Jedro

Opredelitev neprekinjenega prebivanja po ZTuj-1B se nanaša na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, pa se sicer nanaša na pojem dejanskega življenja, vendar v zvezi s pogoji za pridobitev državljanstva in ne za pridobitev stalnega prebivališča, kot je to v ZTuj-1B.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-72/2007/21 (1312-05) z dne 28. 8. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 711,64 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo razveljavljeno dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji št. 2140-72/2007 izdano tožnici dne 31. 1. 2008 pri Ministrstvu za notranje zadeve RS (1. točka izreka) in hkrati odločeno, da se njena prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zavrne (2. točka izreka). Na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru, št. I K 83268/2010 z dne 18. 5. 2012, s katero je sodišče spoznalo A.A., B.B. in C.C., ki so bili v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje D.D. zaslišani kot priče, krive storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe na podlagi 289. člena Kazenskega zakonika, je upravni organ po 2. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 268. člena ZUP izdal sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti. V obnovljenem postopku je dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji št. 2140-72/2007, izdano tožnici dne 31. 1. 2008 pri Ministrstvu za notranje zadeve RS, razveljavil in njeno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zavrnil. 2. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je bila v izpodbijani odločbi navedena sodba Okrajnega sodišča v Mariboru št. I K 83268/2010 z dne 18. 5. 2012 izdana kot kaznovalni nalog, kar pomeni, da se ni izvedel narok, temveč je bil postopek poenostavljen, tožeča stranka pa v njem ni imela pravice sodelovati. Zato po mnenju tožeče stranke ministrstvo na osnovi takšne sodbe ne bi smelo začeti obnove postopka, ampak bi moralo raziskati vse okoliščine in nato odločiti ali gre dejansko za krive izpovedbe ali ne. Glede na to, da je bila vsem obdolženim izrečena pogojna obsodba, je povsem upravičeno pričakovati, da se na omenjeno sodbo niso pritožili ravno zato, ker jim je bila izrečena pogoja obsodba. Razen tega meni, da je izpodbijana odločba nepravilno oprta zgolj na navedeno kazensko sodbo in ne na druge dokaze. Tožeča stranka v navedenem kazenskem postopku ni mogla sodelovati, ne navajati svojih dejstev, prav tako ni mogla vložiti pritožbe ali kakšnega drugega pravnega sredstva. Meni tudi, da v primeru navedene kazenske sodbe ni šlo za identično dejansko stanje, zato tudi iz tega razloga ministrstvo predmetne kazenske sodbe ne bi smelo uporabiti. Tožeča stranka ni v obnovljenem postopku zaslišala niti ene od predlaganih prič, s tem pa je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, zaradi tega je ostalo neraziskano dejansko stanje, ki je s tem tudi nepopolno ugotovljeno, posledica tega pa je nepravilna sodba.

3. Tožeča stranka meni, da izpolnjuje pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji. Res je nekajkrat odšla v Italijo na obisk k svojcem, vendar ti obiski niso bili dolgotrajni. Nato se je vedno vrnila v Slovenijo, saj je njena družina živela od prodaje blaga na kramarskih sejmih. V Republiki Sloveniji je tožeča stranka najprej živela pri tašči na naslovu …, od leta 2007 pa živi v nepremičnini na naslovu …. Tožeča stranka predlaga tudi zaslišanje prič, glede katerih je bila izdana kazenska sodba, ki bodo lahko pojasnile, zakaj je do takšne sodbe sploh prišlo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi in prošnji tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ugodi. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja le, da vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga da sodišče tožbo zavrne.

5. V zadevi je sodišče že odločilo s sodbo št. II U 377/2014-10 z dne 19. 11. 2014, s katero je tožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom št. X Ips 470/2014 z dne 20. 1. 2016 na podlagi revizije tožeče stranke to sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

6. Tožba je utemeljena.

7. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in predloženega spisa je bilo tožnici dne 31. 1. 2008 izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, št. 2140-72/2007. Postopek, v katerem je bilo izdano to dovoljenje, je bil po uradni dolžnosti obnovljen na podlagi 2. točke 260. člena ZUP. Ta določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem sporu ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če je bil odločba izdana na podlagi krive izpovedbe priče. Obstoj tega obnovitvenega razloga se dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. V obravnavani zadevi je bila to sodba Okrajnega sodišča v Mariboru št. I K 83268/2010 z dne 18. 5. 2012, s katero je sodišče priče A.A., B.B. in C.C. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po 289. členu Kazenskega zakonika v upravnem postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožnici.

