Jedro

V primeru umika tožbe v upravnem sporu pravnomočnost tako izpodbijane upravne odločbe nastopi z izdajo sklepa sodišča o ustavitvi postopka.

Zaradi učinkov tožbe v upravnem sporu na nastop pravnomočnosti upravne odločbe ni primerna uporaba določbe četrtega odstavka 188. člena ZPP.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 5. 2007, s katero je ta zavrnila revidentkino zahtevo za izdajo spremembe potrdila o pravnomočnosti delne odločbe tožene stranke z dne 24. 9. 1998. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ne postane upravna odločba pravnomočna z dnem pravnomočnosti sodne odločbe le v primeru, kadar se s sodbo odloči o zakonitosti upravnega akta, temveč tudi v primeru, ko sodišče zaradi umika tožbe s sklepom ustavi postopek v upravnem sporu. Pri tem se sklicuje na 34. člen ZUS-1. 3. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po določbah 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da o tem vprašanju v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Izpodbijana odločitev je zanjo pomembna, ker v pravdnem postopku zaradi plačila odmene zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranih nepremičnin, v katerem nastopa kot tožena stranka, uveljavlja zastaranje zahtevka. V reviziji uveljavlja oba razloga iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njene tožbene navedbe. Meni, da ni pravilno stališče tožene stranke in sodišča glede učinkov po umiku tožbe izdanega sklepa o ustavitvi postopka na nastop pravnomočnosti. Sklicuje se na analogijo z določbo 188. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Sodišču prve stopnje očita neskladje med razlogi glede stališča, da je pravnomočnost vezana na izdajo sklepa o ustavitvi postopka, in stališča, da ima stranka tudi v upravnem sporu v okviru prekluzivnega roka možnost ponovno vložiti tožbo, potem ko jo umakne. Meni, da sporno stališče pomeni nedopusten poseg v pravico do pravnega sredstva. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka je poslala upravne spise, na revizijo pa ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer glede pravnega vprašanja trenutka nastopa pravnomočnosti upravne odločbe v primeru, ko je zoper njo vložena tožba umaknjena. Ker je podana dovoljenost revizije iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo s preizkusom obstoja ostalih zatrjevanih razlogov za dovoljenost revizije.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporna utemeljenost revidentkinega zahtevka za spremembo potrdila o pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji z dne 24. 9. 1998, s katero je bilo denacionalizacijski upravičenki v naravi vrnjeno premoženje.

9. Po določbi četrtega odstavka 180. a člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP lahko stranka, ki na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo oziroma druga listina, ki ji je bila izdana na podlagi 179. ali 180. člena ZUP ni v skladu s podatki iz uradne evidence, zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine. Skladno z določbo petega odstavka 225. člena ZUP organ izda potrdilo o dokončnosti ali pravnomočnosti na zahtevo stranke ali organa v skladu z določili 180. člena ZUP.

10. Revidentka uveljavlja, da je na potrdilu o pravnomočnosti delne odločbe tožene stranke z dne 24. 9. 1998, napačno določen datum pravnomočnosti te odločbe, saj meni, da je pravnomočnost denacionalizacijske odločbe nastopila z iztekom 30 dnevnega roka od zadnjega izkazanega prejema te odločbe, to je 4. 4. 1999, in ne 16. 4. 1999, kot je to navedeno v potrdilu o pravnomočnosti na denacionalizacijski odločbi. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je denacionalizacijska odločba postala pravnomočna dne 16. 4. 1999, ker je na ta dan Upravno sodišče s sklepom U 350/93-3 ustavilo postopek v zvezi s tožbo, ki jo je zoper navedeno denacionalizacijsko odločbo vložila zavezanka (revidentka).

11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila revidentovo zahtevo za spremembo datuma pravnomočnosti delne odločbe tožene stranke z dne 24. 9. 1998, saj je ta pravilno določen z dnem izdaje sklepa o ustavitvi postopka.

