb Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) zaprosil za odločbe, a zaradi ukrepov v zvezi z epidemijo ni dobil niti odgovora. Če so se znamke vračale pri denacionalizaciji podjetij kot so Ilirija (Ljubljana) in Cinkarna (Celje), je potem obrazložitev, da bi bilo kršeno načelo enakosti, če bi se vrnila znamka, brez podlage in arbitrarna.

18.Denacionalizacija je tudi oblika spremembe družbene lastnine v lastninska razmerja v pravni državi. Kot vodilo, kako rešiti tak primer, tožnik navaja odločbo Ustavnega sodišča RS Up-148/17 z dne 12. 4. 2018 in zatrjuje, da sta izpodbijani odločbi neobrazloženi. Prva se sklicuje na formalni vir prava, druga pa na spoznavni vir prava, prepisovanje navedb strank brez vsebinske pravne analize pa ne ustreza zahtevam po obrazloženi odločbi iz 22. člena Ustave RS. V tej zadevi za toženko niso sporna dejstva niti glede vsebine vložene zahteve niti glede obstoja pravne podlage, zato tožnik še manj razume odločbo druge stopnje. Zatrjuje tudi, da so se znamke v postopkih denacionalizacije do sedaj vračale (vsaj Ilirija v Ljubljani in Cinkarna Celje). Tožnik je na podlagi določb Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) zaprosil za odločbe, a zaradi ukrepov v zvezi z epidemijo ni dobil niti odgovora. Če so se znamke vračale pri denacionalizaciji podjetij kot so Ilirija (Ljubljana) in Cinkarna (Celje), je potem obrazložitev, da bi bilo kršeno načelo enakosti, če bi se vrnila znamka, brez podlage in arbitrarna.

19.Tožnik obširno pojasnjuje, da je Z. najstarejša (registrirana) znamka v Sloveniji, kar je tožnik izkazal v svojih vlogah. Znamka je že pred vojno povezovala podjetje B. in njegovo mineralno vodo. Gre za staro znamko, ki predstavlja glavno vrednost podjetja, produkt brez znamke ne pomeni nič. Zaradi tega je bila znamka del podjetja v času, ko je bila odvzeta, v času, ko je bil sprejet ZDen in v času, ko je bil pisan komentar zakona. Zavezanec je navedeno dejstvo javno priznal v svojem objavljenem Vestniku, Radenska vestnik 1869-2009 prvih 140 let. Da je znamka obstajala in je bila upoštevana kot predmet nacionalizacije, izhaja tudi iz bilance podjetja B. z dne 31. 12. 1945, zapisnika z dne 6. 9. 1945 o popisu premoženja, zapisnika sestavljenega na licu mesta v B. z dne 8. 11. 1945 in v pregledu računovodskih zaključkov podjetij za leto 1945 Ministrstva za preskrbo in trgovino. Obstoj znamke dokazujejo tudi oglasi in propagandni film pred vojno.

19.Tožnik obširno pojasnjuje, da je Z. najstarejša (registrirana) znamka v Sloveniji, kar je tožnik izkazal v svojih vlogah. Znamka je že pred vojno povezovala podjetje B. in njegovo mineralno vodo. Gre za staro znamko, ki predstavlja glavno vrednost podjetja, produkt brez znamke ne pomeni nič. Zaradi tega je bila znamka del podjetja v času, ko je bila odvzeta, v času, ko je bil sprejet ZDen in v času, ko je bil pisan komentar zakona. Zavezanec je navedeno dejstvo javno priznal v svojem objavljenem Vestniku, Radenska vestnik 1869-2009 prvih 140 let. Da je znamka obstajala in je bila upoštevana kot predmet nacionalizacije, izhaja tudi iz bilanca podjetja B. z dne 31. 12. 1945, zapisnika z dne 6. 9. 1945 o popisu premoženja, zapisnika sestavljenega na licu mesta v B. z dne 8. 11. 1945 in v pregledu računovodskih zaključkov podjetij za leto 1945 Ministrstva za preskrbo in trgovino. Obstoj znamke dokazujejo tudi oglasi in propagandni film pred vojno.

20.Nepravilno je stališče, da premoženje iz 8. člena ZDen ni identično premoženju, kot ga je v času uveljavitve poznala pravna znanost, ker to izhaja iz 8. člena komentarja ZDen. Ker se je organ nanj skliceval, je odločba neobrazložena, ker ne pove, zakaj je komentar vir prava in ne pove, zakaj pravna znanost, ki pravi drugače od komentarja ZDen, ni pravilna. Tožnik se sklicuje na strokovno mnenje prof. dr. T. T. iz septembra 2010 in Instituta za javno upravo, ki ga je sestavil prof. dr. U. U. z dne 8. 4. 2019.

20.Nepravilno je stališče, da premoženje iz 8. člena ZDen ni identično premoženju, kot ga je v času uveljavitve poznala pravna znanost, ker to izhaja iz 8. člena komentarja ZDen. Ker se je organ nanj skliceval, je odločba neobrazložena, ker ne pove, zakaj je komentar vir prava in ne pove, zakaj pravna znanost, ki pravi drugače od komentarja ZDen, ni pravilna. Tožnik se sklicuje na strokovno mnenje prof. dr. T. T. iz septembra 2010 in Instituta za javno upravo, ki ga je sestavil prof. dr. U. U. z dne 8. 4. 2019.

21.Poleg tega izpodbijani odločbi napačno razlagata, kaj sta bila znamka in podjetje. Pravna podlaga za obravnavanje znamke kot dela podjetja ni v Zakonu o podjetjih iz leta 1988, ampak v Zakonu o blagovnih in storitvenih znamkah (UL FLRJ 45/61) in Zakonu o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (UL SFRJ 34/81). Znamka se je od podjetja ločila šele s pravom EU, ki ga je prenesel novi Zakon o industrijski lastnini (UL RS 45/01, ZIL-1), ki je pod vplivom prava EU določil, da ima znamka od podjetja ločeno usodo. Ta zakon pa je bil sprejet po izdaji Komentarja zakona o denacionalizaciji. Tudi če bi bil 8. člen komentarja vir prava, ga derogira lex specialis o industrijski lastnini.

21.Poleg tega izpodbijani odločbi napačno razlagata, kaj sta bila znamka in podjetje. Pravna podlaga za obravnavanje znamke kot dela podjetja ni v Zakonu o podjetjih iz leta 1988, ampak v Zakonu o blagovnih in storitvenih znamkah (UL FLRJ 45/61) in Zakonu o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (UL SFRJ 34/81). Znamka se je od podjetja ločila šele s pravom EU, ki ga je prenesel novi Zakon o industrijski lastnini (UL RS 45/01, ZIL-1), ki je pod vplivom prava EU določil, da ima znamka od podjetja ločeno usodo. Ta zakon pa je bil sprejet po izdaji Komentarja zakona o denacionalizaciji. Tudi če bi bil 8. člen komentarja vir prava, ga derogira lex specialis o industrijski lastnini.

22.Znamke niso bile predmet lastninskega preoblikovanja, zato ovira za vračilo ne obstaja. Zakaj delež v podjetju E., d.d. (obstajajoč v času nacionalizacije) ni bil izločen iz procesa lastninjenja (ampak samo nepremičnine), ni problem denacionalizacijskega upravičenca. Zahtevek je nedvoumno glasil že v dne 4. 5. 1993 podani obliki, da gre za nepremičnine in premičnine ter podjetje kot tako (lastniški delež v podjetju in znamka). S tem je zajeta tudi vrednost blagovnih znamk, ki so povrhu bile eksplicitno navedene v predlogu za izdajo začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZZLPP). Upravičenec trdi, da trditev v programu lastninskega preoblikovanja, da je zavezanec storil vse za zavarovanje zahtevka upravičenca, ne drži. Izločeno je bilo le nepremično premoženje po cenitveni vrednosti 1.420.685.417 SIT oz. 11.877.647,50 EUR ali 14.392.518 USD. Iz ocenjene vrednosti za lastninjenje ni bilo izločeno premično premoženje družbe ob podržavljenju, kot tudi ne vrednost podjetja kot takega, z blagovnimi znamkami in z vrednostjo vrelcev kot naravnih resursov s koncesijo za črpanje in polnjenje vode.

