Jedro

Za priznanje olajšave po 2. odst. 48. čl. ZDoh je pravno pomembna okoliščina opravljanje dejavnosti na demografsko ogroženem območju, ne pa sedež dejavnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero mu je bil od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 1993, odmerjen davek v znesku 74.415,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1993 uveljavljal olajšavo za drugo in tretje leto opravljanja dejavnosti na demografsko ogroženem območju, ki pa mu v odmernem postopku ni bila priznana, ampak mu je bila priznana le začetniška olajšava po 1. odstavku 48. člena Zakona o dohodnini. Tožnik, ki opravlja dejavnost "gradbena mehanizacija", ne stanuje in ne opravlja dejavnosti na naslovu, ki ga je navedel v davčni napovedi kot sedež obratovalnice. Lastnik stavbe na omenjenem naslovu je A.A., ki je v izjavi, dani na zapisnik, povedal, da s tožnikom nima sklenjene pogodbe o najemu poslovnega prostora. Tožnik stalno prebiva drugje in od njega ne prejema nobene najemnine. Tudi iz tožnikove davčne napovedi za leto 1993 je razvidno, da med poslovnimi dohodki ne uveljavlja nobene najemnine. Ker tudi druge ugotovitve, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku kažejo na to, da ima tožnik na navedenem naslovu le fiktivno prijavljen poslovni sedež in stalno prebivališče, je tožena stranka presodila, da je prvostopni organ pravilno obdavčil dobiček. Tožena stranka še dodaja, da zgolj formalna navedba poslovnega sedeža na demografsko ogroženem območju v obrtnem dovoljenju ne zadostuje za priznanje olajšave po določbi 2. odstavka 48. člena Zakona o dohodnini.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke zaradi kršitve pravil postopka in kršitve materialnih predpisov. Tožena stranka je zanemarila dejstvo, da je sedež tožnikove dejavnosti določen z obrtnim dovoljenjem z dne 15.10.1991, ki ga je izdal Oddelek za gospodarstvo in družbene dejavnosti Občine, torej organ občine, v kateri je sedež obratovalnice (13. člen Obrtnega zakona). Tožena stranka je s tem, ko je mimo odločbe prvostopnega organa odločila, da tožnik nima sedeža dejavnosti na območju, ki se šteje za demografsko ogroženo območje in posledično temu ni priznala tožniku ustrezne večje olajšave, kršila določbo 1. odstavka 21. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Stvarna pristojnost za odločanje v upravnem postopku se določa po predpisih, ki urejajo posamezno upravno področje (17. člena ZUP), torej v konkretnem primeru po predpisih Obrtnega zakona. Kolikor je tožena stranka menila, da tožnik dejansko nima sedeža v kraju na demografsko ogroženem območju, bi morala pristojnemu organu predlagati, da spremeni obrtno dovoljenje. Sprememba sedeža obratovalnice pa bi imela učinek le za naprej, nikakor pa ne za leto 1993. Po Zakonu o dohodnini, je dolžan davčni zavezanec vložiti napoved za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti pri davčnem organu občine, na območju katere je vpisan v register obrtnikov. Register obrtnikov je v letu 1993 in 1994 vodil pristojni občinski organ po sedežu obratovalnice. Če bi davčni organ lahko sam določal sedež opravljanja dejavnosti, bi s tem posegel v predpise, ki določajo krajevno pristojnost davčnih organov za sprejemanje napovedi za odmero davkov. V tem primeru je le naključje, da je prvostopni davčni organ, pristojen tako za odmero davkov davčnih zavezancev s sedežem v občini ... kot tudi v občini ..., na katere območju leži naselje, ki ga je davčni organ sam določil kot sedež dejavnosti. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V stvari ni sporno, da ima tožnik v obrtnem dovoljenju kot sedež dejavnosti označen kraj, ki leži v območju iz 2. odstavka 48. člena Zakona o dohodnini - ZDoh (Uradni list RS, št. 4/92 p.b.). To dejstvo samo po sebi še ne pomeni, da tožnik na sedežu dejavnosti tudi dejansko opravlja navedeno obrtno dejavnost. Po 11. členu Obrtnega zakona (Uradni list RS, št. 35/88 in 24/89) mora imeti obratovalnica poslovni sedež in poslovne prostore. Ti pa niso potrebni, kadar jih narava dela ne terja, ali če se delo opravlja na terenu oziroma v poslovnih prostorih naročnika ali kooperanta. Na podlagi podatkov, zbranih v upravnih spisih, sodišče ne dvomi v pravilno ugotovitev tožene stranke, da narava dejavnosti, ki jo tožnik opravlja, ne terja poslovnih prostorov. Po določbi 2. odstavka 48. člena ZDoh se zavezancem, ki so na novo pričeli opravljati dejavnosti na območjih, ki so s predpisom o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območjih določena kot območja, za katere veljajo posebni ukrepi, dobiček prvih treh let ne obdavči. Gledano z vidika namena, ki ga navedena določba zasleduje, je v postopku za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti, po mnenju sodišča, odločilno prav dejstvo, kje zavezanec dejansko opravlja svojo dejavnost. Torej obdavčitev dobička je po navedeni določbi ZDoh vezana na območje, kjer se dejavnost opravlja, ne pa na območje, kjer je sedež dejavnosti. Zatrjevana okoliščina, da je v obrtnem dovoljenju kot sedež obratovalnice naveden kraj na demografsko ogroženem območju, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožnik ne izpodbija, sama po sebi na odločitev ne more vplivati. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je davčni organ kršil določbi 21. in 17. člena ZUP. Organ, ki odloča v upravnem postopku, tudi v davčnem, je po ZUP vezan na načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da pri presoji, ali je podano neko dejstvo, ni omejen niti vezan na nobena formalna dokazna pravila ali pogoje, ob katerih bi moral šteti neko dejstvo za dokazano. Če organ določenih dejstev ni štel za dokazana, mora v obrazložitvi odločbe navesti razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov. Sodišče na podlagi podatkov zbranih v spisih, nima pomislekov glede razlogov, s katerimi tožena stranka utemeljuje, zakaj sedeža obratovalnice, ki je naveden v obrtnem dovoljenju, ni štela za dejstvo, da tožnik na sedežu obratovalnice, ki je v demografsko ogroženem območju, tudi dejansko opravlja svojo dejavnost. Okoliščina, ki jo tožnik navaja (vodenje registra obrtnikov), je, glede na vse doslej navedeno, v tem postopku nepomembna.

Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).