Jedro

Sodišče prve stopnje je potrdilo sklepa prvostopnih organov organizacije, na podlagi katerih je delavcu prenehalo delovno razmerje, zaradi neupravičenega izostanka z dela pet zaporednih delovnih dni. Bolniški stalež je bil zaključen. Specialist medicine dela je ugotovil, da je delavec sposoben za opravljanje dela, ki mu je bilo ponudeno. Delavec dela ni nastopil, ampak je šel k osebnemu zdravniku, ki ga je napotil na specialistične preglede, vendar mu ni naknadno odobril bolniškega staleža. Pritožbeno sodišče je potrdilo odločbo prvega sodišča. Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo in je razveljavilo odločbi nižjih sodišč. Podvomilo je v pravilnost uporabe materialnega prava, ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zdravniški karton ni bil vpogledan, delavec in osebni zdravnik nista bila zaslišana ter je ostal dvom ali je delavec vedel, da ni bil v bolniškem staležu.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepa glavnega direktorja z dne 23.7.1992 in sklepa inštančne komisije toženca na vzpostavitev delovnega razmerja z vsemi pravicami iz tega razmerja in na povrnitev stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožniku na podlagi omenjenih sklepov zakonito prenehalo delovno razmerje zaradi neopravičenih odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni, v smislu 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93, ZDR). Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in predlagal, da revizijsko sodišče obe odločbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V reviziji je navajal, da odločba o razporeditvi tožnika na delovno mesto, ki bi bila v skladu z odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni bila izdana, zato tožnik ni bil dolžan prihajati na delo. Podlaga za to je v zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in v predpisih o delovnih razmerjih. Nižji sodišči tudi nista ugotavljali tožnikove krivde za neopravične izostanke z dela, ki so bili ugotovljeni v postopku. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik invalid II. kategorije in nesposoben za opravljanje dela skladiščnega komisionarja - na to delovno mesto je bil tudi formalno razporejen - sploh ni mogel biti v bolniškem staležu in mu ta ni mogel biti zaključen 31.5.1992, saj je bil zaključen že s pravnomočno odločbo SPIZ-a. Novi bolniški stalež je mogoč šele po določeni razporeditvi na ustrezno delovno mesto. Glede na to tožnik z dela ni neopravičeno izostal. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencu, ki je nanjo odgovoril (3. odstavek 390. člena zakona o pravnem postopku - Uradi list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP). ZPP se na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporablja kot republiški predpis.

V odgovoru na revizijo je toženec navajal, da bi moral tožnik sodelovati pri razporeditvi na delovno mesto in priti na delo. Tožnik na delo ni prišel, ampak je tožencu sporočil, da je ponovno v bolniškem staležu. Tožniku je bilo zagotovljeno delo na delovnem mestu "popravljanje palet" in če bi prišel na delo, bi se ugotovilo, kako je treba delo organizirati, da bi ustrezalo preostali delovni zmožnosti tožnika. Pravilno je bilo ugotovljeno, da mu je prenehalo delovno razmerje zaradi neopravičenega izostanka z dela, za ta razlog prenehanja delovnega razmerja pa ni pomembno, na katero delovno mesto je delavec razporejen. Glede na to je odločitev sodišča pravilna.

Revizija je utemeljena.

386. člen ZPP določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

94. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in 5/94, ZPIZ) v drugi alinei res določa, da invalidu II. in III. kategorije pripada denarno nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu oziroma na delu s skrajšanim delovnim časom. 16. člen splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90), ki je veljala v letu 1992, določa, da mora organizacija oziroma delodajalec razporediti delavca - invalida oziroma delavca z zmanjšano delovno zmožnostjo na ustrezno delovno mesto v petnajstih dneh po pravnomočnsoti sklepa pristojne komisije, ki ugotovi, spremenjene delovne zmožnosti delavca. Toženec teh določil ni upošteval in tožnika ni razporedil na delovno mesto do 1.6.1992, ki bi ustrezalo njegovim preostalim delovnim zmožnostim, vendar ta opustitev nima takih posledic, kot jih omenja revizija. Delavec ima pravico in dolžnost, da hodi redno na delo. Tožnik bi moral 1.6.1992, ko je bil seznanjen z mnenjem specialista medicine dela, da je sposoben za delo na delovnem mestu "popravljanje palet" priti na delo, se seznaniti z načinom dela in dati pripombe tožencu, da ob morebitnem upoštevanju njegovih pomislekov na ustreznost delovnega mesta izda sklep o razporeditvi na delovno mesto. V obravnavanem primeru ni bilo v zadostni meri razčiščeno vprašanje, ali je tožnik izostal z dela pet delovnih dni neopravičeno, kar je razlog za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR. Sodišči prve in druge stopnje sta oprli svojo odločitev le na navedbo tožnika v ugovoru na sklep organa prve stopnje in v predlogu, ki je bil vložen na sodišče, da je mislil, da je bil v času, ko ni prišel na delo, v bolniškem staležu in na listine, ki so v spisu, ni pa izvajalo nobenih dokazov v smeri ugotovitve, da je imel tožnik morda razlog, da je tako mislil. Če je bil tožnik v opravičljivi zmoti, da je tako mislil, z dela ni neopravičeno izostal. V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti, kateri so bili tisti razlogi, ki so vplivali na tožnikovo prepričanje, da je v bolniškem staležu, da bi se to ugotovilo, pa bo potrebno izvesti potrebne dokaze. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijski razlog pa je po 3. točki prvega odstavka tega člena zmotna uporaba materialnega prava. Revizijsko sodišče po drugem odstavku 395. člena ZPP razveljavi izpodbijano odločbo, če ugotovi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V danem primeru obstaja dvom ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, saj nista bila zaslišana niti tožnikova lečeča zdravnica niti tožnik, vpogledan pa očitno ni bil niti tožnikov osebni karton, iz katerega bi bilo razvidno, zakaj je bil poslan na zatrjevane zdravniške preglede.

Po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP je med drugim podana bistvena kršitev določb postopka, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Odločbi nižjih sodišč nimata razlogov na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo preizkusiti ali je tožnik z dela neopravičeno izostal, zaradi česar mu je lahko delovno razmerje prenehalo.

Glede na povedano je bilo treba na podlagi prvega odstavka 394. člena in drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugoditi in skleniti kot je razvidno iz izreka tega sklepa. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.