22.Znamke niso bile predmet lastninskega preoblikovanja, zato ovira za vračilo ne obstaja. Zakaj delež v podjetju E., d.d. (obstajajoč v času nacionalizacije) ni bil izločen iz procesa lastninjenja (ampak samo nepremičnine), ni problem denacionalizacijskega upravičenca. Zahtevek je nedvoumno glasil že v dne 4. 5. 1993 podani obliki, da gre za nepremičnine in premičnine ter podjetje kot tako (lastniški delež v podjetju in znamka). S tem je zajeta tudi vrednost blagovnih znamk, ki so povrhu bile eksplicitno navedene v predlogu za izdajo začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZZLPP). Upravičenec trdi, da trditev v programu lastninskega preoblikovanja, da je zavezanec storil vse za zavarovanje zahtevka upravičenca, ne drži. Izločeno je bilo le nepremično premoženje po cenitveni vrednosti 1.420.685.417 SIT oz. 11.877.647,50 EUR ali 14.392.518 USD. Iz ocenjene vrednosti za lastninjenje ni bilo izločeno premično premoženje družbe ob podržavljenju, kot tudi ne vrednost podjetja kot takega, z blagovnimi znamkami in z vrednostjo vrelcev kot naravnih resursov s koncesijo za črpanje in polnjenje vode.

23.V zvezi s pravico do brezplačne uporabe vode, kot predmet vračanja, tožnik pojasnjuje, da se je slatinski vrelec začel uporabljati 1869 (Radenski vrelec ali Glavni vrelec). Za vodo izrecno velja paragraf 292 ODZ, ki govori o pravici ribariti (tako tudi pravno mnenje INP Z. Z. z dne 3. 6. 2019). V času odvzema premoženja in v času sprejetja ZDen in v času, ko je bil vložen zahtevek, je bila lastninska pravica na brezplačni uporabi vode, kot superficies solo cedit, del zemljišča (trajno povezana z nepremičnino). To izhaja tudi iz 8. člena Stvarno pravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Torej lastninska pravica ni druga vrsta premoženjskih pravic, kot to arbitrarno zatrjuje upravni organ. S tem sta kršena 22. in 33. člen Ustave RS. Odločba druge stopnje pa je glede tega popolnoma arbitrarna, saj ne vsebuje nobene obrazložitve. To pa je absolutno bistvena kršitev Zakona o splošnem upravnem postopku (209. člen ZUP/86). Kot zmotno in arbitrarno pa šteje tudi obrazložitve odločbe prve stopnje, da se med "podržavljeno premoženje šteje le podržavljene stvari na katerih je bila lastninska pravica prejšnjih lastnikov, ne pa tudi posebnih premoženjskih pravic med katerimi je šteti znamko in pravico do brezplačne uporabe vode." Ta obrazložitev je v nasprotju s pojmom lastninske pravice in krši 33. člen in 22. člen Ustave RS in ni v skladu z nobeno pravno logiko. Zlasti pa je v nasprotju s paragrafom 302 ODZ. Skupnost stvari se pač razume tako, da je po tem paragrafu podjetje skupna stvar oziroma skupnost stvari, ki je sestavljena iz telesnih stvari (npr. zgradbe, blago, stroji, oprema, inventar) in netelesnih stvari (npr. pravice industrijske lastnine, goodwill, sloves, klientela). Če je odvzeta skupnost stvari, se mora tudi skupnost stvari vrniti. Vodna pravica je po ODZ netelesna stvar.

