Jedro

Za obstoj objektivne nevarnosti ne zadošča zgolj možnost likvidnostnih težav. Potrebno je narediti celovito oceno gospodarskega stanja tožene stranke. Slabo finančno stanje gospodarske družbe se navzven praviloma res najprej kaže v likvidnostnih težavah. Vendar pa je breme dokazovanja, da je poplačilo terjatve zaradi tega tudi ogroženo, na tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se: Ugovoru tožene stranke z dne 24. 2. 2014 zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo tega sodišča opr. št. X Pg 27/2014 z dne 27. 2. 2014 ugodi in se navedeni sklep istega sodišča razveljavi ter predlog za zavarovanje s predhodno odredbo zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 8 dni od prejema sklepa plačati stroške prvostopenjskega postopka v višini 179,20 EUR in pritožbenega postopka v višini 307,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tožene stranke z dne 24. 2. 2014 zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo tega sodišča opr. št. X Pg 27/2014 z dne 17. 2. 2014, zavrnilo (I. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti nadaljnje stroške postopka zavarovanja v višini 102,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se je proti sklepu pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev njenih stroškov ugovornega in pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena (čeprav iz drugih razlogov).

Ugotovljeno procesno dejansko stanje

5. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je bil v konkretnem primeru izdan na podlagi izpiska odprtih postavk ter obračuna zakonskih zamudnih obresti. Toženi stranko zato, ker ti dve listini nista bili predloženi k predlogu za izvršbo, nista znani. Tožena stranka izrecno ni zanikala obstoja obligacijskega razmerja. Njene ugovorne trditve so bile vsebinsko prazne, torej pavšalne. Obstoj obligacijskega razmerja je tožeča stranka, kot izhaja iz sklepa o predhodni odredbi (stran 4, l. štev. 45), zatrjevala s tem, da je tožena stranka solastnica v deležu 23,17% poslovne stavbe, v kateri je tožeča stranka upravnik. Slednja ugotovitev naj bi izhajala iz Sklepa upravnega odbora lastnikov poslovne stavbe z dne 11. 10. 2012 (A9).

Odgovor na pritožbene razloge

6. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa o tem, da je tožena stranka smiselno zanikala obstoj obligacijsko pravnega razmerja. Pri tem se sklicuje na razloge zadnjega odstavka na 2. in prvega odstavka na 3. strani razlogov izpodbijanega sklepa.

7. Pritožbeno stališče, da tožena stranka s tem, ko ni podala nobenih trditev v zvezi z obstojem obligacijskega razmerja, slednjega ni zanikala, ni pravilno. Smiselna uporaba določbe drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zaradi drugačne narave izvršilnega postopka, v fazi ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ni možna.

8. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se res obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Vendar pa predlog za izvršbo ne obsega vseh sestavin, določenih v prvem odstavku 180. člena ZPP. Zato mora sodišče prve stopnje v pravdnem postopku najprej izpeljati postopek poprave nepopolne vloge v skladu z določbo prvega odstavka 108. člena ZPP. Šele ko je vloga (tožba) popolna, sodišče uporabi določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, če tožena stranka dejstev v tožbi ne zanika. Le dejstva iz tožbe se lahko štejejo za priznana.

9. Pritožbeno stališče, da je tožena stranka s tem, ko v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ni podala nobenih konkretiziranih navedb glede obstoja obligacijskega razmerja, dejstvo obstoja obligacijskega razmerja priznala, je torej zmotno.

10. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo le prvi del abstraktnega zakonskega dejanskega stanu prve alineje prve točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, torej zanikanje obstoja dolžnikovega obligacijskega razmerja z upnikom. Sodišče druge stopnje se namreč, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne strinja z ugotovljenim drugim pogojem iz prve alineje prvega odstavka 258. člena ZIZ, to je s predložitvijo listine, iz katere izhaja obstoj obligacijskega razmerja. Zatrjevanje obstoja obligacijskega razmerja že na ravni trditev tožeče stranke v predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo, ni sklepčno.

