Jedro

določbo 269. člena ZPP razlagati v povezavi z določbo 286.a člena ZPP, po kateri lahko sodišče strankam pred pripravljalnim narokom ali na njem, kot tudi pred ali med glavno obravnavo, s pisnim pozivom ali ustno na naroku, naloži, da v roku, ki ga določi sodišče, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno razložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze… . Velja tudi eventuelna maksima iz 286. člena ZPP, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na to sta bili pravdni stranki tudi pozvani v samem vabilu na narok. Tožena stranka je zato smela na prvem naroku namesto ustnega podajanja predložiti pripravljalno vlogo.

S predlogom za nominacijo podizvajalca po podpisu pogodbe, ne da bi tega tožeča stranka predlagala oziroma navedla že v ponudbi s katero je sodelovala na javnem razpisu in uspela kot najboljši ponudnik, tožeča stranka ne bi mogla doseči veljavne spremembe pogodbe, skladno z določbami ZJN (člen 95), saj bi s takšno spremembo pogodbe obšla pogoje postopka javnega naročanja na podlagi katerih je bila izbrana kot najugodnejša ponudnica, s čemer bi bil izničen namen postopka javnega naročanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 15.604,01 EUR s pripadki (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev 1.922,52 EUR pravdnih stroškov toženi stranki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka II. izreka).

2. Tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), izrecno iz razloga po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ni mogoče sprejeti razlage sodišča prve stopnje glede odstopa od pogodbe, da je tožena stranka z dopisom dne 14. 8. 2017 v naprej zavrnila šele dne 17. 8. 2017 podan predlog tožeče stranke za nominacijo podizvajalca in hkrati še pozvala tožečo stranko k pravilni izpolnitvi obveznosti v smislu 103. in 105. člena OZ ter da že predlog tožeče stranke za nominacijo podizvajalca predstavlja nepravilno izpolnitev pogodbenih obveznosti. Izpostavlja, da v času podaje predloga za nominacijo podizvajalca tožeča stranka še ni pričela z izvajanjem pogodbenih obveznosti, saj bi se dela na objektu skladno s terminskim planom pričela izvajati 7. 9. 2017. O nepravilni izpolnitvi ali kršitvi pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti posledično sploh še ni bilo mogoče govoriti, saj tožeča stranka še ni pričela z izpolnjevanjem pogodbenih zavez. Prav tako je tožeča stranka z dopisom 17. 8. 2017 podala zgolj predlog za nominacijo podizvajalca, pri čemer je bila dela pripravljena izvesti tudi v lastni režiji. Prvostopenjsko sodišče je torej nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je predlog tožeče stranke za nominacijo podizvajalca štelo za izpolnitveno ravnanje in ga obravnavalo kot kršitev pogodbenih obveznosti. Meni, da mora biti kršitev pogodbenih obveznosti pred odstopom od pogodbe podana, ne pa zgolj mogoča, mora biti prisotna preden se o pogodbi zvesta stranka odloči kako bo v nadaljevanju pogodbenega odnosa postopala, v kolikor pa želi od pogodbe odstopiti, pa je zavezana tudi k notifikacijski dolžnosti in določitvi primernega roka za odpravo pogodbenih kršitev, česar pa tožena stranka ni izpolnila, zato tudi ni mogla odstopiti od pogodbe iz razlogov na strani tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni izvajalo dokazov, s katerim je tožeča stranka dokazovala, da bi dela izvedla z lastno delovno silo. S tem pa je posredno kršilo pravico tožeče stranke do izjave in zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je napačen oziroma protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vztrajala pri nominaciji podizvajalca, pri tem se sklicuje na dopis z dne 17. 8. 2017, s katerim da je prvič predlagala nominacijo podizvajalca, tožena stranka pa na njen predlog sploh ni odgovorila. Meni, da je z dopisom 25. 8. 2017 tudi izrecno pojasnila, da je pogodbena dela pripravljena izvesti v lastni režiji, če bo predlog za nominacijo podizvajalca zavrnjen. Da razlog za odstop od pogodbe ni bil v predlogu tožeče stranke za nominacijo podizvajalca, je razvidno že iz zaslišanja takratnega zakonitega zastopnika tožene stranke, župana B. S.. Tožena stranka je odstopila od pogodbe brez kakršenkoli notifikacije kršitev in namena odstopiti od pogodbe v primeru njihove neodprave. Očitno je, da je tožeča stranka s podanim odstopom izkoristila možnost za odstop od pogodbe skladno s 648. členom OZ, za kar mora prevzeti odgovornost. Sodišče prve stopnje je tako v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se v sodbi pojavlja nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samo vsebino listin. Nadalje tožeča stranka navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gradbena pogodba jasno določa, da je kot zavarovanje za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti potrebno izročiti tri bianco menice. Gradbena pogodba v 15. členu določa: ″Izvajalec se zavezuje izročiti naročniku ustrezno obliko finančnega zavarovanja za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti v višini 10 % pogodbene vrednosti. Izvajalec mora zavarovanje izročiti najkasneje v 10 dneh od sklenitve pogodbe.″ Tožeča stranka je toženi stranki z dopisom 28. 7. 2017 posredovala menico in menično izjavo s pooblastilom za izpolnitev do višine 10 % pogodbene vrednosti, kar nedvomno ustreza pogodbenim določilom. Edino mesto, kjer so v gradbeni pogodbi omenjene tri bianco menice ob koncu gradbene pogodbe, ki niso niti del pogodbenih členov. Sama gradbena pogodba zato ni jasna, zaradi česar lahko pride do različnega razumevanja pogodbenih določil in dejansko je do tega tudi prišlo, kar je razvidno že iz dopisa tožeče stranke z dne 17. 8. 2017, s katerim je tožeča stranka pojasnjevala toženi stranki, da je finančno zavarovanje za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti že dostavila. Sodišče prve stopnje bi v primeru spora o pomenu posameznega pogodbenega določila moralo ugotavljati pravi namen pogodbenih strank, v kolikor tega ne bi moglo ugotoviti, pa bi moralo sporno pogodbeno določilo razlagati v korist tožeče stranke, ki ni sodelovala pri sestavi pogodbe. Tožeča stranka je tako zadostila pogodbenim pogojem, saj je predložila ustrezno finančno zavarovanje, posledično je gradbena pogodba tudi stopila v veljavo. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo (82. in 83. člen OZ) in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Enako neutemeljeni so zaključki sodišča prve stopnje, da pooblastilo za izpolnitev menic ni bilo ustrezno. Tožeča stranka v času izročitve zavarovanja ni imela nobenega podatka, na katerega bi lahko vezala iztek veljavnosti zavarovanja, saj je toženi stranki po izročitvi menice posredovala predlog terminskega plana za izvedbo prve polovice del po pogodbi, ki pa ga tožena stranka še ni potrdila. Tožena stranka je tako nesporno prejela bianco menico s pooblastilom za izpolnitev na celotno pogodbeno vrednost kot zavarovanje za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. Tudi morebitno nesoglasje glede potrebne količine menic in še neusklajeno trajanje samega zavarovanja ne predstavlja zadostne razlike v kvaliteti danega zavarovanja, da bi toženi stranki omogočalo odstop od gradbene pogodbe. Ob testu sorazmernosti je mogoče nesporno ugotoviti, da gre v tem delu zgolj za neznatno neizpolnitev obveznosti, ki ne predstavlja utemeljenega razloga za odstop od pogodbe. Zaključki sodišča prve stopnje v tem delu so tako napačni, sodišče prve stopnje je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo. Posledično zgoraj navedenemu tožeča stranka poudarja, da je možnost za unovčitev menice za resnost ponudbe v celoti odpadla že z dnem sklenitve medsebojne pogodbe, ko je pogodbeni odnos pravdnih strank prešel v izpolnitveno fazo. Tožena stranka je tako menico za resnost ponudbe neupravičeno unovčila in si brez kakršnekoli pravne podlage prisvojila sredstva tožeče stranke v višini 3.000,00 EUR, ki jih mora tožeči stranki vrniti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka nadalje meni, da prvostopno sodišče prve pripravljalne vloge tožene stranke, ki je bila v spis vložena na naroku 2. 4. 2019 ne bi smelo upoštevati v skladu z jasnim določilom 269. člena ZPP, da lahko stranka brez poziva sodišča pošlje dve pripravljalni vlogi, pri čemer to lahko stori najpozneje 15 dni pred pripravljalnim narokom, sicer sodišče pripravljalne vloge ne sme upoštevati. Pri tem še poudarja, da je tožena stranka šele v pripravljalni vlogi prvič podala ugovore glede pravilnosti meničnega pooblastila, izročitve zavarovanj ter uporabe gradbenih uzanc in predlagala dokaze z zaslišanjem prič, zlasti dokaz z zaslišanjem priče D. Č. na katero je sodišče oprlo svojo sodbo. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdane prvostopenjske sodbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke prerekala pritožbene navedbe, kot neutemeljene, predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem se je sklicevala na jasna pogodbena določila in razpisne pogoje, ki so sestavni del pogodbe, kar vse je bila tožeča stranka dolžna spoštovati in izpolniti. Prav tako pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane postopkovne kršitve vezane na pripravljalno vlogo tožene stranke vloženo na naroku 2. 4. 2019, saj je tožena stranka lahko na prvem naroku navajala vsa dejstva in predlagala izvedbo dokazov, pripravljalno vlogo pa je potrebno šteti kot navedbe tožene stranke. Posebno je neutemeljen očitek vezan na dokazne predloge tožene stranke, ker so bili ti vključno, s predlagano pričo D. Č., predlagani pravočasno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od tožene stranke plačilo izgube na dobičku zaradi nezakonitega odstopa tožene stranke od gradbene pogodbe, sklenjene s tožečo stranko kot izvajalcem, v znesku 12.604,51 EUR in vrnitev zneska 3.000,00 EUR zaradi neutemeljeno unovčene (bianco) menice izdane za resnost ponudbe. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku oporekala. Zatrjevala je, da je od pogodbe upravičeno odstopila zaradi kršitve pogodbenih zavez in na razpisu sprejetih pogojev s strani tožeče stranke, saj je tožeča stranka v nasprotju s pogodbeno zavezo in razpisno ponudbo želela delo opraviti s podizvajalci, poleg tega pa ni izročila toženi stranki ustreznega finančnega zavarovanja za dobro izvedbo pogodbenih del, ki je bilo v izročitvi treh bianco menic z menično izjavo in je bilo pogoj za pričetek veljavnosti pogodbe. Poleg tega, da tožeča stranka ni izpolnila pogoja pričetka del. Tožena stranka je skladno z namenom finančnega zavarovanja za resnost ponudbe upravičeno unovčila menico za znesek 3.000,00 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen. Ugotovilo je, da je tožeča stranka kršila pogodbene zaveze in je tožena stranka zato utemeljeno odstopila od pogodbe. Poleg tega pogodba zaradi neizpolnitve odložnega pogoja sploh ni stopila v veljavo.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko in materialno pravno pravilna in ni obremenjena z v pritožbi očitanimi postopkovnimi kršitvami, niti s kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti.