12. Skladno z določbo 12. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86, ki se po določbi drugega odstavka 6. člena ZDen uporablja v denacionalizacijskih postopkih, pravnomočna postane tista odločba, zoper katero ni dovoljena pritožba in tudi ni mogoč upravni spor (pravnomočna odločba), pa je stranka pridobila z njo določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti. Z navedeno določbo zakon ureja nastop in posledice materialne pravnomočnosti odločbe. Materialno pravnomočna postane odločba, s katero so stranki naložene kake obveznosti ali s katero je pridobila določene pravice. Formalna pravnomočnost, ki je sicer predpostavka za nastop materialne pravnomočnosti, pa nastopi, ko zoper odločbo ni (več) mogoče uveljavljati sodnega varstva v upravnem sporu. Formalna pravnomočnost dokončne upravne odločbe praviloma nastopi: ali s potekom roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, pa tožba ni bila vložena ali je bila vložena prepozno oziroma po neupravičeni osebi; ali s pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o zakonitosti odločbe, če je bila zoper njo vložena pravočasna tožba v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku, pa se s sodno odločbo ne odpravi oziroma razveljavi. Na nastop pravnomočnosti dokončne upravne odločbe vpliva tudi po upravičeni osebi vložena pravočasna tožba, ki je kasneje umaknjena, kakršen je obravnavani primer.

13. Po Zakonu o upravnem sporu - ZUS, ki ga je glede na prehodne in končne določbe 104. člena ZUS-1 treba uporabiti v obravnavani zadevi, tožnik lahko umakne tožbo brez privolitve toženca preden se toženec na glavni obravnavi spusti v obravnavanje glavne stvari; če se glavna obravnava ne opravi, pa do odločitve sodišča (prvi odstavek 32. člena ZUS). Na glavni obravnavi se tožba lahko umakne tudi pozneje do konca glavne obravnave, če toženec v to privoli (drugi odstavek 32. člena ZUS). Če se tožba umakne, sodišče postopek s sklepom ustavi (tretji odstavek 32. člena ZUS, sedaj drugi odstavek 34. člena ZUS-1).

14. Iz določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS (oziroma sedaj drugega odstavka 34. člena ZUS-1) torej izhaja, da je postopek s tožbo v primeru njenega umika končan, ko ga sodišče s sklepom ustavi. Takrat, torej z izdajo sklepa o ustavitvi postopka na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS, po presoji Vrhovnega sodišča nastopi tudi pravnomočnost s tožbo izpodbijanega upravnega akta. Upravni spor, ki se je po določbi 24. člena ZUS začel z vložitvijo tožbe, je namreč do odločitve sodišča o ustavitvi postopka že imel svoje učinke. Vložena tožba v upravnem sporu pomeni oviro za nastop pravnomočnosti upravne odločbe. Ta ovira traja ves čas, dokler ostaja odprta odločitev o tožbi, in sicer dokler o njej ni pravnomočno odločeno oziroma do ustavitve postopka zaradi njenega umika. Tožba v upravnem sporu je pravno sredstvo, ki gre tistemu, ki meni, da mu je bila z dokončnim upravnim aktom kršena kakšna njegova pravica ali pravna korist. Po določbi drugega odstavka 1. člena ZUS sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. 15. Vložitev tožbe zaradi presoje zakonitosti dokončne upravne odločbe, kakršen je tudi obravnavani primer, torej pomeni neposredno oviro, da bi postal upravni akt v s tožbo izpodbijanem delu pravnomočen. Kadar je izvršljivost upravne odločbe vezana na njeno pravnomočnost, kar glede na določbe sedmega odstavka 44. člena in tretjega odstavka 66. člena ZDen velja tudi v postopkih denacionalizacije, pa vložitev tožbe v upravnem sporu celo ovira nastop njene izvršljivosti. V primeru umika tožbe v upravnem sporu torej ne nastane situacija, kakor da tožba sploh ni bila vložena, in v tem smislu ni primerna uporaba četrtega odstavka 188. člena ZPP, ki jo uveljavlja revidentka. Po navedeni določbi ZPP se v primeru umika tožbe šteje, kakor da ta sploh ni bila vložena, in se lahko znova vloži. Določbe ZPP se skladno z določbo 16. člena ZUS v upravnem sporu primerno uporabljajo za vprašanja postopka, ki z ZUS niso urejena (sedaj to določa prvi odstavek 22. člena ZUS-1).

