Jedro

Pritožnica s pritožbenimi navedbami o tem, da preplačila v konkretnem primeru ni, ker tožeča stranka dolguje ne le glavnico, temveč tudi pogodbene obresti, ne more omajati zaključkov prvostopnega sodišča, upoštevaje odločbo SEU C-520/21 s stališčem, da kreditna institucija pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične potrošniške kreditne pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Glede na standard verjetnosti in namen začasne odredbe pritožba zato s sklicevanjem na zastavljeno vprašanje Vrhovnega sodišča v predlogu za predhodno odločanje v II Ips 14/2025 ne more ovreči pravilnih zaključkov sodišča o preplačilu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi P 83/2025 z dne 18. 6. 20251 (I. točka izreka). Odločitev o stroških zavarovanja z začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Zoper sklep v celoti se pravočasno pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlaga, da se pritožbi ugodi ter se izpodbijani sklep spremeni tako, da se njenemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi v celoti ugodi ter se razveljavi celotni sklep o začasni odredbi oziroma podrejeno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Uvodoma navaja, da se sodišče ne opredeli do njenih številnih navedb in da se v bistvenem zgolj sklicuje na ugotovitve iz sklepa z dne 18. 6. 2025, zaradi česar je izpodbijani sklep v bistvenih delih skop in neobrazložen, sodišče pa je kršilo tudi načelo kontradiktornosti ter njeno pravico do izjave. Tudi sicer so stališča v sklepu pravno zmotna, zaradi česar so ji bile kršene ustavne in konvencijske pravice.

Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do ključnih ugovornih navedb. Ni pojasnilo, zakaj naj bi bila sodba Sodišča Evropske unije (SEU) C-287/22 neposredno uporabna, čeprav se nanaša na specifično poljsko ureditev, ki je bistveno drugačna od slovenske. Prav tako je neutemeljeno uporabilo Direktivo 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13, tudi Direktiva) kot neposredno pravno podlago, čeprav ta v horizontalnih razmerjih nima neposrednega učinka. Sodišče se na povsem napačen (neposreden) način sklicuje tako na Direktivo 93/13, kot tudi na sodno prakso SEU (predvsem na odločbo C-287/22), ki razlaga Direktivo 93/13, na način, da iz nje zgrešeno izpeljuje domnevne pravne posledice, kar je v nasprotju z učinkom, ki ga (lahko) imajo odločbe SEU, ki razlagajo direktive. Skladno s 3.a členom Ustave je glede pravne narave in učinkov pravnih aktov EU treba upoštevati določbe Pogodbe o delovanju EU (PDEU), po katerem direktive nimajo neposrednega učinka in se posamezniki nanje v sporih zoper druge posameznike ne morejo sklicevati (288. člen PDEU). Šele če država krši implementacijsko dolžnost, SEU prizna njen neposredni učinek, kar pa na področju začasnih odredb že pojmovno ni mogoče, saj Direktiva 93/13 tega področja ne ureja, ZIZ pa tudi ne predstavlja implementacijskega zakona. Sodna praksa SEU, ki direktivo razlaga, ne more imeti učinka na razlago nacionalnih pravil, ki jih direktiva sploh ne ureja. Četudi bi Direktiva 93/13 v postopkih zavarovanja imela neposredni učinek, direktive nimajo horizontalnega neposrednega učinka. Stališče, da je treba vse nacionalne predpise razlagati skladno s cilji Direktive 93/13, predstavlja nedopustno širitev načela lojalne razlage. Ob napačnem izhodišču, da bi Direktiva 93/13 ali razlage iz sodb SEU veljale neposredno v državah članicah kot formalni vir prava, je utemeljenost predlagane začasne odredbe zato potrebno presojati z vidika nacionalnega prava, po katerem pa pogoji za njeno izdajo niso podani.

