Jedro

Manj verjetna je pravica predlagatelja, ki v predlogu trdi, da je določeno premoženje v celoti skupno premoženje, kasneje v postopku pa navede, da je 80 % le-tega njegovo posebno premoženje. Napotiti na pravdo njega je zato pravilno, kar pa ne vpliva na možnost napotiti na pravdo tudi nasprotno udeleženko, če ta trdi, da je del zatrjevanega skupnega premoženja njeno posebno premoženje.

Izrek

I. Pritožba proti sklepu z dne 24. 12. 2009 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi proti sklepu z dne 23. 4. 2010 se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sklepom 24. 12. 2009 prekinilo nepravdni postopek in predlagatelja napotilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa zoper nasprotno udeleženko vloži tožbo za ugotovitev obsega skupnega premoženja, ki je predmet tega postopka za razdružitev skupnega premoženja bivših zakoncev.

(2) S sklepom 24. 3. 2010 pa je prvo sodišče zavrnilo predlagateljev predlog za izdajo začasne odredbe z dne 22. 12. 2008, ki ga je spremenil 10. 2. 2009 in dodal še podrejen predlog; predlagal je, da sodišče določi začasno uporabo posameznih prostorov v skupnem stanovanju na Ž. 17 v L. oziroma podrejeno, da se stanovanje proda, obema udeležencema pa razdeli kupnina, vsakemu 125.000 EUR.

(3) Zoper oba sklepa se predlagatelj pritožuje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep z dne 24. 12. 2009 spremeni tako, da na pravdo napoti nasprotno udeleženko ali pa naj sklep razveljavi, sklep z dne 23. 4. 2010 pa naj se spremeni v smeri ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, naj tudi tega pritožbeno sodišče razveljavi in vrne zadevo v nov postopek. Obakrat zaznamuje svoje pritožbene stroške.

(4) V pritožbi proti sklepu o prekinitvi in napotitvi na pravdo pritožnik opozarja, da je v predlogu za razdelitev navedel, naj se premoženje razdeli v razmerju 50 – 50 %, nasprotna udeleženka pa je bila tista, ki je zatrjevala večji delež, in to, da nepremičnina na Ž. ne sodi v skupno premoženje ter celo sama predlagala, da se jo napoti na pravdo. Pri oceni o tem, pravica katerega je manj verjetna, je prvo sodišče storilo napako, saj ni ocenilo ključnih dokazov, in sicer potrdil o vplačilih. Kritizira obrazložitev sodišča v delu, ko le-to pravi, da odsotnost dokazov, ki bi potrjevali predlagateljev večji delež, kaže na verjetnejšo pravico o takšnem deležu nasprotne udeleženke. Predlagatelj vztraja, da sta oba udeleženca tekom zunajzakonske in zakonske skupnosti ustvarila skupno premoženje, in sicer stanovanje na Ž., garažo, dve stanovanji in dve zunanji parkirni mesti v N., kar sta prodala, tri avtomobile ter opremo. Čeprav je sam k temu prispeval več, je vseskozi predlagal, da se razdeli po enakih delih. Od leta 1990 nasprotna udeleženka ni bila več zaposlena, sam je od tedaj preživljal celo družino. Prvo sodišče je tudi napačno ugotovilo, koliko je znašala kupnina za stanovanje. Pritožnik na tej podlagi meni, da je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo ter storilo bistveno kršitev po 15. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