23.V zvezi s pravico do brezplačne uporabe vode, kot predmet vračanja, tožnik pojasnjuje, da se je slatinski vrelec začel uporabljati 1869 (Radenski vrelec ali Glavni vrelec). Za vodo izrecno velja paragraf 292 ODZ, ki govori o pravici ribariti (tako tudi pravno mnenje INP Z. Z. z dne 3. 6. 2019). V času odvzema premoženja in v času sprejetja ZDen in v času, ko je bil vložen zahtevek, je bila lastninska pravica na brezplačni uporabi vode, kot superficies solo cedit, del zemljišča (trajno povezana z nepremičnino). To izhaja tudi iz 8. člena Stvarno pravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Torej lastninska pravica ni druga vrsta premoženjskih pravic, kot to arbitrarno zatrjuje upravni organ. S tem sta kršena 22. in 33. člen Ustave RS. Odločba druge stopnje pa je glede tega popolnoma arbitrarna, saj ne vsebuje nobene obrazložitve. To pa je absolutno bistvena kršitev Zakona o splošnem upravnem postopku (209. člen ZUP/86). Kot zmotno in arbitrarno pa šteje tudi obrazložitve odločbe prve stopnje, da se med "podržavljeno premoženje šteje le podržavljene stvari na katerih je bila lastninska pravica prejšnjih lastnikov, ne pa tudi posebnih premoženjskih pravic med katerimi je šteti znamko in pravico do brezplačne uporabe vode." Ta obrazložitev je v nasprotju s pojmom lastninske pravice in krši 33. člen in 22. člen Ustave RS in ni v skladu z nobeno pravno logiko. Zlasti pa je v nasprotju s paragrafom 302 ODZ. Skupnost stvari se pač razume tako, da je po tem paragrafu podjetje skupna stvar oziroma skupnost stvari, ki je sestavljena iz telesnih stvari (npr. zgradbe, blago, stroji, oprema, inventar) in netelesnih stvari (npr. pravice industrijske lastnine, goodwill, sloves, klientela). Če je odvzeta skupnost stvari, se mora tudi skupnost stvari vrniti. Vodna pravica je po ODZ netelesna stvar.

24.Tožnik se sklicuje na izvedeniško mnenje INP prof. dr. Z. Z. z dne 3. 6. 2019 in pojasnjuje, da gre v obravnavanem primeru za stoječe celinske vode, saj gre za občasen pritok in odtok podzemnih voda v skladu s zakonsko opredelitvijo celinske vode. Vrelci v Radencih niso voda, ki bi bila povezana z drugimi vodami, zaradi tega ne morejo biti naravno vodno javno dobro. Vodno zemljišče v lasti osebe zasebnega prava po tretjem odstavku 15. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) ni naravno javno dobro, če voda na njem ni povezana z drugimi vodami. To potrjuje tudi priloga ZV-1, saj voda v Radencih ni omenjena in našteta v prilogi ZV-1 kot javno dobro. Zaradi tega ni v lasti RS. Je lahko v zasebni lasti in predpisi o vodah ne spreminjajo status in lastništva te vode. Torej se nepremične lahko vrnejo v naravi, skupaj z vodo, podredno pa v obliki odškodnine v obliki obveznic SDH d.d.. Tudi Zakon o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) ne določa, da bi bila mineralna voda v lasti Republike Slovenije, prav tako na postopke denacionalizacije ne morejo vplivati določbe ZV-1, ker ZDen po načelu lex specialis derogat legi generali v primeru spora prevlada.

24.Tožnik se sklicuje na izvedeniško mnenje INP prof. dr. Z. Z. z dne 3. 6. 2019 in pojasnjuje, da gre v obravnavanem primeru za stoječe celinske vode, saj gre za občasen pritok in odtok podzemnih voda v skladu s zakonsko opredelitvijo celinske vode. Vrelci v Radencih niso voda, ki bi bila povezana z drugimi vodami, zaradi tega ne morejo biti naravno vodno javno dobro. Vodno zemljišče v lasti osebe zasebnega prava po tretjem odstavku 15. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) ni naravno javno dobro, če voda na njem ni povezana z drugimi vodami. To potrjuje tudi priloga ZV-1, saj voda v Radencih ni omenjena in našteta v prilogi ZV-1 kot javno dobro. Zaradi tega ni v lasti RS. Je lahko v zasebni lasti in predpisi o vodah ne spreminjajo status in lastništva te vode. Torej se nepremične lahko vrnejo v naravi, skupaj z vodo, podredno pa v obliki odškodnine v obliki obveznic SDH d.d.. Tudi Zakon o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) ne določa, da bi bila mineralna voda v lasti Republike Slovenije, prav tako na postopke denacionalizacije ne morejo vplivati določbe ZV-1, ker ZDen po načelu lex specialis derogat legi generali v primeru spora prevlada.

