VDSS Sodba Pdp 82/2025

Jedro

Tožnica ni opravljala dela na zatrjevanih višje vrednotenih delovnih mestih. Posamezne naloge, ki bi morebiti (če bi jih tožnica opravljala samostojno in v celoti) presegale zahtevnost njenega delovnega mesta, ne morejo pretehtati nad ugotovitvami, da je praviloma opravljala delo, ki sodi v opis nalog višjega svetovalca.

Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da odločitev sodišča nedopustno posega v njeno dokončno (in pravnomočno) odločitev o razveljavitvi sklepa o odmeri letnega dopusta. Svoj sklep o odmeri letnega odpusta je namreč razveljavila šele po tem, ko je tožnica že uveljavljala odpravo kršitve v zvezi z izrabo letnega dopusta za leto 2016.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe. Delno je razveljavilo sklep št. ... z dne 15. 2. 2020 v zvezi s sklepom št. ... z dne 21. 5. 2020 in toženki naložilo, da tožnici prizna in omogoči izrabo 29 dni letnega dopusta za leto 2016. Tožbeni zahtevek za razveljavitev navedenih sklepov v delu, ki se ne nanaša na priznanje in izrabo letnega dopusta za leto 2016, je zavrnilo. Zavrnilo je zahtevek za obračun razlik v plači med 37. in 47. plačnim razredom za čas od 1. 7. 2017 do 1. 11. 2019 in med 39. in 47. plačnim razredom od 1. 11. 2019 dalje, zahtevek za trajno razporeditev tožnice na delovno mesto sekretar in zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2016. Toženki je naložilo, da tožnici plača pravdne stroške v višini 416,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2.Zoper zavrnilni del navedene sodbe in odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z 8. členom ZPP posamezne dokaze zgolj povzelo, ne da bi jih ocenilo, posledično sodbe ni mogoče preizkusiti. Dokazni postopek je potrdil, da je tožnica od 1. 7. 2017 dalje za polni delovni čas opravljala dela in naloge na delovnem mestu sekretar. V vtoževanem obdobju je samostojno oblikovala ključne sistemske rešitve in druga najzahtevnejša gradiva (priprava strateških dokumentov), vodila projektne skupine za najzahtevnejše in ključne projekte (vodja dveh resorskih skupin), nudila neposredno pomoč pri vodenju strokovnih nalog s področja Direktorata A. (vsebinski predlogi za realizacijo strokovnih nalog) in pri razvoju organizacije (prispevki na okroglih mizah in konferencah, članstvo v nacionalnem svetu). Ker je te naloge opravljala na nižje vrednotenem delovnem mestu in za nižje plačilo, je bila neenako obravnavana v razmerju do ostalih zaposlenih. Neenako obravnavo tožnice potrjuje izpoved priče B. B., ki je njene naloge ocenil kot najzahtevnejše, hkrati pa jih uvrstil zgolj v delokrog podsekretarja. Toženka ji je v nasprotju s sistemizacijo delovnih mest odrejala naloge najvišje zahtevnosti in jo nezakonito premeščala med sektorji. Tožnica, ki je bila med bolj obremenjenimi delavci toženke, je odrejeno delo skladno s postopki priprave strateških dokumentov strokovno opravljala. Tega so se zavedali njeni nadrejeni, čeprav sta priči C. C. in D. D. v želji po diskreditaciji tožnice izpovedali drugače. Njuno nestrinjanje s tožničinim načinom priprave strateških dokumentov ni relevantno za odločitev. Tudi priče E. E., F. F. in G. G. so neresnično in v nasprotju z listinsko dokumentacijo zanikale vlogo tožnice na delovnem področju H. Hkrati so te priče protislovno izpovedale, da vsi zaposleni pokrivajo več področij, ki se sistemsko pokrivajo, da razmejitev področij ni vedno jasna in da priprava strateških dokumentov poteka