Jedro

Ukrep pripora in ukrep prisilnega zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom se med seboj ne izključujeta.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom I Kpd 16151/2013 z dne 4. 4. 2013 zoper obdolženega E. B. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je pritožbo obdolženčeve zagovornice s sklepom I Ks 16151/2013 z dne 5. 4. 2013 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornica, in sicer zaradi kršitve Ustave RS in zaradi kršitve ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti I Ks 16151/2013 z dne 5. 4. 2013 razveljavi in pritožbi zagovornice ugodi ter sklep Okrožnega sodišča v Murski soboti I Kpd 16151/2013 z dne 4. 4. 2013 razveljavi in odpravi pripor zoper obdolženca.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici. Zagovornica v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke ponavlja navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vrhovno sodišče je v okviru presoje izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora najprej preizkusilo trditve zahteve, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 na škodo njegove matere v času od decembra 2012 do 2. 4. 2013. Zagovornica pojasnjuje, da iz zahteve za preiskavo, vložene v drugi kazenski zadevi, ki se vodi pod opr. št. I Kpr 65958/2012, izhaja, da je obdolženec meseca decembra 2012 živel v družinski skupnosti z ženo in sinom na naslovu G. ulica 9, G. in nad njima izvrševal družinsko nasilje, zato ni mogoče, da bi obdolženec istočasno živel tudi v družinski skupnosti s svojo mamo na naslovu G. ulica 17, G. Ker torej družinska skupnost med obdolžencem in njegovo materjo ni obstajala, niso izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. členu KZ-1, posledično pa tudi ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje nasilja v družini na škodo njegove matere. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da sta sodišči ugotovili, da se je obdolženec v mesecu decembru 2012, potem ko mu je bil dne 28. 12. 2012 izrečen ukrep prepovedi približevanja ženi R. in sinu D. B. ter hišni številki G., G. ulica 9, preselil k svoji materi A. B. na naslov G., G. ulica 17, in od tedaj dalje živel z njo v družinski skupnosti. Zagovornica z navedenimi očitki, da ni obstajala življenjska skupnost med obdolžencem in njegovo materjo, tako izpodbija obstoj dejanskih okoliščin, na podlagi katerih sta preiskovalni sodnik in senat okrožnega sodišča z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma ugotovila, da je obdolženi izvršil očitano kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1B. Iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6. Neutemeljeni so tudi očitki zagovornice, ki se nanašajo na neobstoj krivde obdolženca, ker je bil zaradi duševne bolezni v času storitve kaznivega dejanja neprišteven in zato niso podani znaki očitanega kaznivega dejanja. Sum na obdolženčevo neprištevnost ni ovira, da se zoper obdolženca uvede preiskava niti ni ovira za odreditev pripora. Če je že ob sprožitvi kazenskega pregona podan sum, da gre za neprištevnega storilca, je namen preiskave poleg ostalih okoliščin v zvezi s kaznivim dejanjem in obdolžencem tudi to okoliščino razjasniti ter ugotoviti, ali so podani pogoji za vložitev predloga za izrek varnostnega ukrepa. Glede na navedeno bi bilo predlog za uvedbo preiskave mogoče zavrniti z utemeljitvijo, da je izključena obdolženčeva krivda le, če ne bi bili podani pogoji niti za izrek varnostnega ukrepa, kar pa v obravnavnem primeru ni izkazano. Iz istih razlogov tudi morebitni sum na obdolženčevo neprištevnost v obravnavanem primeru ne pomeni ovire za odreditev pripora (tako VS RS v sodbi XI Ips 65359/2012-101 z dne 28. 1. 2013).

7. Zahteva nadalje izpostavlja, da tudi ni podana ponovitvena nevarnost iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in da odrejeni ukrep pripora ni neogibno potreben ter tudi ni najmilejši ukrep, s katerim bi se lahko dosegel želeni cilj, to je odprava ponovitvene nevarnosti. Zagovornica se zavzema za odreditev milejšega ukrepa, na primer prepoved približevanja osebi ali kraju, ki je bil obdolžencu v preteklosti že izrečen v zvezi z njegovo ženo in ga je spoštoval. Poleg tega je bil zoper obdolženega s sklepom Okrajnega sodišča v Lendavi Pr 1/2013 z dne 5. 4. 2013, ki je že pravnomočen, izrečen ukrep prisilnega zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Ormož za tri mesece, to je do 5. 7. 2013. Navedeni ukrep pomeni, da bo obdolženi dejansko tri mesece v bolnišnici brez možnosti predčasne izpustitve oziroma brez možnosti izhoda iz bolnišnice. S tem ukrepom, ki je milejše narave, bo po oceni zagovornice dosežen enak učinek kot z odrejenim ukrepom pripora.