25.Tožnik sodišču predlaga, da dopusti in izvede ponujene dokaze po javno izvedeni glavni obravnavi in delno odločbo UE Gornja Radgona št. 301-35/1993-762 z dne 10. 10. 2019 in odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 490-17/2019-8 z dne 13. 11. 2020 odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

25.Tožnik sodišču predlaga, da dopusti in izvede ponujene dokaze po javno izvedeni glavni obravnavi in delno odločbo UE Gornja Radgona št. 301-35/1993-762 z dne 10. 10. 2019 in odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 490-17/2019-8 z dne 13. 11. 2020 odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

26.Toženka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

26.Toženka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

27.Slovenski državni holding, kot stranka z interesom, ki bi ji bila odprava izpodbijane odločbe toženke lahko v neposredno škodo, se ne strinja s tožbenimi navedbami, da iz namena ZDen izhaja vrnitev vsega podržavljenega premoženja v obsegu in vrednosti, kot je bilo podržavljeno. Netelesnih stvari ni mogoče enačiti s premičnim premoženjem, ker gre po vseh kriterijih za popolnoma drugačno vrsto "stvari". Zaradi svoje specifike bi jih zakonodajalec posebej izpostavil kot predmet vrnitve in določil kriterije, morebitne ovire ali način vrednotenja, česar pa ni storil. Je pa iz ZDen razvidno, da se nobena določba ne nanaša neposredno na netelesne stvari, zato o obstoju namena ni mogoče govoriti. Do tega zaključka je mogoče priti tudi posredno, saj tudi širše tolmačenje določb ZDen ne pripelje do sklepa, da bi bile blagovne znamke ali koncesija lahko predmet denacionalizacije. Sklicevanje tožnika na ODZ je absolutno neupoštevno, ker se v času uveljavitve ZDen leta 1991 (in dalje) pravna pravila ODZ niso uporabljala. Predlaga zavrnitev tožbe.

28.Stranka z interesom E., d.o.o. v odgovoru na tožbo nasprotuje vsem tožbenim navedbam in sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Sklicuje se na določbo 8. člena ZDen in navaja, da je obseg vračanja mogoče ugotoviti že na podlagi gramatikalne razlage zakona in zavrača razlago tožnika, da je voda v lasti lastnikov nepremičnin, torej bi se lahko vračala samo skupaj z nepremičnino. Soglaša tudi z razlago organa, ki se nanaša na namen ZDen, sklicevanje na komentar zakona in razlago s pomočjo podzakonskih aktov. Komentar zakona je namreč kot spoznavni vir prava namenjen razlagi zakonskih določb, odpravi zmotnih in arbitrarnih razlag določb in poenotenju uporabe samega zakona (sodba VSRS II Ips 267/2005 z dne 15. 3. 2007). Povsem enak namen zakonodajalca izhaja tudi iz določbe 21. člena Navodil in sodne prakse (sodba VSRS U 1574/94-9 z dne 11. 4. 1996). Takega sklepa ne more spremeniti niti tožnikovo sklicevanje na ODZ, ki v času sprejema ZDen ni več veljal, ker ga je glede vprašanj lastninske pravice kot poznejši zakon, ki obravnava enako materijo, v celoti razveljavil Zakon o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Prav tako pa premoženjske pravice niso enake pojmu podjetja, za kar se v tožbo prav tako zavzema tožnik. Definicija pojma podjetja iz ZPod, ki je veljal v trenutku sprejema ZDen, opredeljuje podjetje kot pravno osebo, ki je opravljala gospodarsko dejavnost zaradi pridobivanja dohodka oziroma dobička. Upravni organ in toženka sta pravilno ugotovila tudi, da je vračilo znamk, ki jih zahteva tožnik, nemogoče že zato, ker te znamke ne obstajajo več. Stranka z interesom je znamke, katerih imetnica je, pridobila v posebnem postopku, ki ga določa ZIL-1, pri čemer je za registracijo in uporabo znamk plačala pristojbine, upravni organ pa v denacionalizacijskem postopku nima pravice posegati v pravice, ki jih je stranka z interesom pridobila v postopku, za katerega upravni organ ni pristojen. Glede na to, da je vračilo znamk v denacionalizacijskem postopku izključeno, tudi ne morejo držati sicer nedokazane tožnikove navedbe, da bi naj drugi upravni organi v drugih primerih - dokazov o tem sicer tožnik ni predložil niti ni jasno kako naj bi odločitev v drugem primeru z drugačnim dejanskim stanjem vplivala na odločitev v tem postopku - odločili drugače.

