Jedro

Pravice in pravne koristi v zvezi z lego objekta, ki je predmet uporabnega dovoljenja, lahko lastniki sosednjih nepremičnin varujejo v postopku izdaje lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenja, ni pa to predmet postopka izdaje uporabnega dovoljenja. Zato morebitna ničnost tega dovoljenja ne omogoča odprave pravnih posledic gradnje, za katero je bilo izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Tudi okoliščine, ki naj bi tožnici in njeni družini povzročale škodo, ne utemeljujejo pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti uporabnega dovoljenja.

Neutemeljen je tožbeni očitek o neupoštevanju dvoma v nepristranskost uradnih oseb, ki so vodile upravni postopek na prvi in drugi stopnji. Katera odločilna dejstva in dokaze naj bi uradne osebe namerno izpustile, tožnica ne pojasni, zgolj dejstvo, da se z odločitvami upravnega organa, izdanimi v zvezi s sporno gradnjo, ne strinja in da se z njimi ni strinjal njen pravni prednik, pa same po sebi ne zadoščajo za dvom v nepristranskost uradnih oseb.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrgel tožničin predlog za izrek ničnosti pravnomočnega uporabnega dovoljenja št. 351-13/91 z dne 10. 7. 1992, ki je bilo izdano investitorki A. Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ tako odločitev sprejel na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je ugotovil, da predlagateljica ne more biti stranka. Upošteval je, da je na podlagi 96. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) stranka v postopku pridobivanja uporabnega dovoljenja le investitor, tožnica pa to ni.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Med drugim je pojasnil, da je izredna pravna sredstva mogoče uveljavljati le pod pogoji, ki jih določa ZUP, in da zgolj splošno zatrjevanje teh pogojev ne zadošča za njihovo uspešno uveljavljanje.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da jo izpodbija, ker naj bi bila, tako kot še dve drugi odločbi, izdana kot posledica izsiljevanja, pritiskov, posebnega primera izsiljevanja in drugih nedovoljenih dejanj, ki so kazniva. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi, odpravi ali izreče za nično in odpravi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Ker naj bi utrpela veliko, nepopravljivo škodo, uveljavlja tudi odškodnino v znesku 165.000,00 EUR, o kateri naj sodišče urgentno odloči, saj naj bi bila ogrožena njena socialna varnost. Nedvomno naj bi bilo ogroženo njeno življenje in zdravje, prav tako naj bi bila ogrožena življenja in zdravje njenih bližnjih sorodnikov, ki živijo v njeni hiši. Povzročitelj škode naj bi bilo vodstvo sosednjega objekta ... in ... Tožnica in njena družina naj bi bili podvrženi mučenju, nečloveškemu in ponižujočemu kaznovanju in ravnanju vodstva …. Meni, da so ji grobo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine in se sklicuje še na pravico do zdravega življenjskega okolja, osebnega dostojanstva in varnosti ter enakosti pred zakonom.

V tožbi pojasnjuje, da se je njen mož vse od leta 1992 pritoževal nad nezakonito gradnjo prizidka sosednjega objekta in da so se kot družina ves čas pritoževali nad nezakonitim črpanjem podtalnice, prekomernim hrupom, prekomernim sevanjem anten in nad nezakonito gradnjo prizidka. Navaja, da z možem nista dala soglasja za gradnjo prizidka ... in da je zato gradnja nezakonita in nična. Gradbeno dovoljenje naj bi bilo izdano brez potrebnih hidroloških, geoloških in ekoloških podatkov. Na zidovih njene hiše in gospodarskega objekta naj bi nastale razpoke, dosojena odškodnina pa naj ne bi zadoščala za sanacijo. Poleg tega naj bi se razpoke še nadaljevale, saj se zemlja še ni umirila. Betonski steber in objekt nad njim naj bi bila „črna gradnja“, ki bi jo bilo treba odstraniti. Od sodišča zahteva, naj iz postopka izloči A.A., B.B. in C.C. A.A. naj bi namreč na sestanku zatrdil, da bo pripombe podal vodstvu …, pa tega ni storil, ampak je le izdal gradbeno dovoljenje. Iz obrazložitev odločb, ki jih izpodbija, naj bi bilo razvidno, da so vsa pomembna dejstva namenoma izpuščena. Te okoliščine in hitra rešitev v tej zadevi naj bi zbujale dvom v nepristranskost in sum korupcije. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in razveljavi tudi po nadzorstveni pravici, saj naj bi bil očitno prekršen materialni predpis.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnica s tožbo, ki jo je vložila 29. 5. 2013, izpodbijala tri odločbe, in sicer odločbo, s katero je bil zavrnjen njen predlog za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja z dne 5. 1. 1995, sklep, s katerim je bil zavržen njen predlog za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja z dne 10. 7. 1992, in gradbeno dovoljenje z dne 24. 1. 2013. Ker izpodbijani akti temeljijo na različni pravni in dejanski podlagi, je sodišče zaradi ločenega obravnavanja tožbo razdružilo, tako da bo o utemeljenosti tožbenih predlogov zoper odločbo o zavrnitvi tožničinega predloga za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja in zoper gradbeno dovoljenje obravnavalo v ločenih postopkih v zadevah I U 898/2013 in I U 1216/2013. Predmet tega postopka je torej sklep Upravne enote Grosuplje št. 351-24/2013-3 (302) z dne 7. 2. 2013, o zavrnitvi tožničinega predloga za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja št. 351-13/91 z dne 10. 7. 1992. Kolikor se tožbeni predlog, naj sodišče odločbo odpravi in razveljavi po nadzorstveni pravici, nanaša tudi na izpodbijani sklep, sodišče pojasnjuje, da sodišče ni upravni organ druge stopnje, ki o tem izrednem pravnem sredstvu odloča na podlagi določb ZUP (členi od 274 do 277), zato je ta tožbeni predlog neupošteven. Enako velja za izredno razveljavitev izvršljive odločbe po 178. členu ZUP.

V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov po določbah Zakona o Upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Po presoji sodišča je neutemeljen tožbeni očitek o neupoštevanju dvoma v nepristranskost uradnih oseb, ki so vodile upravni postopek na prvi in drugi stopnji. Katera odločilna dejstva in dokaze naj bi uradne osebe namerno izpustile, tožnica ne pojasni, zgolj dejstvo, da se z odločitvami upravnega organa, izdanimi v zvezi s sporno gradnjo, ne strinja in da se z njimi ni strinjal njen pravni prednik, pa same po sebi ne zadoščajo za dvom v nepristranskost uradnih oseb. Prav tako tega očitka ne izkazuje posplošena navedba o hitrem postopanju v zadevi „z vodstvom ...“, ki da je bila rešena v enem mesecu, medtem ko naj bi pritožbe „navadnih državljanov“ reševali leto ali več. Poleg tega to v obravnavanem primeru niti ne drži, saj je tožnica predlog za izrek ničnosti po svojih pooblaščencih vložila 17. 12. 2012, izpodbijani sklep pa je bil izdan 7. 2. 2013. Med strankama ni sporno, da tožnica ni bila stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja in da drugi odstavek 96. člena ZGO-1 določa, da je stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja le investitor. Kljub temu je pravni interes predlagateljev iz prvega odstavka 280. člena ZUP, in s tem aktivno legitimacijo za uveljavljanje ničnosti, treba presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti in ne glede na morebitno priznanje tega statusa v že končanem prejšnjem postopku (tako Ustavno sodišče v odločbi Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011). To pomeni, da bi morala tožnica za vložitev predloga izkazati svoj pravni interes.

Po navedenem je torej napačno stališče toženke, da tožnica ni upravičena oseba za vložitev predloga za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja, ker po določbah ZGO-1 ne more biti stranka v postopku izdaje tega dovoljenja. Po presoji sodišča pa to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve o zavrženju tega predloga.

Ker je v smislu drugega odstavka 43. člena ZUP z drugim odstavkom 96. člena ZGO-1 le investitorju priznana pravna korist za sodelovanje v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja, bi morala tožnica izkazati pravno korist, ki temelji na drugem predpisu (ne na ZGO-1). Pri tem je treba upoštevati tudi, ali je konkretni upravni postopek po svoji naravi tak, da je v njem sploh mogoče uresničiti varstvo zatrjevanih pravic in pravne koristi.

Iz tožničinega predloga za izrek ničnosti, danega na zapisnik dne 17. 12. 2012, je razvidno, da tožnica ni opredelila, katerega izmed ničnostnih razlogov iz prvega odstavka 279. člena ZUP uveljavlja. Iz navedb, s katerimi je v upravnem postopku utemeljevala predlog, in iz tožbenih navedb je razvidno, da meni, da lahko s katerimkoli pravnim sredstvom v kateremkoli postopku uveljavlja ugovore zoper katerikoli upravni akt. Tako je tudi predlog za ničnost uporabnega dovoljenja utemeljevala z ugovori, ki se nanašajo na lokacijo objekta in z okoliščinami, ki so nastale v času po izdaji uporabnega dovoljenja.

Pravice in pravne koristi v zvezi z lego objekta, ki je predmet uporabnega dovoljenja, lahko lastniki sosednjih nepremičnin varujejo v postopku izdaje lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenja, ni pa to predmet postopka izdaje uporabnega dovoljenja. Zato morebitna ničnost tega dovoljenja ne omogoča odprave pravnih posledic gradnje, za katero je bilo izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Tudi okoliščine, ki naj bi tožnici in njeni družini povzročale škodo, ne utemeljujejo pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti uporabnega dovoljenja.

Ničnost odločbe je namreč izredno pravno sredstvo, katerega namen je odprava najhujših kršitev pravil procesnega in materialnega prava v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica pa z navedbami o škodljivih posledicah, ki naj bi jih trpela, ne uveljavlja, da je poseg v njen pravno varovan položaj posledica domnevno ničnega uporabnega dovoljenja. Zato tudi ni izkazala pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti tega upravnega akta.

Ker po navedenem tožnica ni izkazala pravnega interesa za vložitev predloga za ugotovitev ničnosti uporabnega dovoljenja, je sodišče tožbo zoper odločitev upravnega organa o zavrženju njenega predloga zavrnilo kot neutemeljeno (tretja alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1).

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožničino sklicevanje na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo samo po sebi še ne utemeljuje zatrjevanih kršitev. Postopek ničnosti odločbe tudi ni pravno sredstvo za uveljavljanje odškodnine za zatrjevano škodno črpanje podtalnice, niti ni pravno sredstvo za uveljavljanje višje odškodnine, kot je bila dosojena že v civilnem pravdnem postopku.

Glede na tožbene navedbe sodišče pripominja še, da se za nično izreče odločba, če je izkazan kateri izmed razlogov za ničnost, ki jih ZUP našteva v 279. členu ZUP. Za uveljavljanje ničnosti pa ne zadošča zgolj zatrjevanje ničnostnega razloga, temveč mora biti ničnostni razlog tudi izkazan. To pomeni, da mora iz dejstev in okoliščin konkretnega primera izhajati, da je podan eden izmed ničnostnih razlogov. Kaj takega iz tožničinih navedb ne izhaja, saj med razlogi za ničnost, ki jih določa 279. člen ZUP, ni razloga, ki bi nepravilnosti, kot jih navaja tožnica, štel za ničnostni razlog. Tožnica torej z razlogi, s katerimi utemeljuje svoj predlog, sploh ne uveljavlja katerega izmed ničnostnih razlogov, zato je očitno, da s predlogom ne bi mogla uspeti, tudi če bi upravni organ njen predlog obravnaval po vsebini.

Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.