Jedro

Ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča je, da mora pisna izjava, s katero se nekdo zavezuje kot porok, če naj učinkuje, poleg gole zaveze zajemati tudi vse bistvene modalitete obveznosti glavnega dolžnika (zlasti vsebino obveznosti, trenutek njene zapadlosti, pa tudi druge elemente, ki so odločilni za presojo porokovega pravnega položaja).

Tega pa v spornih listinah ni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tretja toženka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožbene zahtevke, s katerimi je tožnik od tožencev zahteval izpolnitev zapadlih obveznosti iz posojilnih pogodb z dni 5. 1. 2005, 24. 2. 2005 in 7. 3. 2005, na podlagi katerih je taiste dni dolžniku B. F. posodil skupaj 42.642,8 € (prej 10,218.920,6 SIT). Obenem je ugodilo zahtevkom prvih dveh tožencev iz pridružene nasprotne tožbe in ugotovilo, da so omenjene posojilne pogodbe v delu, v katerem se nanašajo na poroštvo prvega toženca in druge toženke, nične. Presodilo je, da ne poroštvene izjave prvih dveh tožencev, zapisane na omenjenih posojilnih pogodbah, ne izjava tretje toženke o pristopu k dolgu, podana ustno dne 23. 6. 2005, ne izpolnjujejo obličnostnih pogojev v skladu z Obligacijskim zakonikom (v nadaljevanju OZ).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in razveljavilo prvostopenjsko sodbo tako glede obveznosti tretje toženke kot glede zahtevkov iz nasprotne tožbe. Glede tožbenih zahtevkov zoper prva dva toženca pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. V reviziji zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju s samim seboj in tudi z razlogi o odločilnih dejstvih. Zmotna je, nadaljuje, ugotovitev sodišča, da so nične poroštvene zaveze prvih dveh tožencev. 55. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se lahko uporabi le v primeru, če pogodba ni sklenjena v pisni obliki, vendar OZ za poroštveno pogodbo ne zahteva pisnosti. Pisna mora biti le porokova izjava, kar je v predmetni zadevi izpolnjeno. Toženca sta namreč kot poroka v pogodbah pisno podala svoje izjave in se pod njih tudi podpisala. Tudi ne drži, da konkretne poroštvene izjave ne bi vsebovale višine obveznosti porokov, časa njihove zapadlosti in obresti, zaradi česar toženca ne bi mogla ugotoviti teže svojih bremen, saj je vse to razvidno iz samih posojilnih pogodb. Prav tako, še trdi, je zgrešen zaključek sodišča, da konkretne poroštvene izjave ne izpolnjujejo kriterijev za veljavno podano poroštveno izjavo. Sam je že v tožbi in vlogah ter ob zaslišanju pojasnil, da se je z obema tožencema, tj. porokoma, večkrat obširno pogovarjal, kakšna je njuna poroštvena obveznost (v zvezi s čimer bi moralo prvostopenjsko sodišče zaslišati po tožniku predlagane priče, pa jih ni). Zato je prepričan, da sta toženca zelo dobro vedela, da se na sporne pogodbe podpisujeta kot poroka, in tudi, kakšne so zanju iz tega dejstva izhajajoče obveznosti. Nikakršnega dvoma ni, da sta veljavno prevzela poroštveno zavezo. Nenazadnje je v pogodbah jasno zapisano, zaključi, da toženca pri njihovem sklepanju nastopata tako kot priči kakor tudi kot poroka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem. Odgovor na revizijo je vložila le tretja toženka.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče soglaša z razlogi pritožbenega sodišča tako v delu, ki se nanaša na teleološko ozadje zakonskega imperativa pisnosti poroštvene izjave, kot tudi v delu, ki se nanaša na njegovo nezadostno izpeljavo v konkretnem primeru (str. 3 izpodbijane sodbe). Ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča(1) je, da mora pisna izjava, s katero se nekdo zavezuje kot porok, če naj učinkuje, poleg gole zaveze zajemati tudi vse bistvene modalitete obveznosti glavnega dolžnika (zlasti vsebino obveznosti, trenutek njene zapadlosti, pa tudi druge elemente, ki so odločilni za presojo porokovega pravnega položaja).(2) Tega pa v spornih listinah ni. Še več. Zapisi, na enak način podani v zadnjih odstavkih vsake od spornih pogodb (''Pri podpisu te pogodbe je kot priča in porok prisoten …, kar potrjuje s svojim podpisom.''), ki jim tožnik pripisuje značaj poroštvenih izjav prvih dveh tožencev, ne samo, da ne izpolnjujejo obličnostnih izjavnih pogojev za poroštvo (1013. člen OZ), ampak sploh niso poroštvene izjave, saj ne vsebujejo nikakršne zaveze, ne poroštvene ne kakšne druge. Zgolj potrditev prisotnost pri aktu sestavitve in podpisovanja listine pa za ustanovitev obveznosti poroka v zvezi z dolgom iz te listine ne zadošča. 7. Ker torej za odločitev v predmetni zadevi ni pomembno, ali sta se prvi toženec in druga toženka zavedala obveznosti B. F. do tožnika, in tudi ne, ali sta slednjemu dejansko ustno izjavila, da želita kot poroka jamčiti za obveznosti iz spornih posojilnih pogodb, se revizijsko sodišče z obširnimi revizijskimi trditvami, ki gredo v tej smeri, ni ukvarjalo.

Neutemeljeno revizijo je zavrnilo (378. člen ZPP).

8. Odločitev iz II. točke izreka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Zadeva je bila v delu, ki se nanaša tretjo toženko, z izpodbijano sodbo razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. To pa pomeni, da predmetni revizijski postopek pravnega položaja tretje toženke ne zadeva, zaradi česar so stroški, ki so ji nastali z odgovorom na revizijo, za pravdo nepotrebni.

Op. št. (1): Glej sodbo II Ips 879/2009, sodbo II Ips 969/2007, sklep II Ips 232/2005 in številne druge odločbe Vrhovnega sodišča. Op. št. (2): Primerjaj tudi Juhart, Grilc in drugi, Zavarovanje in utrditev obveznosti , GV, Ljubljana, 1995, str. 55.