Jedro

Bistveni znak kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 172. člena KZ-77 je tudi nastanek škode, bodisi na premoženju oškodovanca, bodisi na premoženju koga drugega. Ker je v izreku pravnomočne sodbe povzeto le zakonsko določilo, in sicer "da je oškodovanec kaj storil v škodo svojega premoženja", ne da bi bila škoda konkretizirana in v katerem tudi ni opisano, kakšna premoženjska škoda naj bi oškodovancu nastala pri zamenjavi osebnih avtomobilov, niso podani vsi znaki kaznivega dejanja izsiljevanja. V tem primeru pa so podani vsi znaki kaznivega dejanja prisiljenja po 1. odstavku 61. člena KZ-77.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. B.D. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 7.6.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 18.11.1999 spremeni tako, da se zoper obt. B.D. na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z a v r n e obtožba, da je dne 4.11.1993 v večernih urah v M. v stanovanju na P. ulici zagrozil M.V., da mu bo prerezal vrat in da bo z njim fizično obračunal, kolikor ne bo podpisal menjalne pogodbe o zamenjavi svojega osebnega avtomobila, znamke A.R., za vozilo znamke C.D., in pri tem izvlekel tudi britev, M.V., ustrahovan zaradi takšnih groženj, pa je menjalno pogodbo podpisal in mu je bil primoran svoje vozilo prepustiti, je torej z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, z resno grožnjo prisilil drugega, da je kaj storil v škodo svojega premoženja, in da je storil s tem kaznivo dejanje prisiljenja po 1. odstavku 61. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS/77).

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Oškodovani M.V. se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

Obs. B.D. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 7.6.1999 spoznan za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 172. člena KZ in obsojen na kazen 4 mesece zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 3.4.1999 dalje. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18.11.1999 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. B.D. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodnih odločb. Ko obrazlaga zatrjevano kršitev kazenskega zakona, navaja, da v dejanju, katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, niso podani znaki kaznivega dejanja izsiljevanja, saj ni opisan obsojenčev namen pridobiti si premoženjsko korist, v opisu dejanja pa tudi ni naveden konkreten znesek škode, ki bi predstavljala pridobljeno premoženjsko korist. V zvezi z uveljavljanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa navaja, da sodišče pri odločanju o krivdi obsojenca ni ravnalo v skladu z načelom iskanja materialne resnice v smislu 17. člena ZKP, ker je ostalo povsem neraziskano vprašanje intelektualne sposobnosti obsojenca in oškodovanca za sklepanje pravnega posla, enaka kršitev pa je tudi v tem, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe, da se zasliši priča M.D. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče v celoti spremeni pravnomočni sodni odločbi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da so v opisu kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izpodbijana sodba, podani vsi znaki kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 172. člena KZ, saj je storilčev namen v abstraktnem delu, kakor tudi s konkretnimi okoliščinami, naveden, opisana je tudi posledica dejanja, pri čemer ni res, da bi morala biti navedena tudi višina povzročene škode oziroma višina pridobljene premoženjske koristi, ker to ni znak tega kaznivega dejanja. V zvezi z zatrjevano kršitvijo določila 17. člena ZKP pa navaja, da ima sodišče pravico zavrniti predlagani dokaz, za katerega meni, da ga ni potrebno izvesti.

Zahteva zagovornika obs. B.D. za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V času, ko naj bi obs. B.D. storil kaznivo dejanje, je veljalo določilo 1. odstavka 172. člena KZ RS/77, po katerem je storil kaznivo dejanje izsiljevanja, kdor je z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisilil, da je ta kaj storil ali opustil v škodo svojega ali tujega premoženja. To kaznivo dejanje je posebno kaznivo dejanje prisiljenja, storilec pa ima pri tem dejanju namen, da bi si s silo ali resno grožnjo pridobil protipravno premoženjsko korist na škodo oškodovančevega premoženja ali na škodo premoženja koga drugega. Zadostuje torej že tak namen storilca in ni potrebno, da bi storilec protipravno premoženjsko korist dejansko pridobil. To pa za obstoj tega kaznivega dejanja še ne zadostuje.

Potrebno je pritrditi stališču obsojenčevega zagovornika, da v dejanju obsojenca, opisanem v izreku pravnomočne sodbe, kot ga je vsebovala že obtožnica, niso podani vsi znaki kaznivega dejanja izsiljevanja. Bistveni znak tega kaznivega dejanja je namreč tudi nastanek škode, bodisi na premoženju oškodovanca, bodisi na premoženju koga drugega. V izreku pravnomočne sodbe pa je povzeto le zakonsko določilo, in sicer "da je oškodovanec kaj storil v škodo svojega premoženja", ne da bi bila škoda konkretizirana in v katerem tudi ni opisano, kakšna premoženjska škoda naj bi oškodovancu nastala pri zamenjavi osebnih avtomobilov.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so že v obtožnem aktu (obtožni predlog z dne 22.4.1999), enako pa tudi v izreku prvostopenjske sodbe, opisani le vsi znaki kaznivega dejanja prisiljenja po 1. odstavku 61. člena KZ RS/77, saj je po tem zakonskem določilu to kaznivo dejanje storil, kdor je koga s silo ali resno grožnjo prisilil, da je kaj storil ali opustil ali da je kaj trpel. Za kaznivo dejanje prisiljenja po 1. odstavku 61. člena KZ RS/77 pa je bila zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do enega leta.

Kazenski pregon zoper obsojenca pa je glede na določilo 6. točke 1. odstavka 95. člena v zvezi s 6. odstavkom 96. člena KZ SFRJ absolutno zastaral, ko so minila 4 leta od dne, ko naj bi ga obsojenec storil, to je dne 14.11.1997. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornika obs. B.D. za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je obtožbo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje prisiljenja po 1. odstavku 61. člena KZ RS/77, na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP, odločitev o napotitvi oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo pa temelji na določilu 3. odstavka 105. člena ZKP.