Jedro

V obravnavani zadevi tožnik navaja, da je od izdaje prvostopenjske sodbe o dodelitvi mladoletnih otrok v septembru 2015 prišlo do spremenjenih okoliščin in sicer do težav ob sinovem vstopu v osnovno šolo, ki jim bivša žena ni kos, in do okoliščin (ki jih tudi konkretizira), ki bi utegnile kazati na to, da bivša žena tudi za hči ne skrbi ustrezno. Take navedbe bi načeloma oziroma same po sebi lahko pomenile spremenjene okoliščine in s tem razlog za predodelitev otrok.

Toženkino povzemanje razlogov, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev o dodelitvi, in se v ničemer ne nanašajo na okoliščine, ki jih zatrjuje tožnik, ne more utemeljiti očitne nerazumnosti njegovega zahtevka oziroma pričakovanj.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 874/2016 z dne 28. 4. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku zaradi predodelitve mladoletnih otrok. Iz obrazložitve izhaja, da je razlog za predodelitev otroka v varstvo in vzgojo drugemu od staršev sprememba okoliščin glede na stanje, ki je obstajalo v času odločanja, pri tem pa se upoštevajo koristi otroka ter to, da je za normalen otrokov razvoj bistven kontinuiran sistem varstva in vzgoje. Toženka se v zvezi s tem sklicuje tudi na sodno prakso VS RS. V tem pogledu je tožnik na njen poziv navedel, da so se od oktobra lani spremenile okoliščine tako na strani otrok, kot matere. Sin je začel s šolanjem, v katerega se težko vključuje, ker ga mati ne vzpodbuja in ne sodeluje pri njegovem šolskem delu. Hči je zelo nesrečna, rada bi preživela več časa pri njem in pri starih starših, mati pa pri njej več kot teden ni opazila ušivosti. Na otroka pazijo „tretje osebe“, s čimer nista zadovoljna.

2. Toženka v nadaljevanju povzema potek sodnega postopka, v katerem sta bila mladoletna otroka dodeljena v varstvo in vzgojo materi, ugotavlja, da je sodba postala pravnomočna in izvršljiva 3. 2. 2016, in povzema bistvene ugotovitve sodišča iz te sodbe, namreč, da mati za otroka primerno skrbi, da je bila odločitev utemeljena na podlagi dveh izvedenskih mnenj kliničnih psihologov in da je bilo poudarjeno tožnikovo dlje časa trajajoče nasilje v družini ter njegov nekoliko posesiven in lastniški odnos do mladoletnih otrok. Meni, da pavšalno navajanje dejstev o sinovih težavah z vključitvijo v šolo in o tem, da je hčerka nesrečna ter si želi s tožnikom preživeti več časa, ne pomenijo bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi utemeljevale sprožitev postopka za predodelitev. Ob upoštevanju spremenjenih okoliščin, ki niso bistvene, bi ponovno odločanje o dodelitvi otrok predstavljalo nedopusten poseg v pravnomočnost odločbe, s katero je bila odločitev sprejeta, o zadevi pa je bilo pravnomočno odločeno šele dva meseca pred vložitvijo tožbe za BPP. Toženka meni, da iz tega izhaja, da se bistvene okoliščine, ki vplivajo na odločitev o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo, niso mogle spremeniti v takšni meri, da bi to lahko vplivalo na morebitno drugačno odločitev. Zato tožnik po njenem mnenju v zadevi, v zvezi s katero je zaprosil za BPP, nima verjetnih izgledov za uspeh, kar je eden od pogojev za dodelitev BPP.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo o dodelitvi otrok odločeno po stanju na dan 24. 9. 2015, ko je bila izdana prvostopenjska sodba, in ne po stanju v času izdaje drugostopenjske sodbe, saj na pritožbeni stopnji ni bila opravljena glavna obravnava. To pomeni, da lahko spremenjene okoliščine pomenijo vse okoliščine, ki so nastale po 24. 9. 2015, kamor spada sinovo neuspešno všolanje zaradi materine nezmožnosti nuditi oporo, kar po treh tednih obiskovanja pouka še ni moglo biti razvidno. Prav tako je pomembna okoliščina materino zanemarjanje otrok, ki se je pokazalo med navedenim datumom in vložitvijo prošnje za BPP. Zaradi napačnega stališča, da je relevantno le obdobje od februarja 2016, toženka vseh okoliščin, na katere se sklicuje tožnik, sploh ni presojala, s čimer je bila zagrešena tudi absolutna bistvena kršitev upravnega postopka. Glede na to sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, poleg tega pa naj ji naloži stroške upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je sodišču dostavila upravni spis zadeve, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Toženka je svojo odločitev oprla na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Zakon kot take okoliščine in dejstva določa predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh ter da je zadeva pomembna za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek 24. člena ZBPP). V tretjem odstavku istega člena zakon opredeljuje še, kdaj je treba šteti, da je zadeva očitno nerazumna: če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, če bi ji njen materialni položaj to omogočal (…).

7. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari v okviru veljavne zakonske ureditve nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je doseg navedenega zakonskega navodila brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

8. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom „očitne (ne)razumnosti“ (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Podrobnejše kriterije za napolnitev tega pravnega standarda je zakonodajalec predpisal v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kjer je določil, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, pri tem pa je vse tam naštete kriterije ponovno vezal na standard „očitnosti“. S tem je po presoji sodišča jasno določil obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP iz tega razloga morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

9. Zavrnitev prošnje za dodelitev BPP torej lahko temelji na vsebinski (kvalitativni) oceni razlogov, ki jih želi prosilec za BPP uveljavljati v sodnem postopku, v zvezi s katerim prosi za BPP. Vendar pa morajo po povedanem razlogi, ki jih organ za BPP v takem primeru navede, ustrezati pravnemu standardu očitnosti, torej spoznavnosti na prvi pogled.

10. V obravnavani zadevi tožnik navaja, da je od izdaje prvostopenjske sodbe o dodelitvi mladoletnih otrok v septembru 2015 prišlo do spremenjenih okoliščin in sicer do težav ob sinovem vstopu v osnovno šolo, ki jim bivša žena ni kos, in do okoliščin (ki jih tudi konkretizira), ki bi utegnile kazati na to, da bivša žena tudi za hči ne skrbi ustrezno. Take navedbe bi načeloma oziroma same po sebi lahko pomenile spremenjene okoliščine in s tem razlog za predodelitev otrok.

11. Ob tem toženkino povzemanje razlogov, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev o dodelitvi, in se v ničemer ne nanašajo na okoliščine, ki jih zatrjuje tožnik, ne more utemeljiti očitne nerazumnosti njegovega zahtevka oziroma pričakovanj. V zvezi s tem toženka tožnikove navedbe o spremenjenih okoliščinah sicer označuje za „pavšalne“, vendar tega stališča v ničemer podrobneje ne obrazlaga, čeprav iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik v vlogi z dne 22. 4. 2016 te okoliščine navedel jasno in določno.

12. Prav tako očitna nerazumnost ne more izvirati iz kratkega časa, ki je potekel od pravnomočnosti sodbe o dodelitvi, saj to smiselno ne izključuje ne možnosti, da so se relevantne okoliščine dejansko spremenile, ne morebitne tehtnosti teh sprememb. Poleg tega sodišče pritrjuje tožniku, da so bile dejanske okoliščine, na katerih je temeljila zdaj pravnomočna odločitev sodišča, ugotovljene s pravnomočno sodbo iz septembra 2015, torej pred precej več kot dvema mesecema. Drugih razlogov v tem pogledu toženka ne navaja.

13. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da razlogi, ki jih toženka navaja v izpodbijani odločbe, ne dosegajo prej opisanega pravnega standarda „očitnosti“. Iz obrazložitve je tako sicer mogoče povzeti stališče toženke, da tožnik nima možnosti za uspeh, vendar to stališče ne temelji na razlogih, ki bi utemeljevali uporabo 24. člena ZBPP. Sodišče je zato v skladu s četrto točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponoven postopek. Če bo organ v tem postopku odločitev ponovno oprl na stališče, da tožnik nima razumne možnosti za uspeh, bo moral to stališče obrazložiti v skladu s povedanim, torej z navedbo razlogov, iz katerih bo izhajalo, zakaj očitno oziroma na prvi pogled spoznavno ni razumno začenjati postopka, v zvezi s katerim je tožnik zaprosil za dodelitev BPP.

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikom v upravnem sporu.

16. Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena navedenega Pravilnika v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).