Jedro

Delodajalec - banka je delavko pravilno ocenila z negativno oceno poskusnega dela, ker je ugotovila, da je delavka, ki je bila zaposlena na delovnem mestu blagajnika - referenta ravnala v nasprotju z internimi navodili pri poslovanju z valutnimi čeki, ki bi jih moral upravičenec podpisati in žigosati, ker je nepodpisane čeke vnovčila .

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 15.1. in 22.2.1996 o prenehanju delovnega razmerja tožnice, zahtevek za njeno reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače in regresom za letni dopust. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnici utemeljeno prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi negativne ocene poskusnega dela.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da komisija, ki je spremljala njeno poskusno delo, ni bila pravilno sestavljena. V njej ne bi smela sodelovati V., ki je bila takrat tudi na poskusnem delu, pri čemer članica komisije O. ni spremljala njenega dela oz. bila prisotna na sestanku komisije, ko je bila sprejeta negativna ocena. Poleg tega ji ni bilo znano, kdo je član komisije. Nadalje se ne strinja z dokazno oceno sodišča v obsegu, ko je ugotovilo njene strokovne napake in nepravilnosti, ki se nanašajo na konkretne delovne zadolžitve ter odnos do dela in strank. V tej zvezi opozarja na nasprotja v razlogih sodbe in še dodaja, da je bila v času poskusnega dela predvsem žrtev krivičnega obremenjevanja s strani svojih nadrejenih delavcev v poslovni enoti X. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v bistvenem obsegu sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz zadnjega razveljavitvenega sklepa. Po izvedenih dokazih je pravilno ugotovilo odločilna dejstva in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi ni v svojem postopku storilo takšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato pritožbeno sodišče v zvezi z pritožbenimi navedbami le še dodaja: Inštitut poskusnega dela je opredeljen v 14. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), v 16. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) ter v določbah Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in kolektivne pogodbe dejavnosti. V skladu z določbo 1. odst. 8. čl. Kolektivne pogodbe bank in hranilnic se poskusno delo določi vnaprej z opisnim listom konkretnega delovnega mesta. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je imela tožena stranka za delovno mesto referenta blagajnika določeno 3 mesečno poskusno delo v razvidu del in nalog (priloga B 14), pri čemer je bil takšen pogoj določen tako v objavi navedenega delovnega mesta kot tudi v prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Res je, da komisija za spremljanje poskusnega dela ni bila določena v celoti v skladu z 1. tč. pogodbe o zaposlitvi tožnice, saj v njej ni bilo vodstva tožene stranke. Vendar glede na to, da po aktu tožene stranke predstavljata vodstvo banke samo njen direktor in namestnik, to še ne more pomeniti obveznosti, da navedena dejansko spremljata poskusno delo novo zaposlenega delavca. Takšno pogodbeno določilo je namreč potrebno razlagati tudi kot pooblastilo vodstva banke, da določi način spremljanja in ocenjevanja uspešnosti poskusnega dela, s tem pa tudi osebe, ki bodo izvajanje zadolženih nalog delavca v poskusnem obdobju neposredno spremljale in glede tega lahko podale ustrezno oceno. Zato pa je vodstvo banke oz. njen poslovodni organ pristojen, da na podlagi ugotovitve komisije dokončno odloči o uspešnosti poskusnega dela, kar je podlaga za odločitev o sprejemu delavca na delo oz. prenehanju delovnega razmerja. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bila v konkretnem primeru določena komisija v takšni sestavi, ki je zagotavljala spremljanje tožničinega dela tako na sedežu tožene stranke kot v nadaljevanju v poslovni enoti. Nenazadnje tudi medsebojno sodelovanje, saj so po izpovedbi O. člani komisije glede ocene kontaktirali preko telefona. Nadalje pritožbeno sodišče ne najde nikakršne ovire, da članica komisije V., ki je bila glede svojega dela tudi v poskusni dobi, ne bi mogla spremljati in ocenjevati tožničinega dela, saj je šlo pri njej za tožnici nadrejeno delavko z dolgoletnimi izkušnjami pri bančnih opravilih. Ob tem pa okoliščina, da tožnici ni bilo izrecno predočeno, kdo jo bo spremljal v času poskusnega dela, ne more pomeniti takšne opustitve, ki bi v danih razmerah imela za posledico nezakonitost postopka tožene stranke. Zato v tem obsegu pritožba ni utemeljena.

Sodišče je v dokaznem postopku preizkusilo obstoj vsake posamezne postavke, ki je bila podlaga negativni oceni tožničinega dela v določeni poskusni dobi, pri čemer ni upoštevalo nepravilnosti, ki so nastale tožnici po ocenjevanem obdobju. Po izvedenem zaslišanju tožnice, delavcev tožene stranke in ostalih prič, ki so imeli poslovne kontakte z banko in tudi s tožnico ter vpogledu v predložene listine, ni ugotovilo očitkov v zvezi z tožničinim zamujanjem na delo ter neprimernim odnosom do strank, posebej do urednika revije Y. Je pa ugotovilo utemeljenost očitkov v zvezi z odobravanjem in izplačevanjem kreditov, poslovanjem z valutnimi čeki, kar predstavlja strokovno napako ter nadalje nepravilnost glede odnosa do dela, ki se nanaša na obnašanje v zvezi z telefonskim razgovorom. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožnica ne bi smela stranki izplačati kredita pred podpisom pogodbe, saj v sporu ni dokazano, da bi bila na sedežu tožene stranke glede tega bistveno drugačna praksa. Strinja se tudi z ugotovitvijo tožničine nepravilnosti pri poslovanju z valutnimi čeki. Glede tega je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot odločilne izpovedbe prič V. in O., pri čemer je V. neposredno ugotovila, da čeki, ki so se nanašali na A.A. (priloga C 9), niso bili žigosani in podpisani s strani odgovorne osebe (list. št. 26). Zato sklicevanje pritožbe na kakršnokoli po treh letih podano izpovedbo A.A., za drugačno presojo navedenega dejstva, v sporu nima odločilnega pomena. Nadalje se pritožbeno sodišče strinja tudi z utemeljitvijo tožničinega nepravilnega odnosa do dela in glede tega še dodaja, da mora bančni delavec na šalterju dati prednost delu z strankami in ne prvenstveno telefonskim razgovorom, ki niso povezani z poslovnimi opravili.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu pritožbenih razlogov ugotovilo, da ti niso podani. Glede ostalih pritožbenih navedb v zvezi z raznim obremenjevanjem tožnice s strani njenih nadrejenih delavcev, diskreditacije ter na drugi strani poudarjanje pohval in strokovnosti tožnice, pa je ugotovilo, da v zadevi niso odločilne oz. ne vplivajo na drugačno presojo sodišča (1. odst. 360. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP).