Jedro

Višino pravične denarne odškodnine za posamezne odškodninske postavke mora sodišče določiti v skladu s pogoji, ki jih določata 200.čl.in 203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Pri tem je treba upoštevati tudi razpone, v katerih se po uveljavljeni sodni praksi priznavajo odškodnine za posamezne vrste negmotne škode od najblažjih stopenj do katastrofalnih škod.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožnici M. P. znesek 3.800.000,00 SIT, tožnici N. P. pa 3.300.000,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.1994 dalje do plačila ter da jima povrne pravdne stroške v znesku 635.825,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Kar sta tožnici več zahtevali, je sodišče zavrnilo. Pritožbi tožnic in tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnici sta vložili revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje, kolikor sta bila z njo zavrnjena njuna zahtevka za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da njunemu zahtevku v celoti ugodi. V obrazložitvi revizije navajata, da sta si v prometni nezgodi obe trajno poškodovali hrbtenico, ki je eden najvažnejših delov telesa. Sodišče bi moralo upoštevati posebej težavno in mučno zdravljenje ter obseg trajnih posledic.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenega dokaznega postopka podrobno ugotovili obseg in posledice poškodb obeh tožnic, trajanje in intenzivnost telesnih bolečin, neugodnosti ter psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Višino pravične denarne odškodnine za posamezne odškodninske postavke mora sodišče določiti v skladu s pogoji, ki jih določata 200.čl.in 203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Pri tem je treba upoštevati tudi razpone, v katerih se po uveljavljeni sodni praksi priznavajo odškodnine za posamezne vrste negmotne škode od najblažjih stopenj do katastrofalnih škod. Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje pri svoji odločitvi upoštevali vse navedene kriterije. Pri odločanju o zahtevku tožnice M. P. za telesne bolečine ni mogoče prezreti, da je tožnica na podlagi poravnave z zavarovalnico z dne 19.7.1989 prejela odškodnino za telesne bolečine za čas od poškodbe dne 15.4.1989 do sklenitve poravnave. Ob upoštevanju te okoliščine je prisojena odškodnina 1.200.000,00 SIT primerna za ugotovljene tožničine dosedanje in bodoče bolečine ter neugodnosti. Tudi proti primernosti prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2.100.000,00 SIT revizijsko sodišče nima pomislekov. Isto velja glede obeh spornih odškodninskih postavk za tožnici N. P. Tej tožnici je bila prisojena odškodnina za telesne bolečine v znesku 1.300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.800.000,00 SIT. V sodbah sodišč prve in druge stopnje so bile ugotovitve in odločitve o višini odškodninskih postavk obsežno in sprejemljivo obrazložene. Tožnici v reviziji nista navedli nobenih takih okoliščin, ki bi pri revizijskem sodišču vzbudile dvom o pravilnosti odločitve.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).