8. Sodba sodišča prve stopnje ima jasne in skladne razloge o vseh za odločitev relevantnih dejstvih. Četudi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena pod odložnim pogojem in da zaradi neizpolnitve tega ni pričela veljati pa je bila pogodba s strani pogodbenih strank podpisana in je tožena stranka od tako podpisane pogodbe upravičeno odstopila, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in to tudi prepričljivo obrazložilo. V obrazložitvi pa zaradi tega ni kontradiktornosti ali nejasnosti, kot to sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pritožba. Prav tako v sodbi sodišča prve stopnje ni nasprotij, ki jih pritožbeno očita tožeča stranka in ki naj bi izhajale iz zapisnika o izpovedbi zaslišanega takratnega župana tožene stranke B. S.. V zvezi s to izpovedbo podane pritožbene navedbe predstavljajo zgolj lastno dokazno oceno tožeče stranke, kar bi lahko bil kvečjemu pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postoka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno pritožbeno uveljavlja tožeča stranka.

9. Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da sodišče ni izvajalo dokazov, s katerimi je tožeča stranka dokazovala, da bi dela izvedla z lastno delovno silo. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ti dokazi niso bili relevantni za odločitev, saj je tožeča stranka nameravala pogodbena dela izvesti v nasprotju s pogodbenimi določili s podizvajalcem in o lastni delovni sili oziroma zagotovitvi le-te do odstopa od pogodbe ni govorila.

10. Zmotno je nadalje stališče tožeče stranke, da sodišče prve stopnje vloge tožene stranke, ki je bila v spis vložena 2. 4. 2019, to je na prvem naroku za glavno obravnavo, ne bi smelo upoštevati. Na ta pritožbeni očitek je odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je tožeči stranki pojasnilo, da je določbo 269. člena ZPP razlagati v povezavi z določbo 286.a člena ZPP, po kateri lahko sodišče strankam pred pripravljalnim narokom ali na njem, kot tudi pred ali med glavno obravnavo, s pisnim pozivom ali ustno na naroku, naloži, da v roku, ki ga določi sodišče, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno razložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze… . Velja tudi eventuelna maksima iz 286. člena ZPP, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na to sta bili pravdni stranki tudi pozvani v samem vabilu na narok. Tožena stranka je zato smela na prvem naroku namesto ustnega podajanja predložiti pripravljalno vlogo, še zlasti ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je v konkretni zadevi tožeča stranka vložila drugo pripravljalno vlogo 18. 3. 2019, pooblaščenka tožene stranke pa jo je prejela 20. 3. 2012, tako, da je upravičeno in pravočasno podala navedbe v zvezi s to vlogo na naroku dne 2. 4. 2019, česar tožeča stranka pritožbeno ni izpodbijala. Pritožbeno zatrjevana postopkovna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 269 ZPP tako ni bila storjena.

11. Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze vestno in skrbno dokazno ocenilo in na podlagi tako opravljene dokazne ocene tudi ugotovilo vsa za razsojo odločilna dejstva, ki jih je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo. Z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, kot je tega razložilo v izpodbijani sodbi.

12. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka upravičeno odstopila od gradbene pogodbe, podpisane s tožečo stranko kot izvajalcem pogodbenih del, izbranim kot najugodnejšim ponudnikom na podlagi javnega razpisa, ker tožeča stranka ni spoštovala pogodbenih določil, ki so urejala izvedbo del (točka 4.1. Pogodbe).

Iz med pravdnima strankama nespornih dejstev, ki pritožbeno niso izpodbijana, je razvidno: (-) da sta pravdni stranki in sicer tožena stranka kot naročnik in tožeča stranka kot izvajalec sklenili 28. 7. 2017 gradbeno pogodbo za izvedbo gradbenih del na projektu Obnova fasade občinske stavbe za pogodbeno dogovorjeno ceno; (-) da je bila Pogodba sklenjena na podlagi javnega razpisa, v katerem je bila tožeča stranka izbrana kot najugodnejši ponudnik, (-) da se je tožeča stranka v točki 4.1. Pogodbe zavezala, da bo dela izvedla sama z delavci, ki so pri njej v delovnem razmerju (stalnem ali za določen čas), in s svojim materialom, (-) da se je zavezala, da bo dela izvajala s strokovno usposobljenimi delavci in da ima naročnik, če ugotovi, da dela izvaja s podizvajalcem, ki ga ni navedla v svoji ponudbi, pravico odpovedati to pogodbo (točka 2.2. Pogodbe). Nadalje je sodišče prve stopnje kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je tožeča stranka kot odgovornega vodjo posameznih del po navedeni Pogodbi angažirala podizvajalca P. P. s.p.1, kot je to razvidno iz zapisnika o uvedbi v delo med izvajalcem in naročnikom in iz dopisa tožeče stranke z dne 17. 8. 2017, v katerem je ta navedla, da je z navedenim podizvajalcem že sklenil pogodbo, kar pritožbeno prav tako ni izpodbijano.