29.Smiselno enako velja tudi za pravico koriščenja vode, ki je od uveljavitve ZV-1 vezana na izpolnjevanje predpisanih pogojev in vodnega gospodarskega dovoljenja. Da pravica do koriščenja vode ne sodi v premoženje po 8. členu ZDen, je potrdila tudi sodna praksa, iz katere jasno izhaja, da omenjene pravice ni mogoče prišteti v neto aktivo podržavljenega premoženja, saj ta pravica tudi ni bila podržavljena (sodba VSRS I Up 284/2000 z dne 13. 12. 2000).

30.Kot neutemeljene in pravno zgrešene so tožbene navedbe, da naj bi toženka storila absolutno bistvene kršitve določb upravnega postopka, ker je odločba po vsebini arbitrarna in brez ustrezne obrazložitve. Odločitev toženke ni arbitrarna, saj je toženka svojo odločitev natančno in pravilno utemeljila na podlagi relevantnih zakonskih določb, sodne prakse in stališč pravne teorije. Iz istega razloga toženka tudi ni kršila nobene določbe Ustave RS in tudi ni tožnika postavila v neenak položaj z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci.

31.Stranka z interesom F., d.d. v odgovoru na tožbo navaja in utemeljuje, da je tožba v celoti neutemeljena, izpodbijani odločbi pa pravilni in zakoniti. Med drugim navaja, da cilj ZDen ni vrnitev odvzetega premoženja v obsegu in vrednosti, kot je bilo podržavljeno, zaradi česar naj bi bilo potrebno vrniti tudi pravico do brezplačne uporabe vode in znamk. Predlog za izdajo zakona o denacionalizaciji z osnutkom zakona, ki je bil objavljen v Poročevalcu Skupščine Republike Slovenije in Skupščine SFR Jugoslavije

31.(v nadaljevanju Predlog) ni bil v celoti sprejet v predlaganem besedilu, bil je tudi nekajkrat spremenjen. Tudi sicer besedilo Predloga ne daje podlage za takšno argumentacijo, kot jo podaja tožnik. Pojasnjuje, da določba 8. člena ZDen določa, da se za premoženje v smislu tega zakona, (katerega denacionalizacijo po prvem odstavku 1. člena ZDen ureja ta zakon), štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih in kapitalskih družb, predmet konkretnega postopka pa je vračilo premoženja, ki ga je predstavljal poslovni delež podjetja. V postopku vračila podjetja mora upravni organ skladno s sodno prakso ugotoviti vrednost njegove neto aktive, vrednost z denacionalizacijo vrnjenega premoženja pa ne sme preseči vrednosti neto aktive nacionaliziranega podjetja.

31.Ta se ugotavlja po pravilih ZDen in podzakonskih predpisov, ki so bili izdani na njegovi podlagi, to je zlasti Navodila, ki ga upravni organ mora upoštevati pri svoji odločitvi, s tem aktom pa niso urejene pravice ali obveznosti, temveč je predpisan zgolj način vrednotenja podjetja. Tožbene navedbe, da sta organ prve in organ druge stopnje skonstruirala neobstoječo pravno praznino oziroma izjemo od pravila, vsebovanega v 8. členu ZDen, so zaradi vsega navedenega povsem neresnične.

32.Kot neresnične in pravno zmotne šteje tudi navedbe tožnika, da naj bi bila pravica do vode v času nacionalizacije in v času, ko je bil sprejet ZDen, pravno opredeljena kot premična stvar, pri čemer se sklicuje na ODZ. Navedbe so tudi v nasprotju z njenimi nadaljnjimi navedbami v tožbi, zlasti v delu, kjer enači pravice industrijske lastnine, kot so patenti in znamke, s pravico do uporabe vode, za kar pa nima niti dejanske niti pravne podlage, saj je že iz samega besedila tožbe očitno razvidno, da se tako določbe ODZ kot avstrijska teorija, na katero se sklicuje, nanašajo izključno na pravice industrijske lastnine, patente in znamke in z morebitno pravico do koriščenja podzemnih voda nimajo nobene povezave. Tudi nadaljnje navedbe tožnika, ki se nanašajo na pravico do uporabe vode kot del lastninske pravice na nepremičnini, so neresnične in pravno napačne.