16. Tožbe v upravnem sporu tudi sicer ni mogoče enačiti s tožbo v pravdnem postopku, saj ima tožba zaradi presoje zakonitosti upravnega akta vlogo sodnega nadzora nad delovanjem uprave. Praviloma je namenjena varstvu posameznika pred nezakonitim oblastnim delovanjem uprave, torej pred akti in dejanji, ki jih ta opravlja kot del izvršilne veje oblasti v razmerju do drugih subjektov. Upoštevaje določbe drugega odstavka 18. člena ZUS (po sedanji ureditvi pa tretjega odstavka 17. člena in 18. člena ZUS-1) je tožba v upravnem sporu namenjena tudi varstvu javnega interesa. Upravni spor je sicer v dispoziciji strank, saj se lahko začne le na zahtevo tožnika z vložitvijo tožbe (24. člena ZUS oziroma 26. člen ZUS-1) in se na njegovo zahtevo tudi ustavi, če ta tožbo umakne (32. člen ZUS oziroma 34. člen ZUS-1). Glede na opisano naravo upravnega spora pa je Upravno sodišče, potem ko je upravni spor po dispoziciji strank začet, pri odločanju o tožbi dolžno tudi po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene pomanjkljivosti izpodbijanega upravnega akta. Tako lahko sodišče po določbi 35. člena ZUS (sedaj 37. člena ZUS-1) v primeru, če ima akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, oziroma če ugotovi, da je ničen, odloči, ne da bi poslalo tožbo odgovor. Na ničnost akta pa sodišče po uradni dolžnosti pazi ves čas postopka. Ker je tožbo v upravnem sporu treba vložiti v prekluzivnem zakonskem roku (prvi odstavek 26. člena ZUS oziroma prvi odstavek 28. člena ZUS-1), je ni mogoče ponovno vložiti zoper isti akt, zaradi česar ima umik tožbe v upravnem sporu (dejansko) podobne učinke kot odpoved tožbe v pravdnem postopku.

17. Glede na navedeno so tudi učinki umika tožbe v upravnem sporu drugačni od učinkov umika tožbe v pravdnem postopku. Ti v upravnem sporu nastopijo šele z odločitvijo sodišča o ustavitvi postopka, zato niso utemeljeni revizijski ugovori o drugačni razlagi določb 12. člena ZUP/86. Revident se neutemeljeno sklicuje na drugačna stališča v strokovni literaturi, saj se ta nanašajo na učinke umika zahtevka v okviru odločanja v upravnem postopku. Prav tako ne more uspeti s sklicevanjem na hipotetično situacijo, v kateri bi do umika in odločitve sodišča o ustavitvi postopka prišlo še pred iztekom roka za vložitev tožbe, saj obravnavani primer ni takšen.

18. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožbene navedbe in da se ni opredelilo do v tožbi navedenih stališč pravne teorije. Sodišče je v obrazložitvi sodbe dolžno podati pravno kvalifikacijo zadeve, ki jo obravnava, jo pojasniti in zanjo navesti razloge, kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo. Ni pa dolžno izrecno odgovoriti na vsako navedbo tožbe, če je ta odgovor že vključen v razlogih za pravno naziranje sodišča, kakršen je po presoji Vrhovnega sodišča tudi obravnavni primer.

19. Glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Ker revident z revizijo ni uspel, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.