Iz navedenih dejanskih ugotovitev, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka s tem, ko je kot odgovornega vodjo posameznih del angažirala podizvajalca, kršila določbe s toženo stranko sklenjene pogodbe in svoje ponudbe iz javnega razpisa, v kateri tožeča stranka ni navedla, da bo javno naročilo izvedla s podizvajalci, kakor je bilo zahtevano s strani naročnika in to jasno izhaja iz Navodil za pripravo ponudbe (točka 6). Tožena stranka je zaradi navedene kršitve Pogodbe bila upravičena od pogodbe odstopiti skladno z določilom točke 2.2. Pogodbe. Tožeča stranka je bila, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje iz vsebine dopisa tožene stranke z dne 14. 8. 2017, ki ga je tožeča stranka nesporno prejela, z navedenim dopisom jasno opozorjena na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti in na posledice kršitve teh, vendar je pri navedenem podizvajalcu vztrajala, kakor je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje iz njenega dopisa z dne 17. 8. 2018 v katerem je tožeča stranka navedla, da bo dela izvedel P. P. s.p. s katerim so že sklenili pogodbo in je navedeni tudi odgovorni vodja posameznih del. Pri tem se je tožeča stranka sama sklicevala na zapisnik o uvedbi v delo, iz česar je jasno zaključiti, da je pričela z izvajanjem Pogodbe in so povsem neutemeljene njene pritožbene navedbe, da se pogodba sploh še ni izvajala. S temi navedbami pa v pritožbi prihaja tudi sama s seboj v nasprotje, ko v točki I. in II. zatrjuje, da se Pogodba sploh še ni izvajala, v točki III. pa navede, da je pogodbeni odnos med pravdnima strankama prešel v izpolnitveno fazo. Tožeča stranka je s svojim odgovorom z dne 17. 8. 2017 dala toženi stranki jasno vedeti, da svoje obveznosti ne bo izpolnila tako kot se je zavezala s pogodbo in ponudbo, zato je tožena stranka od pogodbe utemeljeno odstopila in o odstopu z dopisom z dne 22. 8. 2017 obvestila tožečo stranko. Do odstopa od pogodbe bi bila tako tožena stranka upravičena tudi, če tožeči stranki za izpolnitev obveznosti ne bi dala dodatnega roka (člen 106 OZ).

13. Res je tožeča stranka v navedenem dopisu poleg tega, da bo dela izvajala z podizvajalcem navedla tudi, da v prilogi dostavlja dokumentacijo za nominacijo tega izvajalca, kar pa ob zgoraj povzetih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ni vplivalo na pravico tožene stranke odstopiti od pogodbe zaradi kršitve pogodbenih zavez tožene stranke. S predlogom za nominacijo podizvajalca po podpisu pogodbe, ne da bi tega tožeča stranka predlagala oziroma navedla že v ponudbi s katero je sodelovala na javnem razpisu in uspela kot najboljši ponudnik, tožeča stranka ne bi mogla doseči veljavne spremembe pogodbe, skladno z določbami ZJN (člen 95) kakor je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje2, saj bi s takšno spremembo pogodbe obšla pogoje postopka javnega naročanja na podlagi katerih je bila izbrana kot najugodnejša ponudnica, s čemer bi bil izničen namen postopka javnega naročanja.

14. Vsi pritožbeni očitki in navedbe v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje o kršitvi pogodbenih zavez s strani tožeče stranke in utemeljenosti odstopa od pogodbe s strani tožene stranke, kakor tudi v zvezi z nominacijo podizvajalca so tako neutemeljeni in očitane kršitve niso bile storjene.

15. Tožena stranka je od pogodbe upravičeno odstopila iz razloga opisane kršitve pogodbe in sprejetih razpisnih pogojev in ne brez utemeljenega razloga po določbi 648. člena OZ, kot skuša to prikazati tožeča stranka, pri čemer se ta tudi neutemeljeno sklicuje na posamezne dele izpovedbe B. S.s, takrat župana tožene stranke, izvzete iz koncepta celotne izpovedbe, ki jih neupravičeno razlaga sebi v prid tako, kot si to sama želi.

