18. 1. 2008

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Miha Rabič, Velenje, ki ga zastopa Marjetica Nosan, odvetnica v Celju, na seji 18. januarja 2008

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 124/2007 z dne 26. 9. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 459/2006 z dne 1. 2. 2007 in s sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici št. K 17/2005 z dne 21. 2. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici je bil pritožnik spoznan za odgovornega kaznivih dejanj neupravičene uporabe po 246. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) in ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen enajstih mesecev zapora. Višje sodišče je pritožbi zagovornika delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je pritožniku izreklo enotno kazen desetih mesecev zapora. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevi za varstvo zakonitosti pritožnika in njegovega zagovornika.

2.Pritožnik uveljavlja kršitev 22., 23., 25. in 28. člena Ustave. Poudarja, da opis kaznivega dejanja neupravičene uporabe ne vsebuje vseh zakonskih znakov, saj se mu ne očita, da je denarna sredstva družbe Jutranjka, d. d., uporabil v svojo korist. Osebno okoriščenje za čas uporabe tujega denarja naj bi bil temeljni znak tovrstnega kaznivega dejanja. Navaja, da so sodišča v nasprotju z dotedanjo prakso, ki je štela, da gre pri kaznivem dejanju neupravičene uporabe za kaznivo dejanje, ki ga stori storilec v svojo korist, uporabila drugačna merila. Sklicuje se na judikate z območja nekdanje Jugoslavije, na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 294/2000 z dne 3. 10. 2000 in sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 297/2004 z dne 20. 1. 2005 ter poudarja, da je bil v postopku obravnavan drugače kot drugi storilci tovrstnega kaznivega dejanja. Navaja, da je dolžno drugostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in da bi tudi Vrhovno sodišče moralo upoštevati, da opis kaznivega dejanja v izreku sodbe, ne pomeni kaznivega dejanja po 246. členu KZ. Sodišča naj bi tudi zmotno štela, da je pritožnik storil kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin. Kaznivo dejanje po 240. členu KZ naj bi se nanašalo le na poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine, ki se morajo voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona. Pritožnik navaja, da v opisu kaznivega dejanja ti predpisi niso navedeni. Vrhovno sodišče naj bi samo ugotovilo, da sta sodišči obravnavali listino, za katero niti zakon niti drug predpis, izdan na podlagi zakona, ni določal, da se mora voditi. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi.

B.

3.Pritožnik zatrjuje, da v opisu kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin niso navedeni zakoni in drugi predpisi, ki morajo biti določeni, da se takšno kaznivo dejanje lahko stori. S tem po vsebini uveljavlja kršitev načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja, da ne bo obsojen za dejanje, ki nima znakov kaznivega dejanja in ni bilo določeno kot kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno. Po prvem odstavku 240. člena KZ se lahko kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin stori le v zvezi s poslovnimi listinami, ki se vodijo po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo. Iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe izhaja, da je pritožnik ponaredil poročilo o porabi sredstev prejete državne pomoči s prilogami, ki je bilo opredeljeno v 185. členu Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 47/03), izdanega na podlagi Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99, 24/00, 79/01 in 56/02 – ZJF), in 7. členu Uredbe o kazalnikih, vsebini programa prestrukturiranja in vodenju evidenc o dodeljenih državnih pomočeh gospodarskim družbam v težavah (Uradni list RS, št 18/03 – v nadaljevanju Uredba), izdani na podlagi Zakona o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah (Uradni list RS, št. 110/02 – ZPRPGDT). Po stališču Vrhovnega sodišča je bila družba Jutranjka, d. d., v skladu s tretjim odstavkom 7. člena Uredbe dolžna sestaviti poročilo o porabi prejete subvencije in ga predložiti ministrstvu za gospodarstvo.[1] Zato so neutemeljene navedbe pritožnika, da je Vrhovno sodišče samo ugotovilo, da sta sodišči obravnavali listino, za katero niti zakon niti drug predpis, izdan na podlagi zakona, ni predpisal, da se mora voditi. Glede na navedeno pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže, da je podana kršitev prvega odstavka 28. člena Ustave.

4.Pritožnik tudi meni, da opis dejanja neupravičene uporabe po 246. členu KZ ne vsebuje vseh zakonskih znakov, saj se mu ne očita, da je denarna sredstva družbe Jutranjka uporabil v svojo korist. V pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti je zagovornik pritožnika zatrjeval, da opis dejanja v izreku sodbe ne pomeni kaznivega dejanja neupravičene uporabe, vendar je zatrjevano kršitev utemeljeval z drugimi razlogi. Pritožnik ne izkaže, da bi očitek, ki ga sedaj navaja, uveljavljal že v navedenih pravnih sredstvih. Ker ne izkaže, da je po vsebini izčrpal pravna sredstva, kar je eden od pogojev za vložitev ustavne pritožbe (prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS), Ustavno sodišče tega očitka ni presojalo. Iz enakega razloga Ustavno sodišče tudi ni presojalo očitka, da so sodišča odstopila od enotne sodne prakse (zatrjevana kršitev 22. člena Ustave). Z nestrinjanjem z odločitvijo sodišč in ugovorom napačne uporabe prava pa ustavne pritožbe glede na prvi odstavek 50. člena ZUstS ne more utemeljiti.

5.Očitkov o kršitvi 23. in 25. člena Ustave pritožnik ne utemelji, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

6.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker ne gre niti za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, niti ne gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve.

C.

7.Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Zvonko Fišer Predsednik senata

Opomba:

[1]Tretji odstavek 7. člena Uredbe se glasi: "Gospodarske družbe morajo letno poročati pristojnemu ministrstvu iz prvega odstavka tega člena o izvajanju programa prestrukturiranja."