Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč samo tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem za preiskavo pisanj zavrnilo kot nepotreben, ker se je na podlagi drugih izvedenih dokazov v zadostni meri prepričalo, da je oporoko z dne 27. 10. 1997 uničil zapustnik sam. Do spornega zapisa z dne 12. 6. 2002, za katerega tožnica trdi, da je ponarejen, se je sodišče prve stopnje v 53. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo zgolj obrobno. Tudi, če bi se izkazalo, da zapisa z dne 12. 6. 2002 ni naredil zapustnik, temveč je bil ponarejen, navedeno ne bi omajalo drugih dokazovo, ki v medsebojni sintezi prepričljivo kažejo, da je oporoko z dne 27. 10. 1997 uničil zapustnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pokojni A. A., rojen ... 1914, umrl ... 2002, nazadnje stanujoč ..., napravil lastnoročno oporoko 27. 10. 1997, s katero je določil za dedinjo vsega svojega premoženja tožnico, izvirnik te oporoke pa je bil po naključju ali z dejanjem koga drugega uničen, izgubljen, skrit ali založen, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti, zato ima oporoka z dne 27. 10. 1997 učinek veljavne oporoke. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženim strankam njihove pravdne stroške, kot bodo razvidni iz posebnega sklepa po pravnomočnosti sodbe.

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišču prve stopnje očita, da se ni v celoti seznanilo z njenimi navedbami v postopku, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). To izhaja iz poteka njenega zaslišanja 22. 12. 2021 in zastavljenih vprašanj sodišča prve stopnje. Slednje ni bilo seznanjeno s predmetom spora, niti z njenimi bistvenimi navedbami. Da se sodišče prve stopnje z njenimi navedbami ni seznanilo, izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca za preiskavo dokumentov, ji je bila odvzeta možnost obravnave pred sodiščem. Dokazni predlog je bil podan pred prvim narokom za glavno obravnavo, torej pravočasno, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje obravnavati ne glede na to, ali je tožnica ugovarjala pristnosti zapisa v drugem postopku. Čeprav je predložila strokovno mnenje, iz katerega izhaja, da je zapis ponarejen, je sodišče prve stopnje dokazni predlog zavrnilo, sporni zapis pa upoštevalo kot dokaz o tem, da je zapustnik res sam uničil oporoko. Ker je sodišče prve stopnje presojo pristnosti zapisa z dne 12. 6. 2002 opravilo samo, je ravnalo nezakonito in ji s tem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga je arbitrarna in predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je seznanilo s prijavo terjatve sedme toženke, ne pa tudi z njeno prilogo – sestavkom z dne 12. 3. 2003, ki vsebuje natančen opis dogajanja v zadnjem obdobju zapustnikovega življenja. Ta se ne ujema z opisom poteka dogodkov, kot ga je v postopku podala sedma toženka. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem ni seznanilo z navedbami iz 9., 10. in 11. točke tožničine pripravljalne vloge z dne 13. 9. 2021. Nekaterih bistvenih navedb, ki jih je podala, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo, kar pomeni, da se z njimi ni seznanilo. Izpodbijana sodba temelji na izpovedbi sedme toženke, katere pa sodišče prve stopnje ni soočilo z dokazi, ki so izpovedbo popolnoma omajali. Kot bistven dokaz je sodišče prve stopnje štelo tudi pismo B. B. Do njenih navedb, s katerimi je dokazala, da pismo ne temelji na podatkih, ki bi jih B. B. dal zapustnik, pač pa nekdo drug, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V pismu so navedene številne neresnice. Razlogi sodbe v 32. in 25. točki obrazložitve so si v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da je v sodbi izostal pravilen povzetek njenih navedb, zato jih v pritožbi strnjeno povzema. Meni, da iz njenih navedb izhaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o prepričljivi in konsistentni izpovedbi sedme toženke zgrešena. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izpovedbo sedme toženke. Ker jo je razlagalo drugače, kot se je glasila, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica opozarja na nedoslednosti sodišča prve stopnje pri dokazni oceni in na dokaze, ki jih ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo odnos med njo in zapustnikom. Prav tako je napačno razumelo dogodek v bolnici. Tožnica izpostavlja indice, ki potrjujejo, da zapustnik ni uničil oporoke.

