Jedro

Tudi v primeru, da se pravno sredstvo zavrže, je potrebno v vsakem primeru posebej ugotavljati, ali je upnik dolžniku stroške te vloge neutemeljeno povzročil in vsebinsko odločiti o stroških ugovora po roku. Odločitev o zavrženju ugovora namreč ne vsebuje tudi odločitve o zavrženju zahteve za povračilo stroškov te vloge. O stroškovnem zahtevku je potrebno posebej odločiti.

Izrek

I.Pritožbi dolžnika se delno ugodi in se sklep, v kolikor je odločeno, da se zavrže predlog za povrnitev stroškov ugovora po roku, razveljavi in v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek, v ostalem delu pa se pritožba zoper nerazveljavljeni del sklepa zavrne in sklep potrdi.

II.O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo:

"I. Ugovor dolžnika po izteku roka vložen dne 24. 7. 2023 se zavrže.

II. Stroški, priglašeni v vlogi dolžnika z dne 16. 8. 2023 in navedeni v ugovoru po izteku roka z dne 24. 7. 2023, se zavržejo.

III. Dolžnik sam krije stroške vloge z dne 16. 8. 2023."

1.Zoper navedeni sklep je dolžnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Ustavo RS in EKČP ter predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani njegovi pritožbi tako ugodi, da izpodbijani sklep razveljavi in s sklepom odmeri priglašene stroške dolžnika v vlogi z dne 16. 8. 2023 in jih v celoti skupaj s stroški te pritožbe naloži v plačilo dolžniku, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da se je predmetni izvršilni postopek začel na predlog upnika na podlagi izvršilnega naslova, to je kreditne pogodbe, sklenjene v obliki izvršljivega notarskega zapisa ter pogodbe o zavarovanju nepremičnin in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, vse v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa z dne 17. 11. 2007. Sodišče je zavrnilo dolžnikov ugovor, s katerim je zatrjeval, da so navedene pogodbe in pravni akti nični, da je nepremičnina njegov dom in da bi bilo smiselno pravilno izvršbo odložiti za toliko časa, dokler o veljavnosti oziroma ničnosti izvršilnega naslova ne odloči pravdno sodišče. Kot je navedeno v izpodbijanem sklepu, je dolžnik uspel v pravdnem postopku dokazati, da so izvršilni naslov in vse sklenjene pogodbe nične. S tem je odpadla pravna podlaga za vodenje izvršilnega postopka, kar je narekovalo, da sodišče razveljavi vsa izvršilna dejanja in izvršilni postopek ustavi, kar je pravilno in v skladu s procesno zakonodajo. Vendar, ko sodišče ustavi izvršilni postopek in razveljavi opravljena izvršilna dejanja, odloča tudi o stroških izvršilnega postopka, ki so bili potrebni in ki so nastali strankam v postopku. Pri tem bi moralo sodišče upoštevati, katera stranka je bila tista, ki je s svojim ravnanjem doprinesla nastanku stroškov in ali so bila njena ravnanja upravičena. V konkretnem primeru bi moralo sodišče upoštevati posledice ničnosti, to je, da je zato kriv izključno upnik in da je zaradi tega dolžniku odškodninsko odgovoren za vso škodo, ki jo je imel dolžnik z ničnim izvršilnim naslovom skladno z določbo 91. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Posledica ničnosti so urejene v materialnopravnih predpisih, ki bi jih sodišče pri odločanju o upravičenosti povrnitve dolžnikovih stroškov moralo upoštevati. Nična pogodba nikoli ne nastane in se šteje, da je nikoli ni bilo. Vse, kar je bilo ustvarjeno na podlagi nične pogodbe ali pridobljeno na njeni podlagi, je potrebno vrniti. Tukaj gre za vse vrste materialne in nematerialne škode, v katero sodijo tudi vsi stroški, ki jih je imela dobroverna stranka s pravnimi posledicami, ki so nastale in temeljile na podlagi nične pogodbe, torej tudi stroške izvršilnega postopka. Vzpostaviti je treba stanje, kakršno je bilo pred nastankom nične pogodbe. Zaradi navedenega je tudi brezpredmetno in pravno nepodprto stališče sodišča, da je dolžnik prepozno priglasil stroške postopka, češ, da jih ni priglasil takoj, ko so nastali. Dolžnik je stroške priglasil takoj, ko je prejel sklep sodišča, da se postopek ustavi, del pa je priglasil že z vlogami in v ugovoru po izteku roka. Čeprav je bilo o delu stroškov odločeno s pravnomočnimi sklepi, bi moralo sodišče o posledici ničnosti izvršilnega naslova po uradni dolžnosti ugotoviti, da so tudi ti sklepi nični in ponovno odločiti o stroških, ki so bili pravočasno in pravilno priglašeni, za katere je kriva izključno upnica. Nepravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na pravni interes dolžnika, češ, da nima pravnega interesa za ugovor vložen dne 24. 7. 2023. Sodišče je napačno uporabilo 4. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ. Priglaša pritožbene stroške.