11. V skladu z določbo prve alineje prve točke prvega odstavka 258. člena ZIZ mora upnik, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, predložiti listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. Glede na zakonsko besedilo in besedno razlago, je takšna listina lahko le pogodba, ki dokazuje obstoj obligacijskega (dvostranskega) razmerja med upnikom in dolžnikom. Iz trditev tožeče stranke (dopolnitev tožbe in predlog za izdajo predhodne odredbe, točka I., list. št. 32) izhaja, da je tožena stranka uporabnik poslovnih prostorov. Ti poslovni prostori, ki predstavljajo 23,178 % solastniškega deleža poslovne stavbe, so v lasti H., d. o. o. Ugotovitev sodišča v sklepu o zavarovanju, da je tožena stranka solastnica poslovne stavbe, torej ni pravilna, ker iz trditev tožeče stranke, ne izhaja.

12. Predmet tožbenega zahtevka je terjatev tožeče stranke na plačilo obratovalnih stroškov (stroški skupne elektrike, odvoza odpadnega papirja, telefona, hišniških opravil, čiščenje skupnih delov in stekla, vzdrževanje dvigal, fizično tehniškega varovanja) ter stroški upravljanja. Iz trditev tožeče stranke v predlogu za izdajo predhodne odredbe (točka 9) izhaja, da poslovna stavba, katere upravnik je tožeča stranka, še nima urejene etažne lastnine. Tožeča stranka je s pogodbo o opravljanju upravniških storitev z dnem 1. 11. 2012 prevzela v upravljanje navedeno poslovno stavbo. Pogodba o opravljanju upravniških storitev je bila na podlagi 118. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) sklenjena med posameznimi „etažnimi lastniki“ poslovne stavbe in zato velja le za etažne lastnike.

Tožeča stranka je izrecno navedla, da tožena stranka kot uporabnik poslovnih prostorov, ki so v lasti H., ni sklenila pogodbe o opravljanju upravniških storitev, s katero bi se tožeči stranki zavezala plačevati stroške, ki jih terja v tem postopku. Očitno pa ima z lastnikom poslovne stavbe sklenjeno pogodbo o leasingu, ker je tožeča stranka navedla, da z njo ne razpolaga.

Nadalje iz trditev tožeče stranke izhaja, da je na naslovu D., poslovna stavba. Le če so v stanovanjski stavbi tudi poslovni prostori in je več kot polovica površine namenjena stanovalcem, je takšna stavba po petem odstavku 2. člena SZ-1 stanovanjsko poslovna stavba. Zato za poslovno stavbo na D. uporaba SZ-1 v skladu z določbo prvega člena SZ-1, ne pride v poštev.

Če je tožena stranka najemnik, je vtoževane stroške dolžna poravnati. Vendar pa Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) v 29. členu določa, da mora v primeru, če v pogodbi ni drugače določeno, plačevati najemnik najemnino mesečno vnaprej, in sicer najkasneje do 5. dne v mesecu, ter povračilo za stroške uporabe skupnih naprav in za skupne storitve v stavbi. Vendar pa je v navedeni določbi ZPPSPP urejeno le pravno razmerje med lastnikom in najemnikom, ne določa pa pravic in obveznosti najemnika do tretjih oseb, torej do upravnika.

13. Z navedenimi trditvami tožeča stranka ni zatrjevala pravno pomembnih dejstev o obstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, dokazanega z listino. Sklep upravnega odbora lastnikov poslovne stavbe z dne 11. 10. 2012 (A9) o izbiri tožeče stranke kot novega upravnika poslovne stavbe, čeprav je podpisan s strani tožene stranke kot članice upravnega odbora, ni listina, iz katere bi izhajala verjetnost obstoja obligacijskega razmerja.

14. Tožeča stranka zatrjuje, da je morala iz lastnih sredstev poravnati storitve, ki jih je upravičena terjati od uporabnika poslovnih prostorov. Zato v nadaljnjem postopku ni izključena morebitna druga pravna podlaga za obveznost plačila terjatve tožeče stranke. Vendar pa to ni pogodbena podlaga, kot je v smislu prve alineje prve točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, določena za utemeljitev predlagane predhodne odredbe.

15. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno presodilo, da obstoji obligacijsko razmerje med pravdnima strankama, ki je izkazano z listino.

16. Tožeča stranka torej ni s stopnjo verjetnosti izkazala domnevane nevarnosti, ki je kot ena izmed kumulativno podanih pogojev, določena v 258. členu ZIZ.

17. Tožeča stranka je sicer v predlogu za izdajo predhodne odredbe zatrjevala tudi obstoj objektivne nevarnosti, da bo sicer uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena ZIZ). V bistvenem so bile njene trditve naslednje: - tožena stranka ima na dveh od treh odprtih računov evidentirano pomanjkanje sredstev, kar pomeni, da so računi že blokirani s strani drugih upnikov; - iz dosedanjega ravnanja tožene stranke je moč razbrati, da nima namena svoje obveznosti prostovoljno izpolniti, - obstaja resna nevarnost, da bo blokad računa s strani drugih upnikov vedno več, s čimer bo možnost poplačila tožeče stranke vedno manjša. 18. Navedene trditve o obstoju objektivne nevarnosti niso materialnopravno sklepčne. Iz trditev tožeče stranke izhaja dvom, da bo tožena stranka po zaključku postopka sposobna plačati dosojeno terjatev. Vendar pa tak dvom vedno obstaja in ne izkazuje nevarnosti v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ. Nevarnost mora biti konkretizirana. Za obstoj objektivne nevarnosti ne zadošča zgolj možnost likvidnostnih težav. Potrebno je narediti celovito oceno gospodarskega stanja tožene stranke. Slabo finančno stanje gospodarske družbe se navzven praviloma res najprej kaže v likvidnostnih težavah. Vendar pa je breme dokazovanja, da je poplačilo terjatve zaradi tega tudi ogroženo, na tožeči stranki. Tožeča stranka pa temu bremenu ni zadostila (1).

19. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo določbo 1. alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Trditve tožeče stranke o obstoju objektivne nevarnosti za onemogočanje ali oteženo uveljavitev terjatve pa niso, kot je bilo razloženo, sklepčne. Ker ni podan pogoj nastanka objektivne nevarnosti onemogočanja ali precej otežene uveljavitve terjatve tožeče stranke po 257. členu ZIZ, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s prvim pogojem po prvem odstavku 257. in prvem odstavku 258. člena ZIZ.

20. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru tožene stranke ugodilo, sklep o predhodni odredbi razveljavilo in predlog za izdajo predhodne odredbe zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.

21. Ker je bila odločba sodišča prve stopnje spremenjena, je sodišče druge stopnje odločilo o stroških postopka zavarovanja (2. odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je priznalo toženi stranki za stroške prvostopenjskega postopka za sestavo ugovora po tar. št. 3461 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) 102,30 EUR, z 22 % DDV (tar. št. 607), 22,50 EUR, skupaj 124,80 EUR. Za pavšalni znesek materialnih stroškov pripada toženi stranki po tar. št. 20,00 EUR, skupaj z 22 % DDV (4,40 EUR), 24,40 EUR. Toženi stranki pripada 149,20 EUR odvetniških stroškov in sodna taksa za ugovor v znesku 30,00 EUR, skupaj 179,20 EUR stroškov postopka zavarovanja pred sodiščem prve stopnje.

Ker je s pritožbo uspela, ji pripada za sestavo pritožbe po tar. št. 3468 ZOdvT 204,60 EUR, skupaj z 22 % DDV (45,01 EUR), 249,61 EUR. Pavšalni znesek materialnih stroškov po tarifni številki 6002 ZOdvT znaša 20,00 EUR, skupaj z 22 % DDV (4,40 EUR), 24,40 EUR. Odvetniški stroški znašajo skupaj 274,00 EUR, sodna taksa za pritožbo pa 33,00 EUR. Skupaj pripada toženi stranki 307,00 EUR pritožbenih stroškov. Če bo tožeča stranka zamujala s plačilom vseh stroškov, bo morala povrniti toženi stranki še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

(1) Primerjaj VSL sklep I Cpg 817/2013, VSL sklep I Cpg 398/2013, VSL sklep III Ip 433/2013.