z medsebojnim usklajevanjem prispevkov iz različnih sektorjev. Tožnica je samostojno pokrivala več vsebinskih področij, ki sodijo med pomembnejše pristojnosti toženke. Prevzela jih je od I. I., ki je bila zaposlena na delovnem mestu sekretarke. Kot vodja medresorskih delovnih skupin, ki niso namenjene zgolj pretoku informacij, je usklajevala prispevke iz različnih sektorjev in vsebinsko sooblikovala strateške dokumente, zato njena vloga ni bila administrativna in koordinativna. Kljub nepoznavanju njenega dela so priče C. C., D. D. in E. E. neresnično razvrednotile njen prispevek k Programu J. in spremljevalnem akcijskem načrtu ter poročilu o izvajanju akcijskega načrta, Resoluciji K., dokumentih Sveta RS L. ter 5. in 6. periodičnem poročilu na podlagi Konvencije M. Kot predstavnica toženke je tožnica z udeležbo na strokovnih konferencah in okroglih mizah prispevala k razvoju stroke, ureditve in sistemskih rešitev s področja družinske politike. Tožnica je poleg podsekretarjev in sekretarjev kot edina višja svetovalka sodelovala pri pripravi Revizijskega poročila Računskega sodišča, kar presega zahtevnost njenega delovnega mesta. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri presoji zahtevka za priznanje in izrabo letnega dopusta oprlo na neprimerljivo sodno prakso. Ni upoštevalo, da je bil sklep o odmeri letnega dopusta za leto 2016 z dne 20. 9. 2020 razveljavljen s sklepom z dne 26. 2. 2020, ki je postal dokončen in pravnomočen, saj ga tožnica ni izpodbijala. Ker se v obrazložitvi ni opredelilo do navedb toženke glede pravnih učinkov sklepa z dne 26. 2. 2020, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z vzpostavitvijo pravice tožnice do letnega dopusta za leto 2016, čeprav je bila ta razveljavljena, je neutemeljeno poseglo v odločitev toženke. Ker ni navedlo, na katero materialnopravno določbo je oprlo svojo presojo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je odločilo o pravdnih stroških, saj ni upoštevalo, da tožnica v večji meri ni uspela s svojim zahtevkom. Pri vrednotenju uspeha toženke v postopku je izhajalo iz prenizke vrednosti spornega predmeta. Odločitve, zakaj je glede zahtevka za plačilo razlike v plači določilo osnovo 200 točk, ni mogoče preizkusiti. Zahtevek za priznanje in izrabo letnega dopusta je ocenljiva zadeva, zato je v tem delu osnovo 300 točk po tar. št. 16/1/b OT zmotno določilo. Tudi sicer je v zvezi s tem delom zahtevka tožnici neutemeljeno priznalo stroške, ki niso bili potrebni, saj se vprašanje priznanja in izrabe letnega dopusta za leto 2016 v postopku ni posebej obravnavalo. Toženki neutemeljeno ni priznalo nagrade za pregled listin, poročilo stranki in pregled prepisov zvočnih posnetkov narokov. Pri tem se je sklicevalo na sodno prakso, ki je v obrazložitvi ni navedlo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi s strani tožnice izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.S sodbo opr. št. I Pd 96/2016 z dne 9. 9. 2016 v zvezi s Pdp 943/2016 z dne 30. 3. 2017 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnici 1. 12. 2015 delovno razmerje pri toženki ni zakonito prenehalo, ampak prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Toženki je naložilo, da jo je dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas od 1. 12. 2015 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Posledično sta stranki 1. 7. 2017 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delo na delovnem mestu višje svetovalke.