16. Tožeča stranka nadalje neutemeljeno pritožbeno izpodbija nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka dolžna na podlagi sklenjene Pogodbe in sprejetih razpisnih pogojev, ki so sestavni del Pogodbe, toženi stranki kot zavarovanje za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti izročiti tri bianco menice, in ne zgolj eno kot to neutemeljeno vztraja tožeča stranka. Iz določbe člena 15. 1 Pogodbe ter zapisa na strani 7 Pogodbe spodaj, ponudbene in razpisne dokumentacije, ki je bila sestavni del Pogodbe, zlasti Navodil za pripravo ponudbe, je jasno razvidno, da je bila tožeča stranka dolžna toženi stranki izročiti tri bianco menice z menično izjavo za znesek 10 % pogodbene vrednosti z DDV, z veljavnostjo še 60 dni po zaključku storitve. Gre za jasna določila in se tožeča stranka spreneveda, da je s predložitvijo ene bianco menice z menično izjavo izpolnila svojo pogodbeno zavezo. Poleg tega neutemeljeno pritožbeno navaja, da je bilo pooblastilo za izpolnitev dane bianco menice pravilno izpolnjeno z navedbo veljavnosti menice ″do december 2017″, ker da je načrtovala zaključek del v novembru 2017, po terminskem planu, ki pa da med pravdnima strankama sploh še ni bil usklajen oziroma ga tožena stranka še ni potrdila. Pravilnosti teh pritožbenih navedb ne potrdijo že same navedbe tožeče stranke, da je bilo pravilno pooblastilo, saj se tudi rok 60 dni po zaključku storitve, ki naj bi bil načrtovan v novembru 2017, kot to sama trdi v pritožbi, ne bi mogel izteči že v decembru 2017. 17. Sodišče prve stopnje je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izpolnila niti svoje obveznosti iz točke 15.1 in 15.2, ker ni predložila treh bianco menic z menično izjavo za zavarovanje dobre izvedbe pogodbenih obveznosti z veljavnostjo 60 dni po zaključku del, ki je bila določena kot pogoj za pričetek veljavnosti pogodbe, skladno s točki 18.5 Pogodbe.

18. Da neizpolnitev obveznosti iz navedene točke pogodbe ne pomeni zgolj neznatne neizpolnitve pogodbene obveznosti je sodišče prve stopnje obrazložilo že v točki 28 izpodbijane sodbe, s čemer soglaša tudi pritožbeno sodišče. S tem pa je že odgovorilo na v pritožbi ponovljene trditve tožeče stranke.

19. Ob vsem zgoraj navedenem in upoštevaje neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka skladno z določili razpisne dokumentacije in sicer z Navodili za pripravo ponudbe, upravičena unovčiti menico predloženo kot zavarovanje za resnost ponudbe, med ostalim, če izbrani ponudnik, torej tožeča stranka, ni predložila zavarovanja za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti v skladu s pogoji naročila, je povsem neutemeljeno tudi pritožbeno izvajanje tožeče stranke, da je možnost za unovčitev menice za resnost ponudbe odpadla že z dnem sklenitve Pogodbe, ko je pogodbeni odnos pravdnih strank prešel v izpolnitveno fazo in da je tožena stranka menico za resnost ponudbe neupravičeno unovčila, ter si tako brez podlage prilastila 3.000,00 EUR. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožena stranka menico za resnost ponudbe utemeljeno unovčila.

20. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako po navedenem ne obstojijo. Pritožbo je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

21. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške in tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega odgovora, ki jih je povzročila s pritožbo (člen 154/1 v zvezi s členom 155/1 in 165/1 ZPP. Te je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku tožene stranke v višini 466,65 EUR (odgovor na pritožbo (tar. št. 21/I OT) 625 točk, materialni stroški (11. člen OT) 2 %, vse povečano za 22 % DDV). Tožeča stranka je dolžna toženi stranki navedene stroške pritožbenega odgovora povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe.

1 Ki je prav tako sodeloval kot posrednik v obravnavanem postopku javnega naročanja, a je bil izločen, ker ni izpolnjeval zahtevo naročnika. 2 Glej točko 1, 12 in 14 obrazložitve.