Jedro

SPZ v prvem odstavku 19. člena določa, da je javno dobro stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba), v tretjem odstavku istega člena pa¸ enako kot Ustava RS v prvem odstavku 70. člena, da se na javnem dobru lahko pridobi tudi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. Glede na naravo in namen posamezne vrste javnega dobra so dopustne omejitve v načinu in obsegu splošne rabe. V konkretnem primeru je odločilno dejstvo prav to, da je toženka prostore in opremo, ki so predmet tožbenega zahtevka, na podlagi pogodb, sklenjenih na podlagi zakona v okviru javno – zasebnega partnerstva dala v posest in upravljanje tožniku. V takem primeru pa tožniku kot upravljalcu zatrjevanega javnega dobra ni mogoče odreči posestnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je toženka motila tožnika v njegovi mirni posesti prostorov telekomunikacijske centrale in vse opreme v njej, vključno z osebnim računalnikom, v pritličju objekta ID znak 2, tj. v posameznem delu stavbe ID znak 4 na naslovu P. (točka I izreka); toženki naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja tako, da tožniku izroči vse ključe za dostop do prostorov centrale, mu preda prostore centrale z vso opremo, vključno z osebnim računalnikom v posest, in mu preda vsa dostopna gesla ter vrne celotno opremo v prvotno stanje (točka II izreka); toženki prepovedalo, da v bodoče s kakršnimikoli ravnanji moti tožnika pri posesti prostorov telekomunikacijske centrale in opreme v njej, vključno z osebnim računalnikom (točka III izreka). Obenem je toženki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 534,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku ravnalo pristransko, ko je a priori zavračalo vsak njen dokaz, ki bi utemeljil, da predstavljajo prostori telekomunikacijske centrale in vsa oprema v njej, vključno z osebnim računalnikom, neločljivo celoto grajenega javnega dobra.

S tem je storilo bistveno kršitev pravil postopka, saj je zavračalo dokaze, na katere bi lahko oprlo svojo odločitev. Tako je toženka na naroku dne 14.9.2015 poleg predložitve osnutka preliminarnega strokovnega mnenja, izdelanega s strani dr. D.C. (ki ni bilo dokončano in je prosila za dodatni rok za predložitev dokončanega, pa ji ga je sodišče zavrnilo), predlagala imenovanje izvedenca elektrotehnične stroke z namenom, da bi se potrdila nedeljivost opreme v centrali z nepremičnino, ki je bila z ugotovitveno odločbo z dne 15.7.2015 razglašena za grajeno javno dobro. Oba predlagana dokaza je sodišče kot nepotrebna zavrnilo, za kar je toženka že na naroku ugovarjala bistveno kršitev postopka.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta bila v pogodbenem razmerju, ravno tako ne, da je dne 11.8.2015 prišlo do menjave ključavnice na prostorih centrale tako, da od tedaj dalje tožnik ni mogel več v prostore centrale. Gre za dejstva, ki jih je tožnik zatrjeval, toženka pa ni prerekala, sodišče pa je, ne da bi ob tem upoštevalo ugovorne navedbe toženke, na njihovi podlagi odločilo. Ob tem je prišlo še samo s seboj v nasprotje, ko je kljub celo lastni ugotovitvi, da je pred spornim dnem tudi toženka imela ključe za dostop do spornih prostorov oziroma posest (10. točka izpodbijanega sklepa, stran 9), v izreku očitno zavzelo stališče, da ima izključno posest zgolj tožnica.

Ravno tako je sodišče v izpodbijanem sklepu na strani 8 navedlo, da je bilo motilno ravnanje (menjava ključavnice) toženke samovoljno in protipravno, saj za to naj tožena stranka ne bi imela zakonske podlage. Če že, toženka opozarja, da gre za posestni spor, v katerem se ne presoja pravica do posesti, pač pa zadnja mirna posest. Ključno dejstvo pa ostaja, da je toženka zahtevala posestno varstvo na stvari, ki je bila z dokončno in pravnomočno ugotovitveno odločbo na podlagi sklepa občinskega sveta občine razglašena za grajeno javno dobro. Ob tem je sodišče ugotovitveno odločbo

in sklep o vzpostavitvi statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena napačno presodilo kot nepomembna, saj naj bi bilo iz njiju razvidno, da je bil vzpostavljen status grajenega javnega dobra na nepremičninah, ne pa tudi na opremi telekomunikacijske centrale in osebnem računalniku. To pa ne drži. Ravno tako pa si ob takšni interpretaciji ločljivosti opreme in nepremičnine sodišče prihaja že drugič v nasprotje, saj v izreku ne sledi niti lastni izpeljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče pa stori še nadaljnji dve ključni napaki, ko poda zgolj

