Jedro

Iz omenjenih okoliščin je razvidno, da je bil tožnik v obdobju, za katerega uveljavlja višje plačilo za delo ter prevozne stroške, vključen v organiziran delovni proces delodajalca, ter da je v tem obdobju opravljal dela, ki so se pri toženi stranki opravljala na sistemiziranem delovnem mestu. Za opravljanje poklicnega dela v organiziranem delovnem procesu zakonska ureditev ne dopušča sklepanja pogodb civilnega prava. Dopušča le zaposlitev za nedoločen čas, izjemoma tudi sklenitev delovnega razmerja za določen čas, še večje zakonske omejitve pa veljajo za sklepanje pogodb o začasnem ali občasnem delu po pogodbi o delu delovnega prava. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je lahko med strankama prišlo le do ene izmed teh delovnopravnih vrst pogodbenega razmerja, pri čemer ni odločilnega pomena, ali je bilo to pogodbeno razmerje vzpostavljeno povsem zakonito ali pa so se pri tem pojavile kršitve predpisov, ki lahko imajo različne pravne posledice.

Izrek

Za odločanje o tej zadevi je stvarno pristojno Delovno sodišče v Kopru, oddelek v Novi Gorici.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Idriji je z vlogo P 10/2000 z dne 12.7.2000 sprožilo pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije spor o pristojnosti za sojenje v sporu med tožečo in toženo stranko zaradi plačila 120.540,00 SIT s pripadki. V tej zadevi je Delovno sodišče v Kopru, oddelek Nova Gorica 20.1.1995 v delu, ki se nanaša na plačilo dela po pogodbi za čas po 31.3.1991 in za plačilo potnih stroškov za prihod na delo, zadevo odstopilo v nadaljnji postopek Okrajnemu sodišču v Idriji. To sodišče je pristojnost sprejelo in odločilo o zahtevku tožnika. Na pritožbo tožene stranke je Višje sodišče v Kopru s sklepom opr. št. Cp 232/99 z dne 1.12.1999 odločilo, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje, da sproži spor o pristojnosti, ker je ocenilo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno delovno sodišče. Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno delovno sodišče. Po določilih 1. točke 4. odstavka Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) so delovna sodišča pristojna odločati med drugimi individualnimi delovnimi spori tudi o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja, ki se lahko vzpostavi z različnimi zvrstmi pogodbe o zaposlitvi. Tretja točka omenjenega zakonskega člena določa, da so delovna sodišča pristojna za odločanje tudi v sporih iz pogodbe o delu za opravljanje začasnih oziroma občasnih del. Ta pogodba je urejena v določilih od 107. do 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 5/91, 71/93, 29/95), s tem da je dopustnost sklepanja te pogodbe omejena z različnih vidikov, med drugim tudi z vidika najdaljšega možnega trajanja. Sklenitev te pogodbe je dopustna le, če za opravljanje del ni mogoče skleniti delovnega razmerja. Če je za opravljanje določenih del pri delodajalcu mogoče skleniti pogodbo o zaposlitvi ali pogodbo o delu, sklenjeno na temelju delovnopravnih predpisov, sklenitev pogodbe o delu po določilih 600. do 602. člena XII. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99), ni dopustna. Iz predloga, ki ga je vložil tožnik pri Sodišču združenega dela Nova Gorica 30.3.1994 ter iz dokazov, ki so bili zbrani v postopku pred Okrajnim sodiščem v Idriji, ki je sprejelo pristojnost za sojenje v tej zadevi, je razvidno, da se je tožnik, ki je bil prej zaposlen pri toženi stranki, marca 1991 upokojil. Ker potreba po njegovem delu ni prenehala, se je s toženo stranko dogovoril, da bo pri njej še naprej opravljal delo. Do sklenitve pisne pogodbe ni prišlo, ker se stranki nista mogli sporazumeti o višini plačila, do katerega je bil upravičen tožnik ter do višine kilometrine. V aprilu je opravil 184 ur, enako število ur v maju in juniju, v juliju pa še 111 ur, tožena stranka pa mu po njegovem zatrjevanju ni v celoti plačala dogovorjenega plačila in povrnila stroškov prevoza na delo. Iz izpovedi prič je sodišče ugotovilo, da so se s tožnikom kot upokojencem dogovorili za delo v omenjenem času zato, ker zanj ob njegovi upokojitvi niso imeli kadrovske zamenjave. Pogodbeno delo tožnika naj bi trajalo, dokler tožena stranka ne bi zaposlila drugega delavca, ki naj bi ga nadomestil. Iz omenjenih okoliščin je razvidno, da je bil tožnik v obdobju, za katerega uveljavlja višje plačilo za delo ter prevozne stroške, vključen v organiziran delovni proces delodajalca, ter da je v tem obdobju opravljal dela, ki so se pri toženi stranki opravljala na sistemiziranem delovnem mestu. Za opravljanje poklicnega dela v organiziranem delovnem procesu zakonska ureditev ne dopušča sklepanja pogodb civilnega prava. Dopušča le zaposlitev za nedoločen čas, izjemoma tudi sklenitev delovnega razmerja za določen čas, še večje zakonske omejitve pa veljajo za sklepanje pogodb o začasnem ali občasnem delu po pogodbi o delu delovnega prava. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je lahko med strankama prišlo le do ene izmed teh delovnopravnih vrst pogodbenega razmerja, pri čemer ni odločilnega pomena, ali je bilo to pogodbeno razmerje vzpostavljeno povsem zakonito ali pa so se pri tem pojavile kršitve predpisov, ki lahko imajo različne pravne posledice. Te nepravilnosti ne morejo spremeniti temeljnega značaja dela, ki ga je opravljal tožnik, in za katerega ne more biti dvoma, da ga je treba obravnavati po pravilih delovnega prava, zato je za sojenje v tej zadevi pristojno delovno sodišče. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) odločilo kot v izreku.

Določbe ZOR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.