33.Ker družba F., d.d. ni imetnik blagovnih znamk, katerih vračilo se zahteva, ni vpisana v Register znamk pri Uradu za intelektualno lastnino RS niti jih ne uporablja, jih tudi ne more vrniti in ne more biti zavezanec za vračilo blagovnih znamk v denacionalizacijskem postopku, zato na navedbe v tožbi, ki se nanašajo izključno na blagovne znamke, ne odgovarja. Zato v nadaljevanju navaja, da tožnik ni izkazal, da je podjetje imelo pravico do brezplačne uporabe mineralne in termalne vode. Tožnik ni pojasnil na katerih zemljiščih niti v kakšnem obsegu niti ni predložil nobenih dokazov; glede termalne vode ne navaja niti, da jo je uporabljal niti da bi imel kakršno koli pravico v zvezi z njo. Prav tako je bila mineralna voda že po Zakonu o izkoriščanju vodnih sil iz leta 1931 samostojna stvar, ki je bila v lasti države in ne lastnika zemljišča, zaradi česar lastnik zemljišča tudi ni imel pravice njene brezplačne uporabe. Enako pa velja tudi v času vračila (ZV-1). V skladu z določbo prvega odstavka 15. člena ZV-1 imajo vse celinske vode, med katere spadata tudi termalna in mineralna voda, status naravnega vodnega javnega dobra. Vodni viri so torej javno dobro ne glede na pravni status zemljišča, na katerem se nahajajo. Glede na vse navedeno sta bili mineralna in termalna voda ob odvzemu in sta še vedno samostojna stvar, ki ne deli pravne usode glavne stvari (zemljišča). Pravica do uporabe vode torej ni bila del lastninske pravice na nepremičnini. Načela superficies solo cedit, kot ga določata ODZ in SPZ, pa glede vode ni mogoče uporabiti tudi iz razloga, ker voda že pojmovno ni del zemljišča v smislu tega načela, kar dosledno upošteva tudi pravna teorija, ki pravno naravo objekta v smislu 8. člena SPZ priznava le grajenim objektom in rastlinam.

Prav tako termalna in mineralna voda spadata med podzemne vode, ki ne zadostijo niti kriteriju trajne spojenosti z nepremičnino in jih zato že po naravi stvari ni mogoče obravnavati kot sestavino posamezne nepremičnine v smislu 8. člena SPZ.

34.Prav tako pravice do brezplačne uporabe vode ni mogoče vrniti v denacionalizacijskem postopku, ker ni premoženjska pravica in ni bila del aktive nacionaliziranega podjetja, zato je ugotovitev organa o tem, da pravica do brezplačne uporabe vode ne predstavlja samostojnega premoženja v okviru premoženja, kot je opredeljeno v 8. členu ZDen, pravilna določba 302. paragrafa ODZ, na katero se sklicuje tožnik, pa povsem nerelevantna, saj premoženje, ki je predmet vračila, ter načine vračila kot specialen predpis za področje denacionalizacije, ureja ZDen. Predmet vračila je podjetje, ki se lahko vrne na način, kot je to določeno v 34. do 41. členu ZDen in v obsegu, ki je omejen z neto aktivo podjetja, kar je skladno tudi z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnik v zvezi s pravico do uporabe vode ne navaja, da bi bila v bilanci podjetja kakorkoli ovrednotena, niti o tem ni predložil nobenih dokazov. Ker upravičenec ni izkazal, da so bile zatrjevane premoženjske pravice del aktive (premoženja) podjetja ob nacionalizaciji, jih vanjo ni mogoče vključiti. Prav tako pravice do brezplačne uporabe vode ni mogoče vrniti v denacionalizacijskem postopku zaradi spremembe pravnega režima, ki ureja vode, kar podrobno utemeljuje. Tožnik v tožbi napačno in neresnično zatrjuje, da mineralna in termalna voda v Radencih nista javno dobro, ob tem pa se sklicuje na izjemo po tretjem odstavku 15. člena ZV-1. Te izjeme namreč za mineralne in termalne vode ni mogoče uporabiti. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje, da naj mineralna in termalna voda v Radencih ne bi bili javno dobro, ker nista navedeni v Prilogi 1 k ZV-1. Priloga 1 skladno z drugim odstavkom 8. člena ZV-1 našteva zgolj površinske vode 1. reda; ta priloga torej ne našteva niti vseh površinskih vod in nikakor ne našteva podzemnih vod, med katere se skladno s 7. členom ZV-1 po sami definiciji uvrščata termalna in mineralna voda, zato navedeno ne pomeni, da termalna in mineralna voda nista javno dobro. Izguba pravice do koriščenja vode na predmetnih nepremičninah torej ni posledica razlastitve in posledično ne more biti predmet denacionalizacijskega zahtevka.