trditev, da prostori telekomunikacijske centrale dejansko nimajo lastnosti, značaja in namena javnega dobra, saj je javno dobro namenjeno splošni rabi, torej rabi vseh pod enakimi pogoji . V tej zvezi pritožba opozarja, da javno dobro ni eksistencialno vezano na splošno rabo in se sklicuje na 70. člen Ustave RS in 19. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Sodišče končno ne more mimo pravnomočne upravne u gotovitvene odločbe z dne 15.7.2015, na katero je vezano (VSL sklep I Cp 93/2010 in VSL sodba II Cp 2009/2010). Zgolj podrejeno in neodvisno od navedenega toženka opozarja, da je sodišče napačno presojalo tudi podanost ekonomskega interesa. Zaradi ravnanja toženke ogromna materialna škoda grozi toženki in ne tožniku, kot to sodišče napačno ugotavlja. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Tožnik je odgovoril na pritožbo. Predlagal je njeno zavrnitev in priglasil stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotju med izrekom in razlogi sklepa. Sodišče je v ugotovitvenem delu izreka izpodbijanega sklepa (v točki I) ugotovilo, da je bila toženka motena v zadnji mirni posesti (in ne v izključni posesti) prostorov in opreme v telekomunikacijski centrali, kar ni v nasprotju z ugotovitvijo v razlogih sklepa, da je imela ključe za dostop do telekomunikacijske centrale tudi toženka.

Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek. Dejstvo, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov glede toženkine trditve, da so prostori telekomunikacijske naprave in vsa oprema v njej, vključno z osebnim računalnikom, neločljiva celota grajenega javnega dobra, ne more biti razlog za dvom v nepristranskost sodišča prve stopnje. Gre sicer za nestrinjanje toženke z dokaznim postopkom sodišča prve stopnje, vendar pa sodišče ni dolžno izvesti vse predlagane dokaze, temveč le tiste, ki se nanašajo na odločilna dejstva. V predmetni zadevi pa omenjeno dejstvo ni bilo odločilno.

Pritožnica, ki se sklicuje na (grajeno) javno dobro(1) tudi sama v pritožbi opozarja na 19. člen SPZ in 70. člen Ustave RS. SPZ v prvem odstavku 19. člena določa, da je javno dobro stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba), v tretjem odstavku istega člena pa¸ enako kot Ustava RS v prvem odstavku 70. člena, da se na javnem dobru lahko pridobi tudi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. Glede na naravo in namen posamezne vrste javnega dobra so dopustne omejitve v načinu in obsegu splošne rabe. V konkretnem primeru je odločilno dejstvo prav to, da je toženka prostore in opremo, ki so predmet tožbenega zahtevka, na podlagi pogodb, sklenjenih na podlagi zakona v okviru javno – zasebnega partnerstva(2) dala v posest in upravljanje tožniku. V takem primeru pa tožniku kot upravljalcu zatrjevanega javnega dobra ni mogoče odreči posestnega varstva(3). Iz ugotovitev sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja: - da je bilo zadnje posestno stanje tako, da je dostop do prostorov telekomunikacijske centrale in opreme v njej omejen, saj je bila na vhodnih vratih prostorov ključavnica s ključi, s katerimi so tako tožnik kot njegovi zaposleni zaklepali prostore; - da je toženka z zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih prostorov posegla v zadnje stanje posesti. Izpolnjeni so bili torej pogoji za zahtevano sodno varstvo posesti po prvem odstavku 33. člena SPZ.

Pritožbi tudi ni mogoče pritrditi v delu, v katerem izpodbija ekonomski interes tožnika za posestno varstvo. Slednjega je potrebno presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov, zato je nepomembna pritožbena trditev, da škoda nastaja toženki in ne tožniku. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnik, ki je na podlagi prej omenjenih pogodb prostore z opremo uporabljal za izpolnjevanje prevzetih pogodbenih obveznosti, bil zaradi motenjskega dejanja toženke izključen iz uporabe, kar zadošča za podanost ekonomskega interesa za varstvo pred motenjem posesti.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, podane pa tudi niso kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako krije svoje stroške pritožbenega postopka tožnik, saj z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločitvi, zato ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP).

op. št. 1: V zvezi s tem na ugotovitveno odločbo št. 7113-3/2015 z dne 15.7.2015, izdani na podlagi sklepa občinskega sveta občine; op. št. 2: Pravdni stranki sta na podlagi Zakona o elektronskih komunikacijah, Zakona o javno – zasebnem partnerstvu in Zakona o javnem naročanju dne 4.11.2010 sklenili pogodbo o gradnji širokopasovnega omrežja elektronskih komunikacij, dne 14.11.2010 pogodbo o upravljanju in vzdrževanju odprtega širokopasovnega omrežja elektronskih komunikacij in dne 14.5.2012 sporazum o ureditvi, uporabi in upravljanju prostora za potrebe projekta GOŠO P..

op. št. 3: O tem A. Berden v: Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 128