7.Tožnica je pri toženki neuspešno uveljavljala varstvo pravic v zvezi s plačilom razlike v plači in priznanjem ter izrabo letnega dopusta za leto 2016, ki ji ga je toženka odmerila s sklepom z dne 20. 9. 2017. Toženka je s sklepom z dne 15. 2. 2020 zahtevo tožnice zavrnila, nato pa s sklepom z dne 26. 2. 2020 razveljavila sklep o odmeri letnega dopusta za leto 2016 z dne 20. 9. 2017. Odločitev toženke o zavrnitvi tožničine zahteve za varstvo pravic iz delovnega razmerja je s sklepom z dne 21. 5. 2020 potrdila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja. V tem sporu je tožnica zahtevala razveljavitev odločb toženke, s katerimi je bila njena zahteva zavrnjena, in odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja.

K pritožbi tožnice

8.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da pritožbeni postopek ni namenjen ponovitvi prvostopenjskega postopka (celostnemu ugotavljanju dejanskega stanja, tehtanju dokazov in presojanju njihove verodostojnosti), ampak preizkusu pravilnosti odločitve v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se zato posebej ne opredeljuje do obsežnih pritožbenih navedb, ki se ne nanašajo na razloge sodišča prve stopnje, ampak z njimi tožnica odgovarja na trditve toženke in oporeka izpovedim prič.

9.Pritožbena kritika tožnice se osredotoča na kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), s čimer poleg napačne dokazne ocene uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka. Določba 8. člena ZPP predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno. Določa načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana. Kršitev te določbe lahko predstavlja relativno bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), v primeru površne ali pomanjkljive dokazne ocene pa je lahko podana tudi absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je argumentacija sicer v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, a vsebinsko neprepričljiva, je podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10.Pritožbeno nestrinjanje z odločitvijo ne pomeni, da sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni ocenilo vestno in skrbno. V dokazni oceni je presojalo vsebino posameznih listin ter izpovedi prič, jih medsebojno primerjalo in ustrezno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je odločilna dejstva štelo za dokazana. Kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP zato ni podana. Ker je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, ni podana niti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11.Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Utemeljeno je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova opravljanja višje vrednotenega dela. Pri tem je skladno s 5. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) izhajalo iz določbe 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), po kateri mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Pravilno je ugotovilo, kakšne naloge je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala, in ustrezno ocenilo, da pri tem ni opravljala dela, ki bi presegalo zahtevnost njenega delovnega mesta.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožnici praviloma odrejala naloge, ki sodijo v opis njenega delovnega mesta višje svetovalke. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da naj bi tožnica v vtoževanem obdobju ves čas opravljala naloge na delovnem mestu sekretar, oziroma enako delo kot ostali zaposleni na delovnem mestu podsekretar. Sodišče prve stopnje je delokrog delovnega mesta tožnice ustrezno primerjalo z delokrogom delovnih mest podsekretarja in sekretarja. Pravilno je štelo, da višji svetovalec pripravlja zahtevna gradiva ter sodeluje pri oblikovanju sistemskih rešitev in drugih najnezahtevnejših gradiv, medtem ko jih podsekretar in sekretar oblikujeta samostojno. Višji svetovalec sodeluje v zahtevnejših projektnih skupinah, podsekretar pa v najzahtevnejših projektnih skupinah in jih tudi vodi. Naloga sekretarja poleg vodenja najzahtevnejših projektnih skupin in ključnih projektov je še neposredna pomoč pri zagotavljanju razvoja organizacije. Drugače kot višji svetovalec podsekretar in sekretar nudita neposredno pomoč pri vodenju strokovnih nalog na delu delovnega področja ministrstva oziroma notranje organizacijske enote.