(5) V pritožbi glede začasne odredbe pritožnik uveljavlja vse predvidene razloge. Meni, da so za njeno izdajo izpolnjeni vsi pogoji, in sicer po 3. odst. 272. čl. ZIZ in po 3. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ. Ugotovitve sodišča so napačne, to pa zato, ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov, zlasti zaslišanja predlagatelja. Sodišče je določilo izvedenko gradbene stroke in ugotovilo, da je začasna razdelitev prostorov in določitev njihove uporabe smiselna, da bi imeli stranki čim manj stikov in medsebojnih obremenitev. Začasna odredba je nujna, da se prepreči uporaba sile, saj so razmere nevzdržne, nasprotna udeleženka pa z njo ne bi utrpela hujših posledic od tistih, ki jih trpi predlagatelj brez take odredbe. Ne gre za regulacijsko začasno odredbo, saj predlog zanjo ni identičen predlogu glede glavne stvari. Slednji je namreč v tem, da se nepremičnina proda, saj fizična delitev stanovanja ni možna. Meni, da je materialno pravo zato napačno uporabljeno, v posledici tega pa dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Začasna odločitev o uporabi skupne nepremičnine do odločitve o njeni delitvi bi pomenila tudi zavarovanje te nepremičnine. Pritožnik se tudi ne strinja z oceno sodišča o tem, da predlagana začasna odredba ne bi pripomogla k ureditvi razmer med udeležencema, ki izvirajo iz različnih stališč o skupnem premoženju, saj se bo pravilnost teh stališč presojala v pravdi, na katero je pritožnik že napoten. Njegov predlog je bil tak, da bi bila izraba prostorov kar najbolj funkcionalna in da do motenja posesti ne bi prihajalo, saj bi se lahko udeleženca srečevala le v enem prostoru, do največ konfliktov pa je prihajalo zlasti v kuhinji. Nasprotuje oceni, da bi zaradi začasne odredbe prihajalo do novih postopkov med udeležencema, saj je res ravno obratno, ko nasprotna udeleženka vlaga nove in nove ovadbe.

(6) Nasprotna udeleženka ni odgovorila na nobeno od pritožb. (7) Pritožba proti sklepu z dne 24. 12. 2009 ni utemeljena, je pa utemeljena pritožba proti sklepu z dne 23. 4. 2010. O pritožbi zoper sklep z dne 24. 12. 2009

(8) Nasprotja med tem, kar je navedeno v izpodbijanem sklepu o listinah, in med temi listinami pritožbeno sodišče ne vidi, pritožnik pa jih konkretno tudi ne navaja, zato kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP) ni podana. Tudi kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni, saj je izpodbijani sklep kljub skopim in delno napačnim razlogom ter mestoma nejasnemu navajanju nepomembnega mogoče preizkusiti. Materialno pravno je odločitev prav tako pravilna. Pritožnik je v svojem predlogu za razdružitev skupnega premoženja opisal, kaj spada v skupno premoženje, (med drugim zdaj sporno zlasti še (celotno) stanovanje v L. na Ž. 17) in navedel, da sta deleža udeležencev (bivših zakoncev) na njem enaka. Res je takemu obsegu skupnega premoženja kot tudi deležu predlagatelja na njem nasprotna udeleženka nasprotovala in to sama želela uveljavljati v pravdnem postopku, vendar je tudi predlagatelj na naroku 26. 5. 2009 spremenil svoje stališče glede obsega skupnega premoženja in navedel, da je 80 % tega, kar je v predlogu navedel, da je skupno premoženje, njegovo posebno premoženje. Zato ne drži njegova pritožbena trditev, da se zavzema za delitev skupnega premoženja, ki vključuje tudi stanovanje na Ž. v L. Če se je ponovno premislil in zopet meni, da gre v celoti za skupno premoženje, pač tožbe ne bo vložil. Prvo sodišče pa je glede na njegove trditve z naroka 26. 5. 2009 ravnalo prav, ko ga je napotilo na pravdo zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja. Res je, da bi že pred tem lahko na pravdo napotilo nasprotno udeleženko in da je napačno sklepanje, da je odsotnost dokazil o predlagateljevem večjem deležu dokaz za večji delež nasprotne udeleženke. Vendar je ne glede na to, upoštevajoč povedano, izpodbijani sklep pravilen. Že pritožbene trditve, da sta zakonca ustvarila med drugim tudi nepremičnino na Ž., potrjujejo manjšo verjetnost tega, da je 80 % tega premoženja predlagateljevo posebno premoženje. Čas zaposlitve nasprotne udeleženke in vrednost stanovanja na navedeno v ničemer ne vpliva. Prvo sodišče torej ni kršilo določbe 2. odst. 9. čl. Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86; ZNP). Pritožbeno sodišče pa poudarja, da navedeno ne izključuje možnosti tožbe nasprotne udeleženke, niti tega, da sodišče po potrebi na pravdo napoti tudi njo.

(9) Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP), je pritožbo proti temu sklepu zavrnilo in ga potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP ).

O pritožbi zoper sklep z dne 23. 4. 2010

(10) Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo, v posledici tega pa tudi ni ugotovilo vseh ustreznih pravnorelevantnih dejstev. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (1. in 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 in kasnejše spremembe; ZIZ). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (270. čl. ZIZ v zvezi s 3. odst. 272. čl. ZIZ).

(11) Predlagateljev predlog ni usmerjen v zavarovanje njegove terjatve do nasprotne udeleženke, ki je v tem, da prejme ustrezen del skupnega premoženja bivših zakoncev. S svojim predlogom želi začasno urediti („regulirati“) razmerje med skupnimi lastniki, torej med njim in nasprotno udeleženko, in sicer glede uporabe prostorov v skupnem stanovanju. Gre torej za regulacijsko začasno odredbo (čeprav njen predlog vsebinsko ni identičen s predlogom glede glavne stvari), ki je dopustna le izjemoma. Zaradi varstva pravic nasprotne stranke v postopku je takšna začasna odredba dopustna le izjemoma, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Poleg tega pogoja mora upnik verjetno izkazati še, da bo posledice izdane začasne odredbe za nasprotno stranko mogoče odpraviti oziroma vzpostaviti prejšnje stanje, če bi se izkazalo, da njegov predlog ni utemeljen.

(12) Pritožbeno sodišče se ne strinja z oceno prvega sodišča, da z odločitvijo o začasni uporabi prostorov v skupnem stanovanju (duplex, 148,66 m2) ne bi bilo možno preprečiti uporabe sile s strani nasprotne udeleženke, kot jo zatrjuje predlagatelj (stalne konfliktne situacije, verbalni napadi). Ustrezna razdelitev oziroma odločitev o izključni uporabi in souporabi posameznih prostorov lahko namreč bistveno omeji stike med osebami, ki te prostore zdaj uporabljajo skupaj oziroma bistveno zmanjša njihovo pogostost, s tem pa se verjetno tudi izključijo posamezne oblike nasilja, ki jih zatrjuje predlagatelj. Ali to drži in na kakšen način bi bilo to možno preprečiti v okviru predlagateljevega predloga, upoštevajoč dejstvo, da utegne nepravdni postopek zaradi prekinitve trajati relativno dolgo, pa prvo sodišče ni ugotavljalo.

(13) Ne glede na to, da sicer še ni jasno, kolikšen delež stanovanja predstavlja skupno premoženje udeležencev, noben od udeležencev ne zanika, da je določen delež na spornem stanovanju vendarle skupen, zato v zvezi z zgoraj navedenim dodatnim pogojem za izdajo regulacijske začasne odredbe ni mogoče govoriti o morebitnem kasnejšem neuspehu predlagatelja v tem nepravdnem postopku.

(14) Na podlagi navedenega je bilo treba sklep z dne 23. 4. 2010 razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek (2. stavek 355. čl. ZPP v zvezi s 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP), tekom katerega naj prvo sodišče upoštevajoč vse obrazloženo pod tč. (10) do (13) izvede in oceni primerne dokaze, ugotovi relevantna dejstva ter ponovno odloči, za svojo odločitev pa naj navede jasne in jedrnate razloge.

(15) Izrek o stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP in 37. čl. ZNP.