Sodišče je izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe, pri čemer ni presojalo pogoja reverzibilnosti in se do njega ni opredelilo, presojalo z neposredno (in izključno) uporabo stališč v sodbi C-287/22, ne da bi preverilo primerljivost dejanskega stanja, da bi bila lahko stališča SEU sploh aplikativna. Prezrlo je, da iz zadeve C-520/21 (z enakim izhodiščem tudi v C-287/22), izhaja, da je bilo v poljskih kreditnih pogodbah določeno odplačevanje mesečnih anuitet v CHF v poljskih zlotih, s preračunom mesečne obveznosti na podlagi internega menjalnega tečaja banke, ki so ga te lahko enostransko spreminjale. Podobno velja tudi za sicer posredno sklicevanje na sodno prakso SEU v zadevah Paribas, v katerih je SEU obravnavalo drugačen, bistveno bolj kompleksen produkt. Vrhovno sodišče presoje primerljivosti finančnih instrumentov ni izvedlo, sodišče prve stopnje pa napačno sledi njegovim zgrešenim stališčem. Sklepanje kreditnih pogodb v CHF je bilo v času sklenitve Kreditne pogodbe izrecno urejeno v Zakonu o potrošniških kreditih (ZPotK), prav tako pa vsebina valutne klavzule v celoti ustreza vsebini iz 371. in 372. člena OZ, kar pomeni, da je sodišče v izpodbijanem sklepu izhajalo iz napačnih izhodišč za presojo pojasnilne dolžnosti. Ker je bilo sklepanje kreditnih pogodb z valutno klavzulo tudi izrecno dopuščeno za potrošniške kreditne pogodbe, ni nasprotovanja temeljnim moralnim načelom, zaradi česar bi bila pogodba nična in bi se lahko zavrnil zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki (člen 87 Obligacijskega zakonika; OZ). Kljub temu sodišče ni izvedlo nobene presoje posledic ničnosti Kreditne pogodbe po nacionalni zakonodaji (kot na primer Višje sodišče v Ljubljani v II Cp 1255/2024 z dne 23. 4. 2025). Zato je zmotno uporabljeno materialno pravo in kršena pravica do poštenega sojenja.

Sodišče je pravni standard pojasnilne dolžnosti uporabilo retroaktivno, kar je v nasprotju s 155. členom Ustave, saj je obseg oziroma vsebino, kot jo poznamo danes, uporabilo na dejanski stan sklenitve Kreditne pogodbe izpred 18 let. Pravni standard pojasnilne dolžnosti, kot je bila ta v času sklenitve Kreditne pogodbe opredeljena v 6. členu ZPotK, je bistveno razširilo; če ZPotK v času sklenitve Kreditne pogodbe vsebine pojasnilne dolžnosti ni opredeljeval na način, kot jo sedaj, potem ipso iure velja, da pojasnilna dolžnost v sedaj zahtevani obliki in vsebini ni bila zahtevana. Prav tako s pravom EU ni skladna razlaga direktiv, ki za posameznike dejansko na novo razširja pravno obveznost, ki pred tem v implementacijskem predpisu ni bila vsebovana, pri čemer pričakovanega standarda strokovnosti, iz katerega Vrhovno sodišče v svoji novejši sodni praksi napaja načelo vestnosti in poštenja, ni mogoče napolnjevati za nazaj z mehkopravnimi standardi, ki v času sklenitve Kreditne pogodbe niso niti obstajali in jih banke tudi niso mogle upoštevati.

V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve sodišče številne bistvene navedbe tožene stranke spregleda, številne navedbe pa povsem izkrivlja. Izhaja iz zgrešenih kriterijev glede vsebine pojasnilne dolžnosti. Slednjo je tožena stranka v celoti izpolnila (oziroma jo presegla) v skladu s takrat veljavno zakonodajo; tožeča stranka je prejela zadostne informacije, na podlagi katerih bi lahko razumela tudi ekonomske posledice sklenitve Kreditne pogodbe. V zadevah Paribas je SEU presojalo bolj kompleksen produkt, zaradi česar so strožje tudi zahteve vsebine pojasnilne dolžnosti, tožena stranka2 pa je podpisala tudi izjavo kreditojemalca z dne 24. 8. 2007, s katero je potrdila, da je bila pred sklenitvijo Kreditne pogodbe izrecno opozorjena tako na obrestno kot tudi na valutno tveganje. Sodišče je zato, ob ostalih okoliščinah, dejansko stanje ugotovilo nepopolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi napačno apliciralo materialno pravo. Po sodišču ugotovljenega potrebnega in nenudenega specifičnega opozorila, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno apreciira ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev bistveno poveča, tako da je več ne bodo mogli nositi, v času sklenitve Kreditne pogodbe ni bilo mogoče razbrati iz katerega koli relevantnega predpisa, kaj šele iz abstraktnih pravnih načel; gre za protiustavno razširjanje obsega pojasnilne dolžnosti, kar za toženo stranko uvaja nemogoče dokazno breme in je v nasprotju z načelom pravne varnosti - do tovrstnih navedb se sodišče ni opredelilo. Iz odločbe II Ips 8/2022 res izhaja, da bo pri kreditih v tuji valuti ob neustrezni pojasnilni dolžnosti, upoštevaje navedena izhodišča, praviloma šlo za nepošten pogodbeni pogoj, vendar morajo sodišča v primeru neustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti še vedno presojati pogoj iz prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) - takšne presoje sodišče ni izvedlo, zato je napačno ugotovilo dejansko stanje, nato pa napačno apliciralo materialno pravo. Če bi sodišče upoštevalo navedbe ter nato pravilno uporabilo določbe ZIZ, bi ugotovilo, da je bolj verjetno izkazano, da je tožena stranka ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, zato tožeča stranka ni uspela za verjetno izkazati, da njena terjatev obstoji ali da ji bo terjatev zoper toženo stranko nastala.

