Jedro

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče upoštevati sklicevanj na pritožbene navedbe.

Po določbi 3. odstavka 29. člena KZ se okoliščina, da je bil ugrabljeni prostovoljno izpuščen pred izpolnitvijo ugrabiteljeve zahteve, zaradi katere je po določbi 3. odstavka 144. člena KZ dopuščeno milejše kaznovanje ali odpustitev kazni, upošteva le pri tistem sostorilcu temeljne ali kvalificirane oblike ugrabitve (1. ali 2. odstavek 144. člena KZ), pri katerem je takšna okoliščina podana.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je B.Č. spoznalo za krivega, da je s soobsojenim M.F. storil kaznivo dejanje ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ in da je v sostorilstvu s soobsojenim M.K. storil kaznivo dejanje ugrabitve po 2. in 1. odstavku 144. člena v zvezi s 25. členom KZ. Obsojencu je za vsako kaznivo dejanje (za kaznivo dejanje ropa ob uporabi omilitvenih določil 2. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ) določilo kazen enega leta zapora ter mu nato po pravilu za odmero kazni za kazniva dejanja v steku (2. točka 2. odstavka 47. člena KZ) izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu določeni kazni zapora zvišalo na eno leto in šest mesecev in nato izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca pravočasno dne 19.12.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz razloga po 1. točki (zaradi kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) in 2. točki (zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP) 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da v zahtevi uveljavljana kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana, saj sta v izreku pravnomočne sodbe opisani obsojenčevi dejanji pravilno pravno opredeljeni. Po njegovem mnenju tudi ni podana uveljavljana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Izrek sodbe je namreč povsem jasen in razumljiv, v njem so navedena vsa odločilna dejstva, iz katerih je razvidno, da so podani vsi znaki kaznivih dejanj ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ in ugrabitve po 2. in 1. odstavku 144. člena v zvezi s 25. členom KZ, o čemer ima izpodbijana pravnomočna sodba tudi ustrezne razloge. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V uvodu obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik navaja, da se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo in je Vrhovno sodišče po zakonu (1. odstavek 424. člena ZKP) pri odločanju o tem pravnem sredstvu omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v tem pravnem sredstvu sklicuje (torej jih konkretizira in ustrezno obrazloži), pritožbenih navedb v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč upoštevati. Vrhovno sodišče je tako preizkusilo le kršitve materialnega in procesnega zakona (1. odstavek 420. člena ZKP), ki so v zagovornikovi zahtevi obrazložene.

Kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP je po mnenju zagovornika podana, ker obsojenčevo dejanje, opisano v 2. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, ni pravilno pravno kvalificirano. Zagovornik meni, da to dejanje odgovarja kaznivemu dejanju po 3. odstavku v zvezi z 2. ali 1. odstavkom 144. člena KZ, saj je bila ugrabljena oseba prostovoljno izpuščena na prostost, preden je bila izpolnjena zahteva, zaradi katere je bila oseba ugrabljena, in se sme zato storilec kaznovati mileje ali se mu sme kazen odpustiti.

V opisu kaznivega dejanja ugrabitve v izreku sodbe sodišča prve stopnje je navedeno, da je bil oškodovanec izpuščen, in sicer, da je oškodovanca izpustil obsojenčev sostorilec, soobsojeni M.K. šele po telefonskem klicu. Tako je tudi pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje; soobsojeni K. je oškodovanca izpustil šele za tem, ko se mu je ob dveh klicih na mobilni telefon, ki ga je imel obsojenec, oglasil neznani moški glas, in je ob tretjem klicu, ki ga je zanj opravil oškodovanec, le-temu neznani moški glas dejal, da pridejo ponj. Pri uveljavljanju navedene kršitve kazenskega zakona pa obsojenčev zagovornik ne izhaja iz tega pravnomočno ugotovljenega dejstva, ampak z navedbami, da je bil oškodovanec prostovoljno izpuščen na prostost, izpodbija pravilnost le-tega. Iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP) po zakonu (2. odstavek 420. člena ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, zato zahteva v tem delu ni uspela.