13.Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je v delokrog višje vrednotenih delovnih mest mogoče uvrstiti zgolj delo v zvezi z vodenjem medresorskih delovnih skupin in pripravo strateških dokumentov, ki sodijo v matično delovno pristojnost toženke. Pri presoji, ali je tožnica s tem, ko je vodila medresorsko delovno skupino za pripravo in izvajanje Programa J. in tudi sooblikovala ta strateški dokument, opravljala nalogo, ki presega zahtevnost delovnega mesta višje svetovalke, je upoštevalo, da je tožnica nalogo priprave Programa J. prevzela od G. G., ki je predhodno že pripravila osnutek tega dokumenta. Pravilno je ugotovilo, da ji ni bila odrejena samostojna priprava strateškega dokumenta, ampak dokončanje začete naloge. Pravilno je upoštevalo tudi, da njeno delo v zvezi z izvedbenimi dokumenti Programa J. (akcijski načrt in poročilo o izvajanju akcijskega načrta) sodi v opis nalog višjega svetovalca, saj se nanaša na pripravo zahtevnih in ne strateških gradiv.

14.Podobno velja za delo tožnice v zvezi z vodenjem medresorske delovne skupine za pripravo in izvajanje Resolucije K. ter pripravo tega strateškega dokumenta. Tudi v tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je strateški dokument predhodno pripravila G. G., tožnica pa je naknadno pripravila akcijska načrta za njegovo izvajanje. Pravilno je štelo, da se delo tožnice v zvezi z akcijskima načrtoma, ki predstavljata izvedbena in ne strateška dokumenta, nanaša na samostojno pripravo zahtevnih gradiv, kar je naloga višje svetovalke. Pri presoji zahtevnosti tožničinega dela v zvezi z vodenjem medresorske delovne skupine je utemeljeno upoštevalo njeno vlogo pri pripravi strateškega dokumenta, ki predstavlja cilj delovanja takšne delovne skupine. Glede na ugotovitev, da tožnica ni pripravljala Resolucije K., je sodišče njeno vlogo pri vodenju medresorske delovne skupine pravilno štelo kot koordinacijsko in zato ne povsem primerljivo z delom podsekretarja ali sekretarja.

15.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi okoliščine dela tožnice pri pripravi 5. in 6. periodičnega poročila na podlagi Konvencije M. Čeprav se ta naloga sicer nanaša na pripravo strateškega dokumenta, je za presojo zahtevnosti dela tožnice bistveno, da ji je pri tem pomagala E. E., naknadno pa je bila naloga predodeljena G. G. Tožnici torej ni bila odrejena samostojna priprava tega dokumenta, dokončala ga je njena sodelavka.

16.Izpostavljene okoliščine primera je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji, da tožnica ni opravljala dela na zatrjevanih višje vrednotenih delovnih mestih. Posamezne naloge, ki bi morebiti (če bi jih tožnica opravljala samostojno in v celoti) presegale zahtevnost njenega delovnega mesta, ne morejo pretehtati nad ugotovitvami, da je praviloma (tudi s članstvom v drugih medresorskih delovnih skupinah, s pripravo strateških dokumentov izven matične pristojnosti toženke, s sodelovanjem na strokovnih konferencah in okroglih mizah, z delom sekretarke Sveta RS L., s sodelovanjem pri pripravi Revizijskega poročila Računskega sodišča in skrbništvom programov v podporo družini) opravljala delo, ki sodi v opis nalog višjega svetovalca. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema za pravilno, nasprotno pritožbeno vztrajanje pa je neutemeljeno.

17.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica prevzela le del nalog od sodelavke I. I., ki je opravljala delo sekretarke. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje tožnice, da je s prevzemom njenih nalog s področja H. za nižje plačilo opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kako so bile naloge I. I. predodeljene in kakšne zahtevnosti so bile naloge, ki jih je od nje prevzela tožnica. Ker je glavnino dela v zvezi z H. prevzela G. G., nakar so zadeve v vmesnem času, preden jo je nadomestila F. F., stale, je pravilno štelo, da tožnica na tem področju ni pripravljala sistemskih rešitev. Njene prevzete naloge s področja H. so se nanašale na pripravo opomnikov, odgovorov na elektronska sporočila ali poročil in sodelovanje v medresorskih delovnih skupinah za pripravo dokumentov, ki niso v matični pristojnosti toženke. Glede na navedeno je pravilno presodilo, da so najzahtevnejše naloge I. I. s področja H. prevzeli drugi sodelavci, tožnica pa naloge, ki ustrezajo zahtevnosti njenega delovna mesta. Od I. I. je prevzela tudi naloge v zvezi s Programom J., vendar pa njeno delo na tem projektu, kot že obrazloženo, ni sodilo v delokrog delovnih mest podsekretarja ali sekretarja.

18.Iz pritožbenih navedb izhaja, da se tožnica ne strinja z izpovedmi prič E. E., F. F., G. G., B. B., C. C. in D. D. o njeni vpetosti v delovni proces in delitvi dela pri toženki. Ne drži, da naj bi bile izpovedi prič glede pristojnosti toženke, delitvi dela in sodelovanju med resorji v nasprotju z njihovimi opisi dela tožnice. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo njihove skladne izpovedi, da se strateški dokumenti pripravljajo z usklajevanjem med različnimi resorji, pri presoji zahtevnosti tožničinega dela pa je utemeljeno upoštevalo, da so ključne naloge, ki se nanašajo na vsebinska področja v matični pristojnosti toženke. Pravilno je štelo, da sodelovanje v delovnih skupinah in priprava prispevkov za strateške dokumente, ki sodijo pod okrilja drugih resorjev, ne predstavlja opravljanja najzahtevnejših nalog.

19.Za presojo v tem primeru je bistveno, ali je naloge tožnice mogoče umestiti v opis delovnih mest podsekretarja ali sekretarja, in ne, kako so njeno delovno uspešnost vrednotili nadrejeni in drugi sodelavci. Sodišče prve stopnje o dokazanosti trditev tožnice glede opravljanja višje vrednotenega dela ni odločilo na podlagi odklonilnega mnenja nadrejenih, ampak je vsebino njenih delovnih nalog primerjalo z opisom delovnih mest. Presoja, da je tožnica opravljala naloge iz opisa svojega delovnega mesta, ne pa nalog podsekretarja ali sekretarja, ne pomeni diskreditacije njenega dela. V 27. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, zakaj je verjelo pričam, ki so delo tožnice opisovale parcialno, glede na naloge, pri katerih so z njo sodelovale. Utemeljeno je štelo, da sta imeli priči C. C. in D. D. kot nadrejena tožnice pregled nad njenim delom kot celoto, njuna izpoved pa je bila skladna z izpovedjo ostalih zaposlenih. Pritožbeno izpodbijanje verodostojnosti prič z očitki, da njenega dela niso poznale, je neutemeljeno.

20.Ugotovitve sodišča prve stopnje glede vsebine njenih delovnih nalog, ki jih tožnica v pritožbi ne izpodbija, ampak se zavzema za drugačno presojo njihove zahtevnosti, ne dajejo podlage za drugačno odločitev. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno vztrajanje tožnice, da je svoje delo opravljala strokovno, saj delovne uspešnosti ni mogoče enačiti z zahtevnostjo opravljenih nalog.

21.Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožnica zatrjevane diskriminacije in povračilnih ukrepov nadrejenih ni konkretizirala niti dokazala. S pritožbenim izpostavljanjem pristranskosti prič C. C. in D. D. tožnica neutemeljeno prikazuje manj ugodno obravnavo glede plačila in napredovanja v primerjavi z ostalimi zaposlenimi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica opravljala delo, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, skladno s sistemizacijo delovnih mest. Čeprav je ugotovilo, da posamezne naloge drugih zaposlenih niso vedno odrazile njihovega delovnega mesta, saj so, četudi zaposleni na višje vrednotenih delovnih mestih, občasno opravljali tudi manj zahtevne naloge, to ne pomeni, da so bili v primerjavi s tožnico neupravičeno privilegirani.