3. Na pritožbo sta odgovorili prva in šesta toženka. Prva toženka pritožbi nasprotuje, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške. Šesta toženka vztraja, da bi morala biti tožba zavržena ter pritožbenemu sodišču predlaga, da v tem delu njene navedbe obravnava kot pritožbo. Sicer tožničini pritožbi nasprotuje, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da posameznih navedb šeste toženke iz njenega odgovora na pritožbo ne more obravnavati kot pritožbe, saj niso bile podane v roku za pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnica vtožuje obstoj lastnoročne oporoke pokojnega A. A. z dne 27. 10. 1997, s katero je bila določena za dedinjo vsega njegovega premoženja (razen premičnin, ki jih je na podlagi zapustnikove oporoke iz leta 2002 dedovala sedma toženka). Tožnica trdi, da naj bi bil izvirnik te oporoke po naključju ali z dejanjem koga drugega uničen, skrit ali založen. Toženci so temu nasprotovali in zatrjevali, da je oporoko z dne 27. 10. 1997 uničil sam zapustnik. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da zapustnik pred svojo smrtjo ni več želel, da po njem deduje tožnica, zato je obravnavno oporoko uničil. 7. Tožnica na več mestih v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se ni seznanilo z njenimi navedbami in ji je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), da je obrazložitev izpodbijane sodbe arbitrarna in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ter da so si razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju oziroma v nasprotju z izvedenimi dokazi (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Po presoji pritožbenega sodišča navedene kršitve niso podane. Sodba vsebuje jasne, tehtne in pravilne razloge o pravno odločilnih dejstvih, da jo je mogoče vsebinsko preizkusiti. Tudi zatrjevanih nasprotij v razlogih sodbe ni. Pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Kršitev iz 15. točke navedenega člena je podana, če sodišče napačno prenese vsebino dokaza v obrazložitev sodbe. Gre za tehnično napako (napačen prepis), ki z oceno dokaza nima nobene zveze. Iz pritožbe izhaja, da tožeča stranka z navedbami, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi ter da je sodišče prve stopnje izpovedbo sedme toženke razlagalo drugače, kot se je glasila, nasprotuje prav oceni dokazov in se zavzema za drugačno interpretacijo vsebine, ki iz njih izhaja. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi opredelilo do vseh relevantnih trditev in ugovorov pravdnih strank. Sodišče se ni dolžno opredeliti do vseh navedb pravdnih strank, temveč le do tistih, ki so odločilne za presojo konkretnega primera, odgovor na strankine navedbe pa je lahko konkludentno razviden tudi iz drugih navedb sodišča in iz konteksta celotne obrazložitve.1 Sodišče tudi ni dolžno v sodbo povzeti vseh navedb strank, mora pa obrazložiti, katere navedbe šteje kot odločilne za rešitev spora. Čeprav tožbenemu zahtevku ni bilo ugodeno, je iz izpodbijane odločbe razvidno, da se je sodišče prve stopnje s tožničinimi argumenti (kot tudi argumenti tožencev) seznanilo in jih obravnavalo. Nestrinjanje tožnice s sprejeto odločitvijo, pa ne predstavlja kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Prav tako sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč samo tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem za preiskavo pisanj zavrnilo kot nepotreben, ker se je na podlagi drugih izvedenih dokazov v zadostni meri prepričalo, da je oporoko z dne 27. 10. 1997 uničil zapustnik sam. Do spornega zapisa z dne 12. 6. 2002, za katerega tožnica trdi, da je ponarejen, se je sodišče prve stopnje v 53. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo zgolj obrobno. Tudi, če bi se izkazalo, da zapisa z dne 12. 6. 2002 ni naredil zapustnik, temveč je bil ponarejen, navedeno ne bi omajalo drugih dokazov (izpovedba sedme toženke, izpis vstopov v sef, pismi B. B., idr.), ki v medsebojni sintezi prepričljivo kažejo, da je oporoko z dne 27. 10. 1997 uničil zapustnik. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem za preiskavo pisanj, saj je bil ta nepotreben in bi le zavlekel pravdni postopek.

10. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, in zaključuje, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da zapustnik ni napravil dveh oporok, temveč da lastnoročni zapis zapustnika z dne 1. 9. 1999 predstavlja dodatek k oporoki z dne 27. 10. 1997. O obstoju oziroma veljavnosti zapisa z dne 1. 9. 1999 je tekel pravdni postopek med tožnico (tam toženka) in prvo toženko (tam tožnica), ki se je zaključil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 0000/2016 v zvezi s sodbo naslovnega sodišča I Cp 1793/2017, in sicer je bila ugotovljena ničnost tega zapisa oziroma oporoke. Iz obrazložitev navedenih sodb2 med drugim izhaja, da je zapustnik original oporoke z dne 27. 10. 1997 uničil. To je v konkretnem sporu pokazal tudi izvedeni dokazni postopek. Pritožbeno sodišče sledi razlogovanju sodišča prve stopnje, da je bila izpovedba sedme toženke o tem, da je bil zapustnik razočaran in jezen na tožnico, zato je original oporoke z dne 27. 10. 1997 raztrgal in ga vrgel v stranišče, konsistentna in prepričljiva. V primerjavi z navedbami in izpovedbo sedme toženke v prejšnjih postopkih je prišlo do manjših odstopanj, ki pa jih je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo za spominske vrzeli zaradi oddaljenosti dogodka, ki niso bile bistvene. Da je zapustnik sam uničil oporoko z dne 27. 10. 1997, izhaja tudi iz dveh pisem zapustnikovega prijatelja B. B.3, katerih vsebine tožnica s svojimi nasprotnimi navedbami ni uspela omajati. Izpovedba sedme toženke, da je zapustnik v začetku junija 2002 vstopil v sef pri banki, kjer je hranil original obravnavane oporoke, slednjo odnesel domov in jo pred njenimi očmi raztrgal, kot tudi njena izpovedba o ostalih vstopih v sef v tistem času, je potrjena z izpisom banke o vstopih v sef.4 Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem v celoti pridružuje dokazni oceni, ki jo je podalo sodišče prve stopnje v 47. do 49. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Sodišče prve stopnje se je do vseh ključnih tožničinih navedb in ugovorov ter indicev, na katere se je sklicevala, argumentirano opredelilo. Navedeno je razvidno zlasti iz 36. do 46. ter 49. do 52. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se s podanimi argumenti sodišča prve stopnje glede (ne)prepričljivosti tožničine izpovedbe, vsebine in pomena pisem B. B., odnosa med tožnico in zapustnikom, notarske izjave C. C. in D. D.5 ter izjav E. E. in F. F.,6 strinja, zato se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

12. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prva toženka in šesta toženka z odgovoroma na pritožbo nista prispevali k odločanju na pritožbeni ravni in naj po načelu potrebnosti sami trpita stroške v zvezi z njima (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

1 Prim. odločbe Ustavnega sodišča RS Up 373-97-15, Up 429/01 in VSL I Cpg 805/2020. 2 Glej prilogi B1 in B2 spisa. 3 Glej prilogi B 13 in B15 spisa. 4 Glej prilogo A7 spisa. 5 Glej prilogo B12 spisa. 6 Glej prilogi A 17 in A18 spisa.