Jedro

Očitek, da je sodišče zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja napravilo tako zmotno oceno, ne more biti uspešen revizijski razlog. Po 3. odstavku 385. člena ZPP namreč revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V reviziji več ni mogoče predlagati novih dokazov (ob izjemi iz 387. člena ZPP: podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, za kar v obravnavani zadevi ne gre).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica solastnica nepremičnin, vpisanih v vl. št... k.o... do 1/4 in na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine ter tudi podrejeni zahtevek na ugotovitev, da je bil v korist tožnice sklenjen dogovor o ustanovitvi užitka oz. služnostne pravice stanovanja v stanovanjski hiši B., kar naj bi bili toženci dolžni priznati. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo višino vtoževanega solastniškega deleža na 1/7, ker je tako tožeča stranka med postopkom skrčila svoj tožbeni zahtevek, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo iz vseh razlogov po ZPP in predlagala razveljavitev izpodbijane sodne odločbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču druge stopnje očita, da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zato zmotno uporabilo materialno pravo oz. je na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da je imela tožnica pred poroko s pokojnim A. D. urejeno stanovanjsko vprašanje. Netočna je izjava M. D. o tem, da je pokojnik večkrat izjavil, da z ženo urejata stanovanjsko hišo v R., katere solastnica je tožnica. Tožnica od tožencev ne zahteva nič več, kot da bi se držali dogovora, že iz spoštovanja do pokojnega očeta in zaradi njene skrbi zanj, bi jo lahko pustili živeti do njene smrti v hiši. Tožnica še sedaj ne ve, zakaj v darilni pogodbi med pokojnim možem in njegovimi otroci niso navedene njene pravice. Pokojni A. D. je vedno govoril, da je poskrbel za ženo, da bo v hiši do smrti. 18 let so se vsi držali dogovora, po koncu zapuščinskega postopka pa so pozabili na obljube in dogovore. Nemogoče je, da nekdo 18 let vlaga v last drugega, čeprav ve, da se bo moral po smrti zakonca izseliti iz hiše brez povračila vloženih sredstev. Pokojnikova v darilni pogodbi dogovorjena pravica dosmrtnega gospodarjenja na podarjenem premoženju je bila vsa leta dosledno spoštovana, ni bilo nobene napake volje pri sklenitvi tega dogovora in je zato ta tudi konvalidiran. Tožnica ni vedela, ali je pokojnik z otroki dogovoril užitek dosmrtnega stanovanja tudi zanjo. V reviziji tožnica kritizira oceno njenih vlaganj v solastno premoženje in način izračuna njenih dohodkov. Ona je bila tista, ki je v pretežnem delu vodila popoldansko obrt, zato je nepravilno, da sta deleža ocenjena za enakovredna. Njen delež je ovrednoten nepravilno, predlaga nove dokaze o teh okoliščinah.

Dogovor o tem, da v zameno za brezplačno bivanje v stanovanjski hiši tožnica in njen pokojni mož hišo vzdržujeta in obnavljata mora veljati tudi za tožnico, saj ji nihče ni prepovedal vlaganj in je dogovor zaradi doslednega izvajanja konvalidiran. Tožnica v reviziji izreka kritiko na račun neupoštevanja zanjo ugodnih dokazov in predlaga dodatno zaslišanje prič.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija formalno opredeljeno sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne pove kakšno kršitev postopka naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo. Ob pomanjkanju konkretizacije zatrjevane kršitve je revizijsko sodišče preverilo, ali je podana po uradni dolžnosti upoštevna (386. člen ZPP) bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP in ob tem ugotovilo, da v pravdi taka kršitev ni bila storjena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki jo lahko pravdna stranka vloži le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali/in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (385. člen ZPP). Vsebina revizije in njenih razlogov pa posledično narekuje meje preizkusa izpodbijane sodbe (386. člen ZPP). Iz obravnavane revizije sledi, da naj bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni ugotovilo obstoja zatrjevanega dogovora o obstoju služnostne pravice dosmrtnega bivanja v stanovanjski hiši, ki je last tožencev, v korist tožnice. Tožnica sama je celo v reviziji zapisala, da ne ve ali je njen pokojni mož res sklenil s svojimi otroki (toženci) tak dogovor in da le na podlagi splošnih zagotovil pokojnega moža sklepa o obstoju zatrjevanega dogovora. Dejanska ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, temelječa na izvedenih dokazih, pa je, da takega dogovora ni bilo. Očitek, da je sodišče zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja napravilo tako zmotno oceno, ne more biti uspešen revizijski razlog. Po 3. odstavku 385. člena ZPP namreč revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizija v pretežnem delu graja dejanske ugotovitve in dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje, narejeno na podlagi izvedenih dokazov. Glede na tako njeno vsebino, ki je v nasprotju s citiranim 3. odstavkom 385. člena ZPP, revizijsko sodišče ne sme upoštevati teh trditev revizije in zato nanje tudi ne odgovarja.

Očitek tožnice o tem, da je nepravilno ovrednoten njen delež pri vlaganjih zakoncev v stanovanjsko hišo, prav tako predstavlja nodovoljeno grajo dokazne ocene o tem, da sodišče ne bi smelo le primerjati obeh pokojnin v odstotkih in da je nepravilno ocenjen prispevek tožnice k popoldanski obrti. Podatki, ki so bili sporočeni sodišču po uradni poti, predstavljajo dejansko vprašanje, ki ga v reviziji na način, kot to želi tožnica, ni mogoče izpodbijati. Višina dohodkov, tako pokojnine, kot tudi dohodkov od obrti, je dejansko vprašanje. Ugotovitve sodišča prve in druge stopnje v zvezi s tem predstavljajo tako dejansko podlago, v katero revizijsko sodišče ne sme posegati in je nanjo vezano. Ob tem revizijsko sodišče še opozarja, da tožnica v reviziji le povzema ugotovitve sodišča na prvi stopnji oz. matematični izračun primerjave sporočenih podatkov, ne da bi navedla kakšen določen razlog o zmotnosti grajanih ugotovitev. Kot je bilo že pojasnjeno, pa v reviziji več ni mogoče predlagati novih dokazov (ob izjemi iz 387. člena ZPP: podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, za kar v obravnavani zadevi ne gre).

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani zatrjevani revizijski razlogi, je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet z izrekom o zavrnitvi revizije in temelji na določilu 166. člena ZPP.