Jedro

Na podlagi ugotovitve, da sta prevzemni in namembni kraj v različnih državah, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se za presojo pravnega razmerja med pravdnima strankama uporablja Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR). Za uporabo CMR ni pomembno, kje imata pogodbeni stranki sedež.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožnik nosi sam stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0005 Ig 2005/05400, z dne 04. 07. 2005 v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni od prejema odločbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 663,31 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

Zoper sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka, in sicer zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da napadeno sodbo razveljavi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku 8-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev. Tožeča stranka priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo, ki ji je bila vročena 03. 01. 2008, ni podala odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zastaranja zmotno oprlo na Sporazum o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti, po katerem terjatve iz pogodbe o odplačnem prevozu blaga zastarajo v roku enega leta. Navaja, da sta pravdni stranki gospodarska subjekta s sedežem v Republiki Sloveniji, da je bila prevozna pogodba sklenjena v Sloveniji, prav tako pa je bil v Sloveniji tudi nakladalni kraj, zato velja zanju slovensko pravo, v konkretnem primeru Obligacijski zakonik (OZ). S tem v zvezi se sklicuje na 349. člen OZ, ki določa, da terjatve iz gospodarskih pogodb, kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih s temi pogodbami, zastarajo v treh letih. Uporabo OZ v konkretni zadevi utemeljuje tudi s sklicevanjem na 13. člen OZ, po kateri se določbe OZ uporabljajo za vse vrste pogodb, torej tudi za gospodarske, razen če za gospodarske pogodbe ni drugače določeno z zakonom. Ker Sporazum o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti nima narave zakona, ga sodišče po prepričanju tožeče stranke ne bi smelo uporabiti.

V postopkih v sporih majhne vrednosti se sme sodba izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku vezano na ugotovljeno dejansko stanje v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da spor v obravnavani zadevi izvira iz pogodbe o odplačnem prevozu blaga in da je po pogodbi prevzemni kraj L., namembni kraj pa P.. Na podlagi ugotovitve, da sta prevzemni in namembni kraj v različnih državah, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se za presojo pravnega razmerja med pravdnima strankama uporablja Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR). Ta namreč v 1. odstavku 1. člena določa, da se uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu blaga po cesti, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica, ne glede na sedež in državno pripadnost strank. Za uporabo CMR torej ni pomembno, kje imata pogodbeni stranki sedež. Zato je brez vsake teže pritožbena trditev, da sta obe pogodbeni stranki gospodarska subjekta s sedežem v Sloveniji.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti 349. člen OZ, saj velja za pravdni stranki pravo Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje trditvi pritožnika, da za pravdni stranki velja pravo Republike Slovenije, vendar pa opozarja, da je tudi CMR kot ratificirana mednarodna pogodba del pravnega reda Republike Slovenije. Na podlagi 8. člena Ustave Republike Slovenije so namreč ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe del slovenskega pravnega reda in se uporabljajo neposredno. V obravnavani zadevi je uporaba CMR utemeljena na načelu Lex specialis derogat legi generali, po katerem ima specialnejši predpis prednost pred splošnejšim predpisom. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in določbe 1. odstavka 1. člena CMR izhaja, da je CMR v obravnavani zadevi specialnejši predpis.

Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilne ugotovitve, da se za sporno pravno razmerje uporabljajo določbe CMR, pravilno uporabilo tudi njegove določbe o zastaranju terjatve v zvezi s prevozom.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Zaključilo je, da niso podani razlogi, iz katerih se je sodba izpodbijala, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnost (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke na povračilo stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbe.