Jedro

Zakonodajalec Republike Slovenije je v ZTuj-2 predvidel, da če tujec, ki mu je v Sloveniji priznana mednarodna zaščita, vloži prošnjo za izdajo prvega enotnega dovoljenja za bivanje in delo, in je prošnji za enotno dovoljenje za bivanje in delo ugodeno, potem "se šteje", da se tujec odpoveduje statusu osebe z mednarodno zaščito, na kar ga pristojni organ tudi opozori. Z vročitvijo tujcu prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve "postopek za priznanje mednarodne zaščite", ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ ob vložitvi prošnje prosilca posebej opozori.

Ker je pooblaščenka izjavila, da ne umika tožbe, četudi je razlog za to zgolj dejstvo, da ni uspela vzpostaviti stika s tožnikom, je sodišče tožbo zavrglo ne (toliko) zaradi odpovedi pravici do uveljavljanja sodnega varstva, ampak predvsem zaradi pomanjkanja pravnega interesa za nadaljevanje sodnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče je dne 2. 9. 2025 prejelo tožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila o vrnitvi tožnika v njegovo izvorno državo.

2.Upravno sodišče je dne 17. 9. 2025 prejelo odgovor tožene stranke, v katerem je tožena stranka vztrajala pri odločbi. Odgovor tožene stranke je bil poslan v vednost pooblaščeni odvetniški družbi.

3.Dne 3. 4. 2026 je Upravno sodišče prejelo obvestilo tožene stranke, da je Ministrstvo za notranje zadeve z vpogledom v uradno evidenco ugotovilo, da je bila tožniku dne 9. 1. 2026 vročeno enotno dovoljenje za prebivanje in delo in da v skladu z enajstim odstavkom 34. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) to pomeni, da se postopek mednarodne zaščite, ki še ni bil pravnomočno končan, ustavi.

4.Sodišče je to obvestilo poslalo pooblaščenki tožnika, da v roku 3 dni odgovori, ali umika tožbo. Vročitev tega poziva je bila opravljena 9. 4. 2026 in pooblaščenka je na poziv sodišča odgovorila, da v postavljenem roku ni uspela stopiti v stik s tožnikom in posledično sodišču sporoča, da ne umika tožbe.

5.Tožba se zavrže.

6.Po ustaljeni sodni praksi v upravnih sporih na splošno velja, da vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki mora kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.1 Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1).

7.Ker gre v konkretnem primeru za izvajanje prava EU na podlagi Procesne direktive 2013/32 (člen 46(3)) v navezavi na pravico do sodnega varstva iz člena 47(1) in (2) Listine EU o temeljnih pravicah, slednje določilo pa po interpretaciji Sodišča EU ustreza določilu člena 6(1) in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP),2 bo Upravno sodišče v nadaljevanju uporabilo pravni koncept prostovoljne odpovedi pravice do uveljavljanja sodnega varstva v tem postopku, kot velja v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi s 13. členom EKČP,3 v navezavi na smiselno uporabo desetega in enajstega odstavka 34. člena ZTuj-2. odstavek ter procesno predpostavko pravnega interesa iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

8.Že zakonodajalec Republike Slovenije je namreč v ZTuj-2 predvidel, da če tujec, ki mu je v Sloveniji priznana mednarodna zaščita, vloži prošnjo za izdajo prvega enotnega dovoljenja za bivanje in delo, in je prošnji za enotno dovoljenje za bivanje in delo ugodeno, potem "se šteje", da se tujec odpoveduje statusu osebe z mednarodno zaščito, na kar ga pristojni organ tudi opozori (deseti odstavek 34. člena ZTuj-2). V tej smeri gre tudi določba enajstega odstavka istega določila, po katerem se z vročitvijo tujcu prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve "postopek za priznanje mednarodne zaščite", ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ ob vložitvi prošnje prosilca posebej opozori. Za namen izvajanja določil desetega in enajstega odstavka 34. člena ZTuj-2 je zakonodajalec tudi predpisal medsebojno obveščanje organa, ki je pristojen za odločanje o enotnem dovoljenju za bivanje in delo, Ministrstva za notranje zadeve in organ za oskrbo in integracijo migrantov.

9.Pooblaščenka tožnika je na poziv sodišča, da odgovori, ali umika tožbo, ker je tožnik pridobil enotno dovoljenje za bivanje in delo, odgovorila, da ne umika tožbe, vendar je to vezala samo na dejstvo, da ni uspela v kratkem roku vzpostaviti stika s tožnikom. Zato bi sodišče lahko štelo, da je bila glede na zakonsko ureditev v desetem in enajstem odstavku 34. člena ZTuj-2 prostovoljna odpoved pravici do sodnega varstva v konkretnem primeru s strani tožnika nedvoumna; nič tudi ne kaže, da odpovedi pravici s strani tožnika niso spremljali minimalni zaščitni ukrepi, to so opozorila tožniku na podlagi desetega in enajstega odstavka 34. člena ZTuj-2. Takšno opozorilo je v konkretnem primeru tudi sorazmerno s pomenom pravice do sodnega varstva v konkretnem primeru glede na to, da tožniku zaradi izpodbijanega akta ne grozi odstranitev iz Slovenije in ne more imeti utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo v izvorni državi, saj je zaprosil in tudi pridobil dovoljenje za bivanje in delo v Sloveniji. Vse navedeno kaže, v skladu s standardi iz sodne prakse ESČP, da bi lahko bilo ravnanje tožnika, da je zaprosil in pridobil dovoljenje za bivanje in delo očitno prostovoljno in predstavlja zavestno in razumno opustitev pravice do dostopa do sodnega varstva v zadevi mednarodne zaščite.4

10.Vendar, ker je pooblaščenka izjavila, da ne umika tožbe, četudi je razlog za to zgolj dejstvo, da ni uspela vzpostaviti stika s tožnikom, je sodišče tožbo zavrglo ne (toliko) zaradi odpovedi pravici do uveljavljanja sodnega varstva, ampak predvsem zaradi pomanjkanja pravnega interesa za nadaljevanje sodnega postopka.

11.Sodišče je zato tožbo tožnika zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker tožnik nima več pravnega interesa za tožbo.

-------------------------------

1.Glej na primer sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 63/2021, 21. 4. 2021, 9. točka obrazložitve.

2.X in Y, C-180/17, 26. 9. 2018, odst. 31; Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39.

3.Glej na primer sodbo ESČP v zadevi H.T. v Germany and Greece, App. no. 13337/19, 15. 10. 2024, odst. 119.

4.Ibid. mutatis mutandis, odst. 119.