2.Upnica na pritožbo ni odgovorila.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Odločitev sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka, ko je izvršba že pravnomočno ustavljena s sklepom o ustavitvi postopka in opravljena izvršilna dejanja razveljavljena s pravnomočnim sklepom z dne 28. 7. 2023, dolžnik nima več pravnega interesa za vsebinsko odločitev o ugovoru po roku, je pravilna. Dejstvo je, da je potrebno tudi, ko se odloča o pravnem sredstvu, ob smiselni uporabi 1. in 4. odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ugotoviti pravni interes za odločitev o tem pravnem sredstvu. V konkretnem primeru, ko je sodišče prve stopnje že po uradni dolžnosti skladno z 76. členom ZIZ odločilo, da se izvršba ustavi, sklep o izvršbi opr. št. I 1779/2018 z dne 10. 7. 2018 razveljavi in predlog za izvršbo zavrne, pa ob odločanju o ugovoru z izpodbijanim sklepom z dne 4. 1. 2024 dolžnik ni imel več pravnega interesa za odločitev, saj ugodnejše odločbe v zvezi s samo vsebinsko odločitvijo o ugovoru po izteku roka glede na to, da je dolžnik v ugovoru po izteku roka zatrjeval in dokazoval, da je izvršilni naslov razveljavljen, zase ne bi mogel doseči. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugovor po roku, ne da bi odločalo o vsebinskem delu, pravilno zavrglo, nepravilno pa je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo po povračilu stroškov ugovora po roku. Namreč tudi v primeru, da se pravno sredstvo zavrže, je potrebno v vsakem primeru posebej ugotavljati ob upoštevanju šestega odstavka 38. člena ZIZ ali je upnik dolžniku stroške te vloge neutemeljeno povzročil in vsebinsko odločiti o stroških ugovora po roku. Odločitev o zavrženju ugovora namreč ne vsebuje tudi odločitve o zavrženju zahteve za povračilo stroškov te vloge. O stroškovnem zahtevku je potrebno posebej odločiti. Tako je slediti pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške vloge - ugovora po roku priznati. Glede na podatke spisa in potek posameznih procesnih dejanja strank in sodišča prve stopnje višje sodišče zaključuje, da je upnik dolžniku stroške ugovora po roku povzročil neutemeljeno. Upnik bi moral namreč takoj, ko je prejel sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 421/2022 z dne 20. 6. 2020, s katero je razveljavljen izvršilni naslov, na podlagi katerega se je vodil ta izvršilni postopek, predlagati ustavitev postopka, česar ni storil. Ker tega upnik ni storil, je dolžnik v zavarovanje svojih pravic pravilno vložil ugovor po izteku roka s pravno relevantnim ugovornim razlogom v zvezi s 56. členom in 4. točko 1. odstavka 55. člena ZIZ in predlog za ustavitev izvršbe, saj bi izvršba tekla dalje kljub razveljavitvi izvršilnega naslova, če ne bi kasneje po vložitvi ugovora po roku prvo sodišče odločilo s sklepom sodišča, opr. št. 2522 I 1779/2018 z dne 28. 7. 2023 v skladu s 76. členom ZIZ. Dejstvo, da dolžnik po izdaji sklepa z dne 28. 7. 2023 ni imel več pravnega interesa za vsebinsko odločitev o njegovem ugovoru po roku, na odločitev o tem, ali je te stroške upnik s svojo (ne)aktivnostjo povzročil, zato ne more pravno veljavno učinkovati.

5.Višje sodišče ugotavlja, da je torej podan temelj, da se stroški ugovora po izteku roka naložijo v breme upniku na podlagi 6. odstavka 38. člena ZIZ. Ker pa je prvo sodišče stroškovni del zahtevka dolžnika v ugovoru po roku zavrglo in o njem ni vsebinsko odločalo in ni ugotovilo posledično pravno relevantna dejstva, višje sodišče samo ni moglo spremeniti v tem delu izpodbijanega sklepa, zato je pritožbi ugodilo, sklep v stroškovnem delu, v kolikor se nanaša na zavrženje zahteve za povračilo stroškov ugovora po roku, razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

7.Odločitev o ostalih priglašenih stroških v ugovoru po roku, ki jih je dolžnik ponovno povzel v vlogi z dne 16. 8. 2023, pa je materialno pravno pravilna in se v izogib ponavljanju višje sodišče sklicuje v tem delu na obrazložitev na 3. strani sklepa sodišča prve stopnje. Pritožbena trditev, da bi moralo sodišče, ker je prišlo do sodne ugotovitve ničnosti izvršilnega naslova v pravdnem postopku in posledično do ustavitve postopka izvršbe, priznati dolžniku v izvršilnem postopku vse v ugovoru po roku priglašene tudi ostale stroške ob upoštevanju 91. člena OZ oziroma zaradi odškodninske odgovornosti upnika, je materialno pravno napačna. V izvršilnem postopku je materialno pravna podlaga za odločitev o stroških 38. člen ZIZ oziroma ob smiselni uporabi v skladu s 15. členom ZIZ določbe ZPP o stroških, ki pa take možnosti ne predvidevajo. V kolikor dolžnik meni, da mu je upnik dolžan povrniti njegove stroške tega izvršilnega postopka na podlagi 91. člena OZ, bo moral morebitno svojo odškodninsko terjatev uveljavljati v pravdnem postopku. Ne drži tudi pritožbena trditev, da bi moralo sodišče, čeprav je bilo o delu stroškov že odločeno s pravnomočnimi sklepi, po uradni dolžnosti odločiti, da so ti sklepi nični in ponovno odločiti o stroških. Namreč upoštevati je 2. odstavek 76. člena ZIZ, ki v celoti določa pravne posledice ustavitve izvršbe v primeru 1. odst. 76. člena ZIZ. Tako ta določa le razveljavitev izvršilnih dejanj, ne določa pa razveljavitev sklepa o izvršbi in tudi morebitnih kasnejših sklepov prvega ali višjega sodišča v zvezi s stroškovnimi odločitvami. Po mnenju teoretikov pa so ti sklepi brez učinka. Glede na zgoraj navedeno tudi ne drži pritožbena trditev, da dolžnik ni prepozno priglasil tistih stroškov, ki jih je prvič priglasil v ugovoru po roku. Tako odločitev po 76. členu ZIZ ne vpliva na določbo 8. odstavka 38. člena ZIZ, ki določa, da je dolžna stranka priglasiti stroške takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina. Nedvomno bi moral že v okviru izvršilnega postopka dolžnik vsakič priglasiti posamezne stroške za vsako posamezno pismeno vlogo takrat, ko je to vlogo poslal na sodišče, saj je že takrat zvedel za nastanek in višino stroškov.

8.Ne drži tudi pritožbena trditev, da je prvo sodišče napačno odločilo, da dolžnik sam krije stroške vloge z dne 16. 8. 2023. Odločitev je pravilna, čeprav iz drugih materialno pravnih razlogov, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje sklep o ustavitvi postopka po 76. členu ZIZ izdalo preden je odločilo o ugovoru po roku z dne 24. 7. 2023 in stroškovnih zahtevah dolžnika v tem ugovoru, zaradi česar je dolžnik v vlogi z dne 16. 8. 2023 prvemu sodišču predlagal, da odloči še o vseh priglašenih stroških v ugovoru po roku, pomeni naključje, ki se je primerilo dolžniku in zaradi tega teh stroškov ne bi bilo pravično kot neutemeljeno povzročenih naložiti v plačilo upniku. Skladno in smiselno s prvim odstavkom 156. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora stranka ne glede na izid postopka kriti stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi oziroma so nastali po naključju, ki se je njej primerilo. Za takšno naključje je treba šteti tudi konkretno ravnanje sodišča, zaradi česar je dolžnik vložil vlogo z dne 16. 8. 2023.

9.V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.