K pritožbi toženke

22.Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za priznanje in izrabo letnega dopusta za leto 2016. Čeprav v obrazložitvi ni izrecno navedlo, na katero materialnopravno določbo je oprlo svojo odločitev, ne gre za pomanjkljivost, zaradi katere sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Iz povzetka navedb strank in 31. točke obrazložitve izhaja, da je odločitev skladno s 5. členom ZJU oprlo na določbe ZDR‑1 o letnem dopustu (členi od 159 do 164), nenazadnje pa se je na to pravno podlago sklicevala toženka v odgovoru na tožbo. Prav tako je pravilno odločilo o stroških postopka in pri tem jasno navedlo, katere stroške je strankam priznalo in na kakšni podlagi. Čeprav v zvezi s priznanjem posameznih stroškovnih postavk ni navedlo primerjave z drugimi primeri iz sodne prakse, je ob javno dostopnih bazah sodne prakse odločitev mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen.

23.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožnico v posledici transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas na podlagi sodbe reintegrirala v delovni proces in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznala vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do letnega dopusta za leto 2016. Po tem, ko je 20. 9. 2017 tožnici izdala sklep o odmeri 29 dni letnega dopusta za leto 2016, ji je iz sistema za evidentiranje ta letni dopust izbrisala, nakar je po zavrnitvi tožničine zahteve za varstvo pravic iz delovnega razmerja na podlagi 76. člena ZJU svoj sklep o odmeri letnega dopusta s sklepom z dne 26. 2. 2020 razveljavila.

24.Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je bila pravica tožnice do letnega dopusta dokončno razveljavljena, ker tožnica sklepa z dne 26. 2. 2020 ni izpodbijala. Tožnica je 29. 11. 2019 na toženko naslovila zahtevo za odpravo kršitve, ker je toženka iz sistema za evidentiranje izbrisala njen letni dopust za leto 2016. Pravna podlaga zahteve za odpravo kršitve je določba drugega odstavka 24. člena ZJU, da ima javni uslužbenec pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic. Toženka je s sklepom z dne 15. 2. 2020 zahtevo tožnice zavrnila. Tožnica je to odločitev najprej neuspešno izpodbijala pred Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je njeno pritožbo s sklepom z dne 21. 5. 2020 zavrnila, nakar je skladno s prvim odstavkom 25. člena ZJU uveljavljala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje.

25.Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da odločitev sodišča nedopustno posega v njeno dokončno (in pravnomočno) odločitev o razveljavitvi sklepa o odmeri letnega dopusta. Svoj sklep o odmeri letnega odpusta je namreč razveljavila šele po tem, ko je tožnica že uveljavljala odpravo kršitve v zvezi z izrabo letnega dopusta za leto 2016. Njeno naknadno ravnanje zato ne predstavlja ovire za presojo tožbenega zahtevka tožnice, s katerim je zahtevala odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja in razveljavitev sklepa toženke z dne 15. 2. 2020 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe z dne 21. 5. 2020. S tem ko je sodišče prve stopnje ravnanje toženke utemeljeno štelo za nezakonito, je po vsebini zavrnilo navedbe toženke o pravnih učinkih sklepa z dne 26. 2. 2020. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen.

26.Tožnica je pravico do letnega dopusta pridobila s sklenitvijo delovnega razmerja (prvi odstavek 159. člena ZDR‑1). Izrabe letnega dopusta za leto 2016 ji toženka nesporno ni omogočila. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je dolžna toženka tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja in njen položaj izenačiti z delavcem, čigar delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Utemeljeno je zavrnilo stališče toženke, da tožnica do letnega dopusta ni upravičena, ker je bila v letu 2016 prosta delovnih obveznosti, dosojeno pa ji je bilo nadomestilo plače. Takšno stališče, ki ga ponavlja v pritožbi ob sklicevanju na sodbi Pdp 1357/99 z dne 5. 7. 2001 in Pdp 519/2016 z dne 17. 11. 2016, je bilo v sodni praksi preseženo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila tožnici zaradi ravnanja toženke odvzeta možnost, da bi v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delala in izvrševala svojo pravico do letnega dopusta. Za izenačitev njenega položaja s položajem delavca, ki bi v tem času delal, je tožnici treba priznati tudi pravico do letnega dopusta. Ker se pravici do plače in do letnega dopusta razlikujeta, plačilo nadomestila plače za nazaj ne pomeni, da delavec v zvezi z neizrabljenim dopustom ni bil v ničemer prikrajšan (prim. sodbo VIII Ips 135/2017 z dne 5. 2. 2018). Sodišče prve stopnje se je pri presoji ustrezno oprlo na primerljivo sodno prakso, pritožbeni očitek, da se sodba Pdp 15/2024 z dne 13. 3. 2024 v bistvenem razlikuje od tega primera, pa je neutemeljen. Navedeni judikat se nanaša prav na vprašanje izrabe letnega dopusta v primeru nezakonitega prenehanja in vzpostavitve delovnega razmerja za nazaj.