35.Predmet tega postopka niso zemljišča, na katerih se nahajajo vrtine za črpanje mineralne ali termalne vode, niti zemljišča, pod katerimi so nahajališča teh voda, temveč izključno pravica do brezplačne uporabe termalne in mineralne vode, zaradi česar so navedbe tožnika v tožbi, ki se nanašajo na zemljišča v tem postopku nerelevantne. Zgolj iz previdnosti pa stranka z interesom navedbe tožnika, ki se nanašajo na privatizacijo nepremičnin, to je zemljišč, na katerih so vodni viri, vrelci in črpališča, prereka.

36.Glede na vse navedeno stranka z interesom meni, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, da v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka ter da ni razlogov, zaradi katerih bi se upravni akt izrekel za ničnega, in sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne ter odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

37.Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 14. 5. 2021 odgovarja na odgovor na tožbo stranke z interesom - SDH d.d. in prereka vsem njenim zatrjevanjem in predlaga, da sodišče tožbi tožnika ugodi.

38.Na tožnikovo pripravljalno vlogo je sodišču poslala odgovor stranka z interesom E., d.o.o. in po obširni utemeljitvi zaključila, da ker premoženjskih pravic tudi po drugih pravnih podlagah ni mogoče enačiti s premičninami ali nepremičninami, pa tudi ne s pojmom podjetja iz razlogov, ki jih je stranka z interesom v postopku že podrobno pojasnila, sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek pa v celoti neutemeljen in ga je treba zavrniti.

39.Dne 5. 8. 2022 je tožnik sodišče obvestil, da je C. C., ki je dne 28. 12. 2020 vložil tožbo, umrl in da tožnikovi sinovi in dediči potrjujejo pooblastilo odvetniku in da razloga prekinitev postopka ni, ker ima tožnik pooblaščenca odvetnika (arg. člen 205/1 Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Upravni spor se tako nadaljuje z dediči G. G., H. H. in I. I., ki imajo pravni interes in procesno legitimacijo za udeležbo v postopku. Z izpodbijanima odločbama je bilo namreč poseženo v njihov pravni položaj.

Odločitev sodišča

40.Ker so stranke podale pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujejo, v skladu z 279.a členom ZPP v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče v sporu odločilo na podlagi pisnih vlog strank (prvi odstavek 279.a člena ZPP).

K I. točki izreka:

41.Tožba ni utemeljena.

42.V obravnavani zadevi tožnik vlaga tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Gornja Radgona, s katero je upravni organ odločil o zahtevku za vračilo podjetja podjetja A. po pokojni prejšnji lastnici D. D., v deležu do 48 % od celote, v korist nadomestnega upravičenca C. C., in sicer v delu, ki se nanaša na vračilo blagovnih znamk v naravi in na vračilo pravice do koriščenja mineralne in termalne vode v obliki odškodnine v obveznicah SDH d.d. Zahtevek je upravni organ zavrnil, torej se v obravnavani zadevi spor nanaša na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila zahtevek za vračilo blagovnih znamk v naravi in na vračilo pravice do koriščenja mineralne in termalne vode.