Sodišče je izvedlo pavšalno analizo pogoja težko nadomestljive škode iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, brez konkretnih trditev o takšni škodi, ki nastaja ali grozi, in dokazih zanjo. Kot izhaja iz odločbe Up-275/97, je regulacijska začasna odredba izjema v sistemu začasnih odredb, ki so že same po sebi izjema od pravila, da se izvršitev sodne odločbe oziroma ureditev pravnega razmerja odloži do pravnomočnosti, in da sodišče izda odločbo v kontradiktornem postopku. Izjemo od izjeme je potrebno razlagati restriktivno, sodišče pa je ravnalo v nasprotju z izrecnimi napotki Ustavnega sodišča. Tudi je nekritično sledilo navedbam tožeče stranke, da naj bi obveznosti iz Kreditne pogodbe (domnevno) že preplačala, kar ne drži. Skladno z načelom monetarnega nominalizma bo obveznost tožeče stranke izpolnjena, ko bo vrnila enako količino valute CHF, skupaj s pogodbenimi obrestmi (člen 1065 Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR). Preplačila glavnice ni, kot to zmotno navaja sodišče, ki upošteva zgolj obveznosti v valuti EUR, brez izvedbe kakršnega koli dokaznega postopka, s čimer krši pravico do poštenega sojenja. Če bi bila Kreditna pogodba razglašena za nično, bi odpadla pravna podlaga za obveznost toženke, zaradi česar bi bila tožeča stranka dolžna povrniti tudi koristi od uporabe denarja, kar pomeni ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko bi bila izdana sodna odločba - pogodbene obresti (tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v II Cp 1255/2024 z dne 23. 4. 2025, podobno Vrhovno sodišče v predlogu za predhodno odločanje v zadevi II Ips 14/2025). Tako ni nobenega utemeljenega razloga, da bi se z vidika ocene preplačila upoštevala zgolj glavnica in je neutemeljena preostala argumentacija, da bi morala tožeča stranka dodatno razširjati svoj tožbeni zahtevek. Tožeča stranka in sodišče bi morala obrazložiti, zakaj naj bi razširitev tožbenega zahtevka oz. vložitev nove tožbe predstavljala težko nadomestljivo škodo. Zgolj pavšalno sklicevanje na sodno prakso SEU ne izpolnjuje standarda obrazloženosti sodne odločbe (bistvena kršitev določb pravdnega postopka), zato stališč sodišča niti ni mogoče preizkusiti. Posledice za tožečo stranko v primeru neizdaje začasne odredbe bi bile zgolj denarne, pri čemer bi tožeča stranka v primeru uspeha v postopku lahko od tožene stranke zahtevala plačilo vseh njenih (priznanih) stroškov (popolna vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja). Tudi SEU opozarja, da za načelo skladne razlage veljajo določene omejitve, zlasti ta, da takšna razlaga ne sme pripeljati do razlage nacionalnega prava v nasprotju z njegovo jasno vsebino (razlaga contra legem, ki jo uporabi sodišče).