27.Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških ustrezno odločilo na način, da je vsaka stranka v delu, v katerem je uspela v sporu, upravičena do povračila stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za drugačno presojo uspeha strank v postopku.

28.Ker je tožnica uspela z zahtevkom v zvezi z letnim dopustom, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ji mora toženka povrniti stroške postopka, ki so v zvezi s tem nastali. Glede na meritorno odločitev o zahtevku v zvezi z letnim dopustom, je neutemeljena pritožbena navedba, da se to vprašanje v postopku ni posebej obravnavalo. Ker so procesna dejanja tožnice pripomogla k odločitvi, je sodišče prve stopnje njene stroške utemeljeno štelo kot potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP). Glede na naravo zahtevka je stroške tožnice pravilno odmerilo na podlagi tar. št. 16/1/b Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.).

29.Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da je stroške toženke, ki je uspela v zvezi z zahtevkom za plačilo razlike v plači, odmerilo na podlagi tar. št. 16/1/a OT. Pri tem je izhajalo iz vrednosti spornega predmeta, ki jo je v tožbi navedla tožnica (drugi odstavek 180. člena ZPP). Predmet tožbenega zahtevka se je sicer nanašal na denarni znesek, vendar je bil opisno opredeljen. Toženka določitve drugačne vrednosti spornega predmeta ni zahtevala. Pritožbeni očitek, da je pri stroškovni odločitvi izhajalo iz prenizke vrednosti spornega predmeta, je prepozen in neutemeljen.

30.Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati povračilo stroškov za pregled listin in prepisov zvočnih posnetkov z narokov ter končno poročilo. Storitve, navedene v tar. št. 43/2 OT, se priznajo le, kadar gre za samostojne storitve, ne pa tudi, kot pri toženki, kadar so te že zajete v drugih tarifnih številkah. Sodišče prve stopnje je skladno s sodno prakso (prim. sklepi Pdp 276/2023 z dne 23. 5. 2023, Pdp 207/2024 z dne 23. 5. 2024, Pdp 346/2023 z dne 20. 6. 2023, sodba Pdp 507/2024 z dne 12. 12. 2024, sklepa Pdp 545/2011 z dne 1. 9. 2011, Pdp 42/2022 z dne 14. 2. 2022) štelo, da je storitev pregleda listin in poročila stranki že zajeta v nagradi za sestavo vloge, pregled prepisov zvočnih posnetkov z narokov pa v nagradi za zastopanje na naroku (tar. št. 16 OT).

31.Pritožbeno sodišče je, ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

32.Ker stranki s pritožbama nista uspeli, krijeta vsaka svoje stroške tega postopka (prva odstavka 165. in 154. člena ZPP). Ker toženka v odgovoru na pritožbo v večji meri povzema navedbe iz predhodnega spora med strankama, ta stroškovno ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP). Toženka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VDSS Sodba Pdp 82/2025

ECLI:SI:VDSS:2025:PDP.82.2025 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

K pritožbi tožnice

K pritožbi tožnice

K pritožbi toženke

Zveza:

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas