Jedro

Pri upravičenosti predloga za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP se presoja, ali gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz, za katerega je stranka izvedla naknadno, bi pa lahko pripeljalo do drugačne odločbe, če bi stranka izvedela zanj pred izdajo odločbe; to dejstvo pa je moralo obstajati že v času prvega odločanja o stvari in ne nastati kasneje, saj v nasprotnem primeru obnovitveni razlog ni podan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju: ministrstvo) je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z izdajo odločbe tega ministrstva št. 6040-1575/2017-11 z dne 1. 6. 2018 in odločilo, da posebni stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je ministrstvo z odločbo št. 6040-1575/2017-11 z dne 1. 6. 2018 skladno z določbami Pravilnika o pripravništvu in strokovnih izpitih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev na področju zdravstvene dejavnosti (v nadaljevanju: Pravilnik) odločilo o pogojih za pristop k strokovnemu izpitu za poklic doktor dentalne medicine. Ministrstvo je odločilo, da mora kandidat za pristop k strokovnemu izpitu opraviti dopolnilne izpite iz predkliničnih predmetov: Biofizika (izpit v celoti), Biologija celice (izpit v celoti), Sporazumevanje (izpit v celoti), Uvod v medicino (delni izpit), Temelji kemije in Medicinska biokemija in molekularna genetika (delni izpit), Nujna medicinska pomoč (delni izpit), Histologija in embriologija (delni izpit), Oralna biologija (izpit v celoti), Zdravje in okolje (izpit v celoti), Javno zdravje (delni izpit), Patološka fiziologija (delni izpit), Dentalni material (izpit v celoti), Stomatološka propedevtika (izpit v celoti), Radiologija (delni izpit) ter iz kliničnih predmetov: Infekcijske bolezni (delni izpit), Medicinska klinika (delni izpit), Zobne bolezni (delni izpit), Stomatološka protetika- fiksna in snemna protetika (delni izpit), Sodna medicina (delni izpit), Gerontostomatologija (delni izpit) ter pripravništvo po Programu pripravništva in strokovnega izpita za poklic zobozdravnik – zobozdravnica. V odločbi je ministrstvo določilo tudi rok za opravo strokovnega izpita, in sicer 36 mesecev po vročitvi navedene odločbe.

3. Predlagatelj obnove postopka je v predlogu navedel, da se je dne 26. 3. 2020 seznanil z novim dejstvom, in sicer, da je ministrstvo v zadevi št. 6040-1134/2019-7 dne 4. 11. 2019 kandidatu, ki je zaključil popolnoma enak študij na Stomatološki fakulteti ..., izdalo odločbo, v kateri je ugotovilo, da lahko kandidat brez opravljanja dopolnilnih izpitov pristopi k opravljanju pripravništva. Predlagatelj še navaja, da je A., ki je bila postavljena za izvedenca za presojo študijskega program, tako v primeru predlagatelja kot v primeru drugega kandidata, za isti študijski program izdelala dve različni strokovni mnenji. Ker je ministrstvo tudi v drugih primerih z odločbami ugotovilo, da kandidati izpolnjujejo pogoje za opravljanje pripravništva brez dopolnilnih izpitov, je v ta namen predložil Mnenje primerljivosti študijskega programa za kandidata A. A. z dne 7. 10. 2019. 4. Nadalje je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je predlagatelj v zakonitem roku dne 23. 4. 2020 predložil novo dejstvo oziroma dokaz, ki pa v času izdaje odločbe izdane v postopku, katerega obnova se predlaga, še ni obstajal. V skladu s 1. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) se za nove dokaze štejejo le dokazi, ki so že obstajali že pred izdajo dokončne odločbe, vendar se zanje ni vedelo ali pa jih ni bilo mogoče uporabiti. Ministrstvo je predmetno odločbo izdalo na podlagi takrat veljavnih določb Pravilnika, ki je v 31.č členu določal, da v postopku dopolnitve obveznosti izobraževalnega programa iz 31.a in 31.b člena tega pravilnika ministrstvo primerja izobraževalni program, ki ga je kandidat opravil, z izobraževalnim programom, ki velja za zadevni poklic v Republiki Sloveniji in trajanje izobraževanja, ki ga je kandidat zaključil, s trajanjem izobraževanja v Republiki Sloveniji. Ker uradna oseba ministrstva, ki je vodila postopek ni razpolagala s strokovnim znanjem, ki je potrebno za presojo študijskega programa, je ministrstvo v skladu s Pravilnikom za vsebinsko presojo izobraževalnega programa imenovalo A., da je pripravila izvedensko mnenje z dne 12. 4. 2018 na podlagi katerega je bila izdana odločba št. 5040-1575/2017-11 z dne 1. 6. 2018. Izvedensko mnenje z dne 7. 10. 2019 na katerega se sklicuje predlagatelj in ki ga je tudi predložil predlogu za obnovo postopka, pa je bilo izdano več kot leto dni po izdani predmetni odločbi, zato ni nov dokaz oziroma novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP in zato ne predstavlja obnovitvenega razloga. Ker zatrjevani obnovitveni razlog ni izkazan, je bilo treba predlog za obnovo postopka zavreči na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja, zato pred upravnim sodiščem vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da je tožena stranka dne 1. 6. 2018 izdala odločbo št. 5040-1575/2017-11 na podlagi mnenja A., s katero mu je v postopku v zvezi z opravljanjem pripravništva in pristopom k strokovnemu izpitu za doktorja dentalne medicine določila opravljanje dopolnilnih izpitov na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Tožniku je bila predhodno nostrificirana diploma, ki jo je pridobil na Stomatološki fakulteti ... Na navedeni ustanovi je zaključil študij in pridobil naziv doktor stomatologije, kar je razvidno iz diplome št. ... Dne 26. 3. 2020 se je seznanil z novim dejstvom in sicer, da je tožena stranka drugemu kandidatu v identičnem postopku na podlagi istih dokazov in listin, torej pridobljene diplome iste fakultete z istim programom, izdala drugačno odločitev kot pri tožniku in sicer je drugemu kandidatu izdala odločbo, da lahko brez opravljanja dopolnilnih izpitov pristopi k opravljanju pripravništva v nasprotju s tožnikom, kateremu je tožena stranka naložila veliko število izpitov kot pogoj za opravljanje pripravništva. Navedeno odločbo in mnenje, na katero se odločba nanaša, je tožnik prejel dne 26. 3. 2020, ko mu je le-te posredoval kandidat, na katerega se ta odločba nanaša. Prav tako je dobil informacije, da je tožena stranka tako v primeru kandidata A. A. kot tudi pri kandidatih B. B. in C. C. izdala ugodilne odločbe na podlagi mnenja A., pri čemer so vsi kandidati predložili ista dokazila kot tožnik, odločitev tožene stranke pa je bila popolnoma drugačna kot v primeru tožnika. Navaja še, da je predlog za obnovo postopka vložil pravočasno znotraj subjektivnega – 1 mesečnega in objektivnega – 3 letnega roka skladno s 263. členom ZUP. Izpostavlja, da enoletnega roka, kot ga navaja tožena stranka v svoji obrazložitvi ZUP ne določa, še najmanj le-ta izhaja iz 260. člena ZUP.

6. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

7. Ministrstvo v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je z odločbo št. 6040-1575/2017/11 z dne 1. 6. 2018 v celoti sledilo mnenju, ki ga je pripravila A. Tožnika je seznanilo s strokovnim mnenjem izvedenca izr. prof. dr. D. D., dr. dent. med., specialista stomatološke protetike, na katerega tožnik ni imel pripomb. Izpostavlja, da je bilo izvedensko mnenje A. z dne 7. 10. 2019, na katerega se sklicuje tožnik in ki ga je tudi predložil predlogu za obnovo postopka, izdelano več kot eno leto po izdani predmetni odločbi, zato ne more biti nov dokaz oziroma novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V predmetni zadevi je predmet presoje pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je ministrstvo zavrglo tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo št. 6040-1575/2017/11 z dne 1. 6. 2018. Tožnik je obnovo navedenega postopka uveljavljal iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP. Sodišče ugotavlja, da je tožnik predlog za obnovo postopka podal pravočasno v skladu s 1. točko prvega odstavka 263. člena ZUP in četrtim odstavkom istega člena.

10. Po 1. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi ali uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V 267. členu ZUP pa je predpisano postopanje organa po prejemu predloga za obnovo postopka in sicer mora organ, ko prejme predlog za obnovo postopka, preizkusiti ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če ti pogoji niso izpolnjeni zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP).

11. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je organ pri predhodnem preizkusu vloženega predloga tožnika za obnovo postopka prišel do zaključka, da okoliščina na katero je tožnik opiral svoj predlog ni verjetno izkazana. S tem zaključkom se strinja tudi sodišče. 12. Kot je tožniku že pojasnil upravni organ, se pri upravičenosti predloga za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP presoja, ali gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz, za katerega je stranka izvedla naknadno, bi pa lahko pripeljalo do drugačne odločbe, če bi stranka izvedela zanj pred izdajo odločbe; to dejstvo pa je moralo obstajati že v času prvega odločanja o stvari in ne nastati kasneje, saj v nasprotnem primeru obnovitveni razlog ni podan1. 13. Novo dejstvo, ki je pogoj za obnovo postopka po prvi točki 260. člena ZUP, je moralo obstajati že v času prejšnjega postopka, vendar je bila odločba izdana ne glede na dejstvo, ker se zanj ni vedelo. Ključno je torej, da gre za novo odkrito dejstvo, ki pa je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Dejstvo, ki je nastalo po končanem upravnem postopku, je lahko le podlaga za začetek novega upravnega postopka, ne more biti pa razlog, ki za obnovo končanega upravnega postopka.2

14. Tožnik je svoj predlog za obnovo postopka oprl na dejstvo, da se je dne 26. 3. 2020 seznanil, da je ministrstvo v zadevi št. 6040-1134/2019 drugemu kandidatu na podlagi identičnih pravnih in dejanskih okoliščin dne 4. 11. 2019 izdalo popolnoma drugačno odločitev. Tožnik poudarja, da je ministrstvo kandidatu, ki je zaključil popolnoma enak študij (enak program, enaki izpiti) na isti ustanovi – Stomatološki fakulteti ..., izdalo odločbo, v kateri je ugotovilo, da lahko kandidat brez opravljanja dopolnilnih izpitov pristopi k opravljanju pripravništva. V obeh primerih, tako v primeru tožnika kot v navedenem primerljivem primeru kandidata A. A. je bila A. imenovana za presojo študijskega programa, ki pa je isti študijski program izdelala dve različni mnenji, v primeru tožnika je zaključila, da mora tožnik opraviti dopolnilne izpite, v primerljivem primeru, torej primeru drugega kandidata, pa je zaključila, da je program izobraževanja popolnoma ustrezen in da kandidat izpolnjuje pogoje za opravljanje pripravništva. V primeru tožnika je strokovno mnenje izdelal prof. dr. D. D. zaposlen na A., v primeru drugega kandidata pa je strokovno mnenje izdelala prof. dr. E. E., prav tako zaposlena na A. 15. V obravnavani zadevi tožnik zatrjuje dejstva, ki še niso obstajala v času upravnega postopka in kot dokaz prilaga odločbo št. 6040-1134/2019-7 z dne 4. 11. 2019 izdano kandidatu A. A., kateri je lahko pristopil k opravljanju strokovnega izpita po opravljenem pripravništvu brez opravljanja dopolnilnih izpitov ter mnenje o primerljivosti študijskega programa za kandidata A. A. št. 08-33/2019 z dne 7. 10. 2019. Kot je že bilo pojasnjeno, je moralo dejstvo obstajati že v času prvega odločanja. Če je nastalo kasneje, obnovitveni razlog ni podan. Isto velja za nov dokaz, tudi ta je moral obstajati že v času pred izdajo odločbe, vendar pa stranka zanj ni vedela oziroma ga ni imela možnosti uporabiti. Če predlaga obnovo postopka stranka, je nov dokaz obnovitveni razlog le, če se nanaša na dejstva, ki jih je stranka zatrjevala v prejšnjem postopku, pa zato, ker za dokaz ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti, ni uspelo dokazati. V smislu 1. točke 260. člena ZUP pa ni nov dokaz drugačno izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano na podlagi istega dejanskega stanja kot izvedensko mnenje, na katerem temelji prejšnja odločba, saj gre samo za drugačno strokovno presojo istih dejstev.3 V obravnavani zadevi ne gre torej za dejstva in dokaze, ki bi obstajali že v prvotnem postopku. Glede na povedano sodišče pritrjuje presoji ministrstva, da je bilo zaradi neizkazanega obstoja uveljavljenega obnovitvenega razloga (prvi odstavek 267. člena ZUP) treba predlog tožnika za obnovo postopka na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavreči. 16. Sodišče je v zadevi odločilo na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, za uporabo katere relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, sodišče pa je v zadevi presojalo pravilno uporabo materialnega prava. V skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) je zato sodišče odločilo na seji.

17. Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Enako tudi Sodba I U 1548/2017-10 z dne 4. 4. 2019, 10. točka obrazložitve. 2 Janez Čebulj...et al., Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, str. 644. 3 Janez Čebulj...et al., Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, str. 645.