3.Tožeča stranka na pritožbo ni podala odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno izpodbijani sklep je sklep, s katerim je sodišče prve stopnje3 odločilo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi. Zato so predmet vsebinske pritožbene presoje lahko le ugovorne navedbe, ki jih je prvostopno sodišče presojalo v izpodbijanem sklepu (in ne presoja utemeljenosti predlagane začasne odredbe, razen v delih, izpodbijanih z ugovorom, kot tudi ne graja stališč Vrhovnega sodišča, ki da ni, tako pritožba, pravilno razumelo številnih posebnosti produktov, ki jih je obravnavalo SEU), ob čemer striktna razlaga določbe 350. člena ZPP o mejah pritožbenega postopka sodišču druge stopnje nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne4. Glede grajanih procesnih kršitev mora tako pritožnik konkretno opisati procesno dejstvo vključno s procesno tezo o obstoju procesne kršitve. Zato pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati posplošenih očitkov o bistvenih kršitvah določb postopka zaradi neizpolnjevanja standarda obrazloženosti izpodbijanega sklepa, zaradi neopredelitve do številnih bistvenih navedb tožene stranke, zaradi kršitve načela kontradiktornosti in pravice do izjave ter s tem graje kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter ustavne in konvencijske pravice.

6.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava zaradi uporabljenega prava EU - Direktive 93/13 in zaradi sklicevanja na sodbo SEU C-287/22, kot tudi graja o zmotni uporabi materialnega prava in vsebinsko uveljavljani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. oz. 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP,5 kot je razumeti grajo, da bi sodišče glede na uporabljen standard pojasnilne dolžnosti s prelomnim pomenom v obravnavanem primeru še toliko bolj moralo odgovoriti na očitke o retroaktivnosti.

7.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje presojo, ali je tožena stranka z ugovornimi navedbami uspela omajati ugotovljeno verjetnost obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe, pravilno presojalo po določbah ZIZ6 in hkrati v smislu ciljev in temeljnih načel, izhajajočih iz Direktive 93/13, upoštevaje sodbo C-287/22, s katero je SEU podalo razlago Direktive, vse na način, da je določbo 272. člena ZIZ razlagalo skladno in lojalno s pravom EU, torej v skladu s pomenom in cilji prava EU.7

8.Tudi odločitev v delu, ki se nanaša na verjetnosten obstoj terjatve, je sodišče pravilno temeljilo na določbah v času sklenitve Kreditne pogodbe veljavnega ZVPot,8

pri čemer je, ker gre za potrošniški spor, relevantne določbe nacionalne zakonodaje pravilno razlagalo v skladu z besedilom in namenom Direktive 93/13 in sodb SEU v zvezi z Direktivo, kot mu to nalaga načelo lojalne razlage; slednje od nacionalnega sodišča zahteva, da pri razlagi nacionalnega prava sledi standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU, ki je izključno pristojno za razlago prava EU. Posledično so sodbe SEU za nacionalna sodišča neposredno zavezujoč pravni vir. Sodišče prve stopnje ob tem ni smelo prezreti sodbe C-287/22 v smislu razlage določb ZIZ, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb. Pravilno je zato upoštevalo in obrazložilo,

da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da se zagotovijo polni učinki Direktive 93/13 in doseže rešitev v skladu z njenim ciljem, kar napotuje na skladno razlago, ki vključuje tudi obveznost sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13. Pritožnica zato z drugačnimi obširnimi pritožbenimi stališči o nepravilnem sklicevanju prvostopnega sodišča na Direktivo in sodbo C-287/22, tudi v povezavi z navedbami o neobstoječem horizontalnem in neposrednem učinku Direktive, upoštevaje ob tem tudi vsebino sodbe C-287/22, ne more uspeti s pritožbenimi navedbami o nepravilni uporabi materialnega prava.

9.Pri pravilnem razlogovanju glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti tudi ne gre za kršitev, ker bi naj sodišče prve stopnje po pritožbenih navedbah prezrlo neprimerljivost dejanskega stanja v zadevi C-287/22. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da so bile dejanske okoliščine v zadevi C-287/22 v bistvenem in ob uporabi standarda verjetnosti podobne okoliščinam iz sedaj obravnavane zadeve, po pritožnici izpostavljene razlike pa niso bistvene - v obeh je bil predlagan odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Tudi v citirani zadevi je šlo za tožbo potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu na Poljskem; potrošnika sta kredit prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba je vsebovala valutno klavzulo v CHF. Zato se je prvostopno sodišče, upoštevaje učinek erga omnes in načelo evrolojalne razlage, na katero je nacionalno sodišče vezano z učinkom za nazaj, utemeljeno sklicevalo na sodbo C-287/22, upoštevaje dejanske okoliščine v zadevi C-287/22 sprejete odločitve. Pritožnica se v ugovoru ni sklicevala na precej kompleksnejši bančni posel v primerjavi s krediti tožeče stranke v zadevi Paribas, kjer se je presojal produkt Helvet Immo, v zvezi s čimer sedaj v pritožbi prvikrat navaja glede na tamkajšnje specifike višje zastavljeni standard pojasnilne dolžnosti v omenjeni zadevi. Zato se prvostopno sodišče, ki se je sicer v zvezi z vsebino dolžne pojasnilne dolžnosti kot neločljivim elementom presoje nepoštenih pogodbenih pogojev po prvem odstavku 24. člena ZVPot oprlo na stališča Vrhovnega sodišča, ki je v svojo sodno prakso preneslo kriterije, katere je glede obsega in vsebine pojasnilne dolžnosti začrtalo SEU, o tej sicer pritožbeno nedopustno (člen 337 ZPP) zatrjevani drugačni okoliščini v izpodbijanem sklepu niti ni bilo dolžno izrecno opredeliti. Pritožbeni očitek v smeri prezrtja specifičnih okoliščin v zadevi C-287/22 bi po vsebini lahko predstavljal očitek o kršitvi načela kontradiktornosti iz 8. oz. neobrazloženosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP, ki pa ni utemeljen, ker se je sodišče prve stopnje, ko je presojalo vsebino ustrezne na eni strani in podane pojasnilne dolžnosti na drugi strani, seznanilo z ugovornimi navedbami tožene stranke in jih je tudi vsebinsko obravnavalo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločitev zmožna preizkusa, sklep ima jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku.

10.Prav tako nista podani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP, če je tako razumeti grajo, da bi sodišče glede na uporabo novega standarda pojasnilne dolžnosti s prelomnim pomenom v obravnavanem primeru še toliko bolj moralo odgovoriti na očitke o retroaktivnosti. Sodišče prve stopnje se je v točki 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa v zadostni meri in izrecno opredeljujoč se tudi do ureditve v ZpotK, veljavnem v času sklepanja Kreditne pogodbe, izjasnilo do vprašanja retroaktivnosti. Pritožbeno sodišče se z argumentacijo strinja in se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje, ob tem, ko je tožena stranka kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditno obveznost tožeče stranke, in da gre torej za vprašanje iz njene stroke, na katerega je banka morala znati odgovoriti že ob sklepanju pogodbe. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je retroaktivna uporaba predpisov v RS izrecno prepovedana po 155. členu Ustave RS, vendar pa ni moč pritrditi nadaljnjim pritožbenim navedbam, da gre za bistveno razširitev pravnega standarda pojasnilne dolžnosti in posledično za nedopusten poseg v temeljne ustavne in konvencijske človekove pravice (predvsem pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave in varstvo premoženja po 1. členu Prvega protokola EKČP). Ob tem in glede na pritožbeno zatrjevani tudi sicer neutemeljeni razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče pripominja, da kljub dovoljenosti sklepanj kreditnih pogodb z valutno klavzulo pravilno opravljena pojasnilna dolžnost ni izpolnjena zgolj z realizacijo predpisane zakonske določbe o vsebini pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo niti s pisno izjavo o seznanitvi s tveganji. Prvostopno sodišče je trditve o tem, kakšno vsebino bi morale imeti dane informacije potrošniku - tožnikom, in kakšno vsebino je dejansko dana informacija vsebovala, torej o ne/izpolnitvi pojasnilne dolžnosti, presojalo vestno in glede na konkretne okoliščine, vse s stopnjo verjetnosti, o čemer se je prepričljivo in obširno opredelilo v točkah 16 do 18 obrazložitve; pritožbeno sodišče se z zaključki strinja. Aktualna sodna praksa o obsegu dolžnega pojasnila v postopku sklepanja kreditnih pogodb, vezanih na CHF valuto, je obsežna in v zadnjem obdobju utrjena. Tožena stranka kot banka bi morala izkazati vsebino ravnanj, ki ustrezajo vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti, skladno s sodno prakso SEU, ki sta jo povzela tudi Vrhovno in Ustavno sodišče.