Poleg tega zagovornik pri razlagi materialnega prava prezre, da se po določbi 3. odstavka 29. člena KZ okoliščina, da je bil ugrabljeni prostovoljno izpuščen pred izpolnitvijo ugrabiteljeve zahteve, zaradi katere je po kaznovalni določbi 3. odstavka 144. člena KZ dopuščeno milejše kaznovanje ali odpustitev kazni, upošteva le pri tistem sostorilcu temeljne ali kvalificirane oblike ugrabitve (1. ali 2. odstavek 144. člena KZ), pri katerem je takšna okoliščina podana, torej pri tistem sostorilcu, ki je ugrabljenega pred izpolnitvijo zahteve prostovoljno izpustil na prostost ali, ob upoštevanju 25. člena KZ, s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispeval k temu.

V zahtevi zagovornik uveljavlja, da je izrek prvostopne sodbe pod točko 1. in 2. nerazumljiv, ker iz izreka vloga obsojenega Č. ni razvidna ter da glede kaznivega dejanja ugrabitve obstoji nasprotje med izrekom in razlogi prvostopne sodbe, saj grožnje z umorom ni moč zaslediti niti v spisovnih podatkih niti v razlogih prvostopne sodbe. Poleg tega je bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP po mnenju obsojenčevega zagovornika zagrešilo tudi sodišče druge stopnje, ko je obsojencu drastično zvišalo določene posamične kazni in enotno kazen, pri tem pa sodba sodišča druge stopnje nima jasnih razlogov, zakaj je pritožba okrožnega državnega tožilca glede odločbe o kazni utemeljena.

Nobena od zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. V obeh opisih kaznivih dejanj v izreku sodbe sodišča prve stopnje so jasno razvidna ravnanja, s katerimi je obsojenec izvršil kaznivo dejanje ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ in sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja ugrabitve po 2. in 1. odstavku 144. člena v zvezi s 25. členom KZ. Prav tako ni podano nasprotje med izrekom in razlogi prvostopne sodbe glede dejstva, da je obsojenec oškodovančevi materi M.M. zagrozil z umorom sina M.M. Z navedbo, da grožnje z umorom ni zaslediti v spisovnih podatkih, pa zagovornik izpodbija zaključek sodišča o obstoju tega dejstva in s tem ponovno uveljavlja v tem izrednem pravnem sredstvu nedovoljeno zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi sodba sodišča druge stopnje nima v zahtevi uveljavljane pomanjkljivosti. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je obsojencu, kateremu je sodišče prve stopnje določilo enaki kazni kot soobsojenima F. in K., zvišalo določeni kazni (in nato tudi enotno kazen), ker je imel obsojenec pri obeh kaznivih dejanjih dominantno vlogo, kar se mora odraziti pri odmeri kazni napram soobsojencema, ki jima je sodišče prve stopnje izreklo primerni kazni.

V zahtevi zagovornik tudi navaja, da bi morala biti oblika krivde natančno definirana pri vseh obsojencih. Glede na to, da zagovornik ob tem ne trdi (in ne obrazloži) niti, da iz opisov dejanj obsojenca naklep ni razviden (kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP), niti da obsojenčeva krivda v izpodbijani pravnomočni sodbi ni obrazložena (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP), Vrhovno sodišče tega očitka zahteve ni preizkušalo, saj bi sicer v nasprotju z zakonom (1. odstavek 424. člena ZKP) postopalo po uradni dolžnosti.

Vložnik zahteve tudi navaja, da je glede na to, da so si opisi dejanskih stanov kaznivih dejanj po členih 213, 144 in 313 KZ zelo podobni in se je včasih tudi tožilcu težko opredeliti za kvalifikacijo dejanja po enem od teh kaznivih dejanj, potrebna natančnost pri ugotavljanju odločilnih dejstev, vendar v zvezi s tem izpodbijani pravnomočni sodbi ne očita nobenih kršitev.

V zahtevi uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa je zahteva vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo povrnitve stroškov (povprečnine), ki so nastali v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).