8. Na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda pristojni organ odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo (prvi odstavek 270. člena ZUP).

9. 1. člen Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD) določa, da se izda tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje določene v tem zakonu.

10. V predmetni zadevi ni sporno, da tožnica, državljanka druge republike nekdanje SFRJ, ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, zatrjevala pa je, da je v njej živela na dan 25. 6. 1991 in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živela. Slednje je dokazovala z zaslišanjem prič A.A., B.B. in C.C. Na podlagi zaslišanja teh prič je upravni organ v prvotnem postopku ugotovil, da tožnica izpolnjuje pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, zato je tožnici 31. 1. 2008 izdal dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi 1. člena ZUSDDD.

11. S sodbo I K 83268/2010 z dne 18. 5. 2012 je Okrajno sodišče v Mariboru navedene priče spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe iz 289. člena KZ. To so storile s tem, ko so lažno izpovedale, da je tožnica od leta 1990 do 2007 neprekinjeno in stalno prebivala na območju Republike Slovenije, konkretno na …, čeprav so vedele, da to ni res, saj je tožnica ni neprekinjeno prebivala v Republiki Sloveniji, temveč več let v Italiji.

12. V ponovljenem postopku sodišče, izhajajoč pri tem tudi iz odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevah X Ips 476/2014 z dne 14. 4. 2015 in X Ips 475/2014 z dne 8. 7. 2015, opozarja na Zakon o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1B), ki v zvezi s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje tujca določa, da je pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če so skupaj ne presegajo deset mesecev. Takšna ureditev je tudi v ZTuj-2. V obravnavani zadevi je za opredelitev pojma neprekinjenosti smiselno uporabiti določbe ZTuj-1B, ki urejajo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca in tudi neposredno določajo kriterije, kdaj se šteje, da je kljub odsotnosti tujca še vedno podan pogoj neprekinjenega bivanja. Opredelitev neprekinjenega prebivanja po ZTuj-1B se namreč nanaša na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, pa se sicer nanaša na pojem dejanskega življenja, vendar v zvezi s pogoji za pridobitev državljanstva in ne za pridobitev stalnega prebivališča, kot je to v ZTuj-1B.

13. Pri tem je opozoriti tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS II U 1/ 10 z dne 10. 6. 2010, po kateri razlaga pogoja dejanskega življenja ne bi smela biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi v zvezi s pridobitvijo državljanstva, prav tako pa položaj oseb, na katere se ta odločba nanaša, ne bi smel biti slabši od položaja oseb, ki so imele položaj tujca že pred osamosvojitvijo Slovenije. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je to načelo ustavnega sodišča, ki se sicer nanaša na prvo skupino upravičencev iz 1. člena ZUSDD, smiselno uporabiti tudi za drugo skupino upravičencev v zvezi s pogoji za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. To pomeni, da pogoji oziroma razlaga pogojev za pridobitev dovoljenja za pridobitev tega statusa ne bi smela biti strožja, kot je to za druge tujce.

14. Iz kaznovalnega naloga ni razvidno, to pa tudi v upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj in koliko časa se je tožnica nahajala v Italiji. Gre le za pavšalen in nekonkretiziran zaključek, da bi naj to bilo več let. To dejstvo pa je ključnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi.

15. Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje, je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

16. Tožeča stranka je v skladu s tretjim odstavkom 25. člen ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje. Te ji je sodišče odmerilo po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena) v višini 285,00 €, k čemur prištelo še 62,70 € za 22 % DDV. Razen tega je priglasila tudi stroške za postopek z revizijo, do katerih je upravičena na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. V predmetni zadevi se vrednost predmeta določi po drugem odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), katerega je treba uporabiti v skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015), v višini 3.500,00 €. Po tar. št. 3300 ZOdvT je tako tožeča stranka upravičena do nagrade za revizijo v višini 282,00 €. K temu je sodišče prištelo še 62,04 € za 22 % DDV in 19,90 € stroškov kopiranja (tar. št. 6000).

17. Po obrazloženem je sodišče tožeči stranki odmerilo stroške v višini 711,64 € in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

18. Do povrnitve stroškov v zvezi z začasno odredbo tožeča stranka ni upravičena, ker z njo ni bila uspešna.

19. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).