11.Pritožba tudi ne izpodbija ugotovitve o njenih lastnih ugovornih navedbah, da dana pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru ni obsegala nabora informacij, kot jih navaja sodišče (da ni izpostavila možnega črnega scenarija in da ni dajala nobenih napovedi glede bodočega gibanja tečaja). Ob nadaljnji pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi o razpolaganju toženke z dokumenti Banke Slovenije (glej točko 17 obrazložitve sklepa), iz katerih je izhajala izredna dolgoročna izpostavljenost zaradi tveganja, je zato pravilen zaključek v izpodbijanem sklepu, da je toženka morala biti seznanjena s tveganjem najema kredita v CHF valuti, in je bila nasproti tožnikom v informacijski prednosti, zaradi česar nadaljnji dokazni postopek ni bil potreben. Prvostopno sodišče je utemeljeno sklepalo o izkazanosti na stopnji verjetnosti, da je med pravdnima strankama v času sklepanja Kreditne pogodbe (2007) obstajal informacijski razkorak, zaradi katerega tožniki vsled pomanjkljivih informacij, ki jim niso dale zadostne podlage za realno oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečajev in za njihovo zavedanje o tem, kakšno tveganje prevzemajo s sklenitvijo Kreditne pogodbe v primeru devalvacije domače valute in kako bi na njihovo kreditno obveznost v celotnem obdobju odplačevanja kredita vplivala zelo velika depreciacija domače valute, niso imeli možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve. Neutemeljen je zato tudi sicer le posplošeni pritožbeni očitek, ki bi pritožbenemu sodišču omogočal bolj vsebinski odgovor, in sicer, da se za toženo stranko uvaja nemogoče dokazno breme.

12.Sodišče prve stopnje je, ob podanih ugovornih navedbah, imelo podlago, da je utemeljeno zaključilo, kot to podrobneje izhaja iz točke 20 obrazložitve, da so tožniki z dokaznim standardom verjetnosti izkazali, da je bilo informiranje tožene stranke ob sklepanju Kreditne pogodbe nezadostno, vsebinsko pomanjkljivo in da je izostalo opozorilo o tveganosti prevzetih obveznosti, kar vse pomeni ravnanje, ki nasprotuje načelu poštenja in vestnosti (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), in da tožniki ob prejetih informacijah niso mogli vedeti niti pričakovati, da bo lahko njihova obveznost odplačevanja anuitet tudi bistveno višja, kot je znašala višina anuitete ob sklenitvi pogodbe, ter da bo sprememba tečaja lahko povzročila tudi znatno povečanje zneska še neodplačanega kredita, kar pomeni, da je bila izpolnitev njihove obveznosti tudi znatno drugačna od tiste, ki so jo ob sklepanju pogodbe utemeljeno pričakovali (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). O ničnosti nepoštenih pogojev se je prvostopno sodišče izreklo (glej točko 21 obrazložitve), kot tudi o posledici (ničnost celotne pogodbe), kadar je ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino pogodbe - kakršen je tudi pogoj o vračilu kredita v tuji valuti, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 88. člena OZ). Glede na namen začasne odredbe in potrebni dokazni standard verjetnosti je opravljena presoja sodišča, ob upoštevanju pretežne usklajene sodne prakse glede ničnosti takšnih kreditnih pogodb, zadostna, in je pritožnica ne more omajati s sklicevanjem na judikat VSL II Cp 1255/2024 z dne 23. 4. 2025, ki tudi sicer za razliko od obravnavane odločitve predstavlja odločitev v končni meritorni zadevi. Graja o napačno ugotovljenem dejanskem stanju iz tega razloga ni utemeljena, prav tako ni pritrditi pritožbenemu očitku o neopravljeni presoji podanosti pogojev po ZVPot in o posledično napačno uporabljenem materialnem pravu ter očitkom o arbitrarnosti in neizkazanosti zaključkov prvostopnega sodišča.

13.V novejši sodni praksi zavarovanj zahtevkov potrošnikov zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev je tudi že utrjeno stališče, da besedilo drugega odstavka 272. člena ZIZ omogoča razlago, skladno z bistveno vsebino sodbe C-287/22. Reverzibilnost, do katere se pritožba obširno opredeljuje, zato ni relevanten pogoj, ki bi ga bilo potrebno presojati, saj sodba C-287/22 njegove presoje ne nalaga, o čemer se je izjasnilo že prvostopno sodišče. Ob izkazani verjetnosti nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe je potrebno presojati le še pogoj težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), tega pa je, glede na C-287/22, treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. Za presojo dodatnega pogoja je odločilna možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo nepoštenega pogodbenega pogoja, kar je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje. O tem je večinsko poenotena tudi aktualna sodna praksa, ki ni v nasprotju s pravom EU. Pritožbi gre pritrditi, da sodišča niso dolžna nacionalnega prava razlagati contra legem, a tega prvostopnemu sodišču ni moč očitati, glede na to, da je že SEU v zadevi C-287/22 pojasnilo, da načelo skladne razlage vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13. Zato ni pritrditi graji, da je sodišče ravnalo v nasprotju z izrecnimi napotki Ustavnega sodišča (Up-275/97) niti izpodbijana odločitev za toženo stranko ne pomeni posega v njene ustavno varovane pravice.

15.Tožena stranka je v pritožbi podala tudi predlog, da pritožbeno sodišče SEU postavi predhodni vprašanji, in sicer: (-) ali je stališča iz sodne prakse SEU nacionalno sodišče dolžno avtomatično (in brez izjeme) uporabiti pri vseh zadevah, ki jih obravnava, ne da bi predhodno izvedlo presojo, ali so pravne in dejanske okoliščine v izbrani odločbi SEU in v obravnavanem konkretnem primeru v bistvenem primerljive; in (-) ali je mogoče stališča iz sodne prakse SEU, ki razlaga Direktive, neposredno uporabiti, tudi če bi takšna uporaba bila v nasprotju z nacionalno zakonodajo države članice. Pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, da bi SEU zastavilo predlagani predhodni vprašanji, kar obrazlaga z doktrino "acte clair", ki jo je Sodišče EU razvilo v zadevi C-283/81 (CILFIT), v povezavi s sodbo C-287/22, ki je na predlagani predhodni vprašanji že odgovorila. Vse pod predpostavko, da se zastavljeni vprašanji navezujeta na C-287/22, kar iz pritožbe sicer ni nedvoumno razvidno (v kolikor se nanašata na drugo sodno prakso, opredelitev vprašanja ni konkretizirana). Ob tem, ko je za pritožnico očitno sporno, ali je z vidika prvega odstavka 6. člena in prvega odstavka 7. člena Direktive 93/13 dopustno upoštevanje sodne prakse SEU o omejujoči razlagi zakonskih določb glede predpostavk za izdajo ureditvene začasne odredbe, je ponovno izpostaviti, da so nacionalna sodišča vezana na sodno prakso SEU, kadar gre za primerljive zadeve in morajo v skladu z načelom lojalne razlage nacionalno zakonodajo razlagati v luči prava EU, kar pomeni po potrebi tudi spremeniti ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13. Sodba C-287/22 tudi ni neposredna podlaga za avtomatsko izdajanje začasnih odredb, ampak je potrebno vsakokratno konkretno stanje presojati glede na določila ZIZ, a v povezavi z evropsko skladno razlago stališč, zavzetih v tej sodbi, kar je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru tudi storilo, ko je vsebinsko presojalo pogoje za izdajo začasne odredbe, katerim je toženka v ugovoru ugovarjala, vse upoštevaje okoliščine konkretnega primera. Tako ni utemeljen pritožbeni očitek o avtomatizmu izdane začasne odredbe, kar je razvidno iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje in iz tega sklepa.

16.Ker pritožbene graje niso utemeljene, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17.Pritožnica je priglasila stroške pritožbenega postopka. Ker je sodišče prve stopnje glede stroškov postopka zavarovanja odločilo, da se ti pridržijo za končno odločbo, takšna odločitev pa ni pritožbeno izpodbijana, je sodišče druge stopnje tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 53, 272 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 3a Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5.aprila1993 o nedovoljenih pogojih v potro1ni1kih pogodbah - člen 6,7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.