8. Vrhovno sodišče ne more pritrditi zagovornici, da v obravnavanem primeru pripor ni neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in da bi se lahko ponovitvena nevarnost preprečila tudi z milejšim ukrepom. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tako sklepa preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora kot senata, ki je zavrnil pritožbo obdolženčeve zagovornice, prepričljivo obrazložita, zakaj je bila odreditev pripora neogibno potrebna za nemoten potek kazenskega postopka in varnost ljudi. Preiskovalni sodnik je ugotovil, da se je obdolženec v preteklosti že večkrat nasilno obnašal do svojih družinskih članov, s katerimi je v posameznih časovnih obdobjih živel v družinski skupnosti, bili so mu že večkrat izrečeni omejevalni ukrepi po Zakonu o policiji, to je ukrep prepovedi približevanja določenim osebam oziroma kraju, in le-ti potrjeni ter podaljšani s strani sodišča, s strani PP Lendava mu je bil dne 23. 3. 2013 izdan plačilni nalog zaradi kršitve Zakona o javnem redu in miru na škodo hčerke S. B., vendar obdolženi z izvajanjem nasilja nad družinskimi člani vseeno ni prenehal. Ravno nasprotno, njegovo obnašanje je postajalo vedno bolj agresivno in ponižujoče in vsi ti izrečeni ukrepi do sedaj na njega niso vplivali toliko vzgojno, da nasilnih dejanj ne bi več ponavljal. Še več, obdolženi je dne 22. 5. 2012 izrečeni mu ukrep prepovedi približevanja ženi R. in sinu D. B. ter hišni številki G., G. ulica 9, tudi kršil, zaradi česar mu je bila s strani prekrškovnega organa PU Murska Sobota z odločbo št. 555006565853-8 z dne 14. 6. 2012 izrečena globa 400,00 EUR. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da ima obdolženi težave s prekomernim uživanjem alkohola, v vinjenem stanju pa je agresiven in izvaja nasilje. Na tej podlagi je preiskovalni sodnik napravil razumen sklep, da je odreditev pripora zoper obdolženca nujna, saj se le s tem ukrepom lahko zavaruje varnost njegovih družinskih članov. Iz obrazložitve sklepa senata izhaja, da je navedene zaključke v celoti sprejel tudi senat. 9. Vrhovno sodišče sprejema zaključek obeh napadenih sklepov, da ugotovljene okoliščine pri obdolžencu utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, ki jo drugače kot s priporom ni mogoče odpraviti. Za odreditev milejšega ukrepa morajo obstajati dejstva, ki utemeljujejo sklepanje, da bo oseba, zoper katero je tak ukrep odrejen, tega tudi spoštovala (sodišče ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim). Za takšno sklepanje pa pri obdolžencu, glede na njegovo prekomerno uživanje alkohola in večkratno nasilno obnašanje do njegovih družinskih članov ter kršenje izrečenega ukrepa prepovedi približevanja, ni zadostne podlage. Poleg tega so vse te okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča takšne narave in tako konkretizirane, da je na njihovi podlagi mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Vrhovno sodišče zato sprejema zaključek obeh napadenih sklepov, da ugotovljene okoliščine pri obdolžencu utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, ki jo drugače kot s priporom ni mogoče odpraviti.

10. Vrhovno sodišče tudi ne more pritrditi zahtevi, da je, s tem ko je bil obdolžencu izrečen ukrep prisilnega zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Ormož, kjer se ga zadrži za čas 3 mesecev, to je do 5. 7. 2013, pripor postal nepotreben. Ukrep pripora in ukrep prisilnega zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom se med seboj ne izključujeta, saj se na podlagi petega odstavka 151. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) pripor lahko izvaja tudi v oddelku za forenzično psihiatrijo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalni sodnik v obravnavanem primeru dne 12. 4. 2013 odredil, da se pripornik, to je obdolženi, premesti v omenjeno psihiatrično bolnišnico za čas izvajanja odrejenega zdravljenja, to je do 5. 7. 2013. Ker pa je obdolženi v priporu, bo 24-urno varovanje obdolženca za čas zdravljenja v psihiatrični bolnišnici opravljala pazniška služba Zavoda za prestajanje kazni Maribor. Po končanem zdravljenju, če do takrat odrejeni pripor ne bo odpravljen, se obdolženca v zvezi z izvrševanjem odrejenega pripora namesti nazaj v Zavod za prestajanje kazni zaporov Maribor. Po presoji Vrhovnega sodišča je pripor kljub izrečenemu ukrepu prisilnega psihiatričnega zdravljenja še vedno neogibno potreben za zagotovitev varnosti obdolženčevih družinskih članov, saj bi se obdolženec v primeru, da se mu pripor odpravi, izrečeni ukrep prisilnega psihiatričnega zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom pa iz kakršnega koli razloga preneha, vrnil na prostost in ponavljal kazniva dejanja. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča pripor, čeprav je obdolženec na prisilnem psihiatričnem zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom, še vedno neogibno potreben za preprečitev ponovitvene nevarnosti.

11. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da se lahko ukrep, ki je bil uporabljen za odpravo ponovitvene nevarnosti, po določbi tretjega odstavka 192. člena ZKP odpravi tudi po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so ga narekovali oziroma se nadomesti z drugim, milejšim ukrepom, če se za to pokažejo pogoji, zato ima zagovornica možnost predlagati nadomestitev pripora z drugačnim ukrepom oziroma izvajanje pripora pod drugačnimi pogoji, če se bo izkazalo, da so zaradi psihiatričnega zdravljenja obdolženca odpadli razlogi za odreditev pripora.

C.

12. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.