Jedro

Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da je ponovno presojalo, kdaj je pri tožniku prišlo do invalidnosti (II. kategorije invalidnosti), in da je ponovno odločilo tudi o datumu, od kdaj dalje gre tožniku pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V pravnomočno odločbo se namreč lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi, za kar pa v predmetni zadevi ni šlo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 29. 6. 2017 in št. ... z dne 15. 2. 2017, zavrne.

II. Tožba v delu, ki se nanaša na razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti in na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 25. 9. 2012 dalje se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 6. 2017 in št. ... z dne 15. 2. 2017. Tožnika je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 25. 9. 2012 dalje in mu od tedaj dalje tudi priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine v znesku 203,64 EUR na mesec.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je poseglo v pravnomočno odločitev. Z odločbo št. ... z dne 9. 1. 2017 je bilo odločeno, da se tožnik razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in da ima pravico do invalidske pokojnine od 11. 7. 2016 dalje. Odločba je bila tožniku vročena 12. 1. 2017, kar izhaja tudi iz vročilnice, vendar pa se na odločbo ni pritožil. To pomeni, da je odločba postala pravnomočna. Gre za materialno pravnomočnost, kar preprečuje možnost ponovnega odločanja v isti zadevi. Iz izreka navedene odločbe izhaja, da je bilo odločeno o obstoju II. kategorije invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 11. 7. 2016 dalje. Datum pri priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja se nanaša na priznano pravico, saj se v upravnem postopku odloča o pravici, pri tem pa je kategorija invalidnosti in datum nastanka le-te, pravno relevantno dejstvo, ki je bistveno in podlaga za priznanje same pravice. V konkretnem primeru se tako datum nanaša na pravico in posledično tudi na datum nastanka invalidnosti. Oboje je tako pravnomočno ugotovljeno. Glede argumenta sodišča, da je šlo za vsebinsko obravnavo datuma s strani Invalidske komisije II. stopnje pa tožena stranka navaja, da je to v relaciji do pravnega varstva instituta pravnomočnosti irelevantno. Zgolj "zgrešeno" postopanje, ki sicer tudi ni imelo nikakršnega vpliva na končno vsebino izreka odločitve, ne more pomeniti, da je možen poseg v materialno - pravnomočno odločitev, saj zato v pravnem redu države ni podlage. Z izpodbijano sodbo je bilo tako poseženo v pravnomočno odločitev in je sodišče še enkrat odločalo ter odločilo o že pravnomočno odločeni zadevi, kar pa ni dopustno. Tožena stranka v nadaljevanju še navaja, da tudi dejansko stanje v zvezi z datumom nastanka invalidnosti ni bilo pravilno ugotovljeno. Ocena zmanjšane delazmožnosti za 50 % ali več še ne predpostavlja nezmožnosti za delo v poklicu brez poklicne rehabilitacije pri starosti nad 50 let in gre poleg nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi za zmoten materialnopravni sklep sodišča. Sodišče bi moralo upoštevaje načelo materialne resnice izvesti tudi predlagani dokaz, ki ga je predlagala tožena stranka na naroku. Glede dela sodbe, ki se nanaša na odmero sorazmernega dela invalidske pokojnine, pa tožena stranka poudarja, da se obrazložitev sodbe v ničemer ne nanaša na odmero pokojnine, kar pomeni, da se sodbe v tem delu niti ne da preizkusiti. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1. Gre tudi za materialnopravno zmotno odločitev, saj je sodišče od 25. 9. 2012 dalje priznalo sorazmerni del pokojnine v istem znesku, kot je bil odmerjen v letu 2016, kar pa ni pravilno. Gre namreč za drugačne dejavnike odmere - drugačne valorizacijske količnike pri uveljavitvi v letu 2012 in drugačno pokojninsko osnovo kot v letu 2016 in tudi ne more biti znesek iz leta 2012 določen z upoštevanjem uskladitev do leta 2016. Če je že sprejelo tako odločitev, pa bi moralo sodišče skladno z 82. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 odmero naložiti toženi stranki. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravnomočno odločitev tožene stranke, za kar pa ni imelo nobene pravne podlage.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 6. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 2. 2017. Z omenjeno odločbo je bil tožniku odmerjen sorazmerni del invalidske pokojnine v znesku 203,64 EUR na mesec od 11. 7. 2016 dalje.

6. Glede na tožbene navedbe je v zadevi sporen datum od kdaj naprej ima tožnik pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tožena stranka je namreč odločila, da mu gre od 11. 7. 2016 dalje, medtem ko tožnik uveljavlja, da je upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 25. 9. 2012 dalje.

7. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik 25. 9. 2012 pri hrvaškem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 9. 1. 2017 odločila, da se tožnik razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in da ima pravico do invalidske pokojnine od 11. 7. 2016 dalje. O odmeri invalidske pokojnine pa bo odločeno s posebno odločbo. Iz povratnice v spisu je razvidno, da je bila navedena odločba tožniku vročena 12. 1. 2017, pri čemer pa zoper omenjeno odločbo ni vložil pritožbe. Odločba je tako postala pravnomočna, kar pomeni, da bi jo moralo pri presoji upoštevati tudi sodišče prve stopnje. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)3 v prvem odstavku 225. člena določa, da odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene pravne podlage, da je ponovno presojalo kdaj je pri tožniku prišlo do invalidnosti (II. kategorije invalidnosti) in da je ponovno odločilo tudi o datumu od kdaj dalje gre tožniku pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V pravnomočno odločbo se namreč lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi, za kar pa v predmetni zadevi ni šlo. Z izpodbijanimi odločbami je bilo namreč odločeno le o odmeri invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela, skladno z drugim odstavkom odločbe št. ... z dne 9. 1. 2017. Tudi, če je drugostopenjski organ ob reševanju pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo o odmeri pokojnine pridobil mnenje Invalidske komisije II. stopnje to še ne pomeni, da je s tem podana tudi pravna podlaga, da lahko tudi sodišče samo, kljub obstoju pravnomočne odločbe, ponovno presoja datum nastanka invalidnosti in ponovno odloča o priznanju pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Nenazadnje drugostopenjski organ v prvostopenjsko odločbo ni posegel, temveč je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. 9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 15. 2. 2017 in št. ... z dne 29. 6. 2017. S sklepom pa je tožbo v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 25. 9. 2012 dalje zavrglo. Glede na odločbo št. ... z dne 9. 1. 2017 je bilo namreč o pravici do invalidske pokojnine že pravnomočno odločeno. Ker je bilo potrebno že zaradi navedenega poseči v izpodbijano sodbo, pritožbeno sodišče drugih kršitev, ki jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka, ni presojalo.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 3 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.