Jedro

V sporni zadevi ne gre za spremembo v stanju invalidnosti, kajti dodatne omejitve, kot jih v mnenju navaja izvedenski organ, so bile potrebne že od datuma, ko je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Zato ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 163. člena ZPIZ-1 (po katerem, v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe). Tožnici gredo nove pravice iz invalidskega zavarovanja že s prvim dnem po datumu, ko je odločba o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti postala pravnomočna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) spremeni tako, da glasi:

I. Odpravi se prvi odstavek odločbe št. ... z dne 10. 5. 2013 in odločba št. ... z dne 11. 12. 2012. II. Tožnici se prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo (stoje, sede in z malo hoje ter brez zahtevne dolgotrajne uporabe računalnika), le v dopoldanski izmeni in brez vsiljenega tempa in ritma dela, v ergonomsko urejenem, mirnem in stimulativnem delovnem okolju, s pravico do delne invalidske pokojnine, od 4. 11. 2010 dalje.

Tožbeni zahtevek, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 9. 10. 2012 dalje in da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 12. 2012 in št. ... z dne 10. 5. 2013 in da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 9. 10. 2012 dalje in da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni od izdaje sodne odločbe izdati odločbo, s katero bo tožnici priznala pravico do invalidske pokojnine (I. točka izreka). Sodišče je nato drugi odstavek izreka odločbe št. ... z dne 11. 12. 2012 v delu glede omejitev dopolnilo tako, da navedeni odstavek glasi: fizično lahko delo (stoje, sede in z malo hoje ter brez zahtevane dolgotrajne uporabe računalnika), le v dopoldanski izmeni in brez vsiljenega tempa in ritma dela, v ergonomsko urejenem, mirnem in stimulativnem delovnem okolju, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno (II. točka izreka). Sodišče je tudi odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper I. in II. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bila predmet sodnega varstva odločba z dne 10. 5. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dne 11. 12. 2012. Nadalje je bilo tudi odločeno, da je kontrolni pregled potreben v mesecu maju 2015 in da ni stroškov postopka. S prvostopenjsko odločbo pa je bila zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja ter je bilo odločeno, da je tožnica še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. Tožnica je bila namreč z odločbo z dne 11. 10. 2010 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno od 14. 9. 2010 dalje. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna 3. 11. 2010. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje potem, ko je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in za priznanje s tem povezanih pravic, pravilno zavrnilo, medtem ko je zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb zavrnilo, čeprav bi mu moralo ugoditi. Sodišče je zmotno odločilo, da se drugi odstavek izreka izpodbijane odločbe z dne 11. 12. 2012 v delu glede omejitev dopolni, saj bi na podlagi 163. člena ZPIZ-1 moralo odločiti, da se tožnici prizna nove pravice iz invalidskega zavarovanja, konkretno delo na drugem delovnem mestu z omejitvami in s pravico do delne invalidske pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 12. 2010 dalje, upoštevaje, da je dokončna in pravnomočna odločba postala pravnomočna dne 3. 11. 2010. Ker pa je tožnica zahtevala priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja od 9. 10. 2012 dalje, bi ji sodišče lahko nove pravice iz invalidskega zavarovanja priznalo le od 9. 10. 2012 dalje, saj bi v nasprotnem primeru prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožena stranka nadalje navaja, da je v II. točki izreka podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. V obrazložitvi sodbe namreč ni pojasnjeno, zakaj sodišče izrek dokončne odločbe z dne 11. 12. 2012 dopolnjuje z dodatnimi omejitvami, ki jih je predlagal izvedenski organ in s katerimi se je tožena stranka strinjala, prav tako pa tudi ni navedena pravna podlaga za tovrstno postopanje sodišča. Tožena stranka zato predlaga ustrezno spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Podana pa je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe nerazumljiv oz. nasprotuje samemu sebi.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2013, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 12. 2012 (prvi odstavek dokončne odločbe). Tožena stranka je nadalje odločila, da je kontrolni pregled potreben v mesecu maju 2015 in da ni stroškov postopka (drugi in tretji odstavek). S prvostopenjsko odločbo z dne 11. 12. 2012 pa je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V drugem odstavku je bilo odločeno, da je tožnica še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, fizično lahko, samo dopoldansko delo, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.

Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporna odločitev sodišča prve stopnje, ko je potrdilo izpodbijani odločbi nato pa dopolnilo drugi odstavek prvostopenjske odločbe z dne 11. 12. 2012, s tem da je dodalo dodatne omejitve.

Za odločitev o zadevi so bistvena sledeča dejstva in sicer, da je bila tožnica z odločbo št. ... z dne 11. 10. 2010 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko, samo dopoldansko delo, s krajšim delovnim časom od polnega, od 14. 9. 2010 dalje. Z odločbo, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa št. … z dne 25. 3. 2011 je bila tožnici priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 14. 9. 2010 dalje. Sodišče prve stopnje je tekom dokaznega postopka po pridobitvi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ugotovilo, da pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti, torej da ni podana I. kategorija invalidnosti, potrebne so zgolj dodatne omejitve pri opravljanju dela na drugem delovnem mestu. Iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 13. 1. 2014 namreč izhaja, da pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti. Od 14. 9. 2010 dalje je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom 4 ure dnevno je zmožna za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo (stoje, sede in z malo hoje ter brez zahtevne dolgotrajne uporabe računalnika), le v dopoldanski izmeni in brez vsiljenega tempa in ritma dela v ergonomsko urejenem, mirnem in stimulativnem delovnem okolju.

Glede na tako podano izvedensko mnenje, s katerim se očitno tožena stranka strinja, saj sodbe ne izpodbija iz razloga nepravilne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen tega je že v postopku pred sodiščem prve stopnje 6. 5. 2014 posredovala vlogo, iz katere izhaja, da na izvedensko mnenje, kot tudi na dodatne omejitve, nima pripomb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zadevi ne gre za spremembo v stanju invalidnosti, kajti dodatne omejitve, kot jih v mnenju navaja izvedenski organ, so bile potrebne že od 14. 9. 2010 dalje, torej že od datuma, ko je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. V zadevi tako ne gre za stanje, kot je urejeno v drugem odstavku 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kjer je določeno, da če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. To pa pomeni, da gredo tožnici nove pravice iz invalidskega zavarovanja že s prvim dnem po datumu, ko je odločba št. ... z dne 11. 10. 2010 postala pravnomočna, kar naj bi bilo z dnem 3. 11. 2010, kot to navaja tožena stranka v pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo, medtem ko je pritožbo v delu, da je nove pravice potrebno priznati šele od 1. 12. 2010 oz. od 9. 10. 2012 dalje, zavrnilo. Sodišče namreč ni prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnica izrecno uveljavljala zgolj priznanje pravice do invalidske pokojnine od 9. 10. 2012 dalje.

Ker je izrek sam s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za odpravo obeh odločb, nato pa kljub taki odločitvi poseglo v drugi odstavek prvostopenjske odločbe tožene stranke in ga spremenilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP (gre namreč za kršitev, ki jo lahko pritožbeno sodišče samo odpravi, brez da bi odločbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje) spremenilo izrek izpodbijane sodbe v I. in II. točki izreka tako, da je odpravilo prvi odstavek dokončne odločbe tožene stranke z dne 10. 5. 2013 in pa prvostopenjsko odločbo z dne 11. 12. 2012 ter tožnici priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo, stoje, sede in z malo hoje ter brez zahtevane dolgotrajne uporabe računalnika, le v dopoldanski izmeni in brez vsiljenega tempa in ritma dela v ergonomsko urejenem, mirnem in stimulativnem delovnem okolju, s pravico do delne invalidske pokojnine, od 4. 11. 2010 dalje, medtem ko je tožbeni zahtevek, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 9. 10. 2012 dalje in da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine zavrnilo, kot je to storilo že sodišče prve stopnje in kar glede na pritožbene navedbe tožene stranke ni bilo sporno.

V ostalem je pritožbo v delu, ki se nanaša na datum, od kdaj naprej gredo tožnici nove pravice iz invalidskega zavarovanja, zavrnilo.