Jedro

Subjektivni zastaralni rok prične teči, ko bi oškodovanec glede na okoliščine primera, ob običajni skrbnosti, lahko izvedel za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Ni treba, da se oškodovanec seznani z natančnim zneskom škode, temveč zadošča, da ima podatke, na podlagi katerih lahko ugotovi in zazna obseg škode.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka za znesek 22.515,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2008 dalje in v III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nerazveljavljenemu delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožniku znesek 340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2008 (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 54.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2008 (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 12.848,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Tožnik se pritožuje zoper II. in III. točko izreka in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Podana je bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba zavzame stališče, da je bil objekt zgrajen vsaj pred 19. 5. 2005, kar je protispisno in zmotno. Sodba spregleda ključne dokaze iz katerih je razvidno, da dela niso bila opravljena niti še v letu 2007 in se do teh dokazov ne opredeli. Šele s sprejemom izvedenskega mnenja družbe N. z dne 14. 7. 2007 je tožnik pridobil realne možnosti za uveljavljanje svojega odškodninskega zahtevka. Iz zaslišanja inšpektorja A. A. je razvidno, da na dan 26. 4. 2007 objekt še ni bil dokončan, sodba pa se do tega dokaza ne opredeli. Do nastajanja škode je prišlo ravno zaradi črne gradnje tožencev, ki sta brez ustreznega gradbenega dovoljenja zgradila svoj objekt le nekaj dobrih centimetrov stran od objekta v lasti tožnika. Nepravilen je zato zaključek sodbe, da navedbe strank glede pridobitve gradbenega dovoljenja niso pomembne za ta spor. V letu 2005, ko sodišče ocenjuje, da je bil objekt končan, slednji ni niti dokončno stal, ni imel izdelane notranjosti, ni imel priključkov. Prva toženka je ob zaslišanju (30. stran prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 12. 10. 2011) sama povedala, da so se gradbena dela opravljala še leta 2008, ko naj bi se gradila garaža, priklop na vodo in elektriko pa naj bi se izvedel v letu 2007. Toženca sta, kot je razvidno iz njunega zaslišanja, pri popisu nepremičnin dala Geodetski upravi podatke, da je bila gradnja zaključena leta 2007, kar je bilo razvidno iz podatkov portala GURS, ki jima ga je tožnik predočil. Sicer pa je sodišče na naroku ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je bilo iz tega izpiska razvidno, da je bila zgradba končana leta 2007, kasneje pa sta toženca spremenila ta podatek na leto 2003. Zgornjo teraso na objektu tožencev je gradilo podjetje G. d.o.o. in to septembra 2006. Ker je na (napačno) ugotovljen datum začetka gradnje vezan zaključek sodišča glede zastaranja, je nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Račun za fasado št. 14/2004, ki sta ga vložila toženca, je prirejen za potrebe pravde. Iz izjave B. B., do katere se sodba ne opredeli, je razvidno, da je določena fasaderska dela opravil še v letu 2008. Glede ostalih računov se je tožeča stranka opredelila v svojih pripravljalnih vlogah. V kolikor bi bila dela res končana do leta 2005, bi toženca v spis lahko vložila končni obračun ob zaključku del, česar nista storila. Nepravilno je zavrnjen odškodninski zahtevek zaradi zmanjšanja osončenja. Ne more biti dvoma, da je hiša tožeče stranke prikrajšana za sonce, kar zagotovo predstavlja zmanjšanje vrednosti nepremičnine tožeče stranke, kot je ugotovil, v predmetnem postopku postavljen izvedenec. Nepravilna je odločitev o stroških postopka, saj je bilo po razveljavitvi sporno le še 54.390,00 EUR, česar sodba ne upošteva.

4. Toženca se pritožujeta zoper I. točko izreka in predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico. O zahtevku, ki mu sodba ugodi, je bilo že pravnomočno odločeno. S tožbo, ki jo je tožnik vložil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 1366/2009-II, je tožnik zahteval plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti nepremičnine zaradi gradnje tožencev in zaradi imisij in sicer je zahteval 35.120.000,00 SIT. Eventualna škoda zaradi kapljanja vode na leseno držalo ograjo je imisija, ki je bila že predmet prej omenjenega postopka. Že v letu 2004, ko so bila dela končana, je bilo jasno, da če bi res kapljalo na leseno ograjo, tožniku nastaja škoda in je zahtevek zastaran. Sicer pa ni podana vzročna zveza. Lesena ograja je po 20 letih dotrajana, nahaja se stran od objekta tožene stranke in ni žleba, ki bi povzročal škodo na ograji tožeče stranke, kar vse je razvidno iz fotografij. Iz fotografij je tudi razvidno, da voda s strehe teče čez žleb na nadstrešek in dvorišče ter na parcelo tožencev. Rekonstrukcija ograje je potrebna zaradi vplivov narave in ne zaradi ravnanj tožencev. Ni podana niti protipravnost niti pravno priznana škoda. Kot sta toženca navajala, imata gradbeno dovoljenje, zato bi bil tožnik, upoštevaje določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) upravičen kvečjemu do škode, ki presega normalne meje. O tem tožnik ni ponudil trditvene podlage, taka škoda pa tudi ni dokazana.

5. Stranki sta druga drugi na pritožbo odgovorili, se opredelili do pritožbenih očitkov in predlagali zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

7. Sodba ob tokratnem odločanju glede odškodnine za še sporne oblike škode(1) (razen za škodo za poškodovano leseno ograjo na delu terase, ki meji proti hiši tožencev in za škodo zaradi zmanjšanja osončenja) tožbeni zahtevek zavrne z utemeljitvijo, da je zastaran. Zahtevek za škodo zaradi zmanjšanja osončenja zavrne, ker je tožnik ni dokazal, odškodnine zaradi manjvrednosti objekta zaradi zmanjšanja osončenja pa v predmetni pravdi ni vtoževal. 8. Sodba v skladu z napotki razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča presoja zastaranje za vsako obliko (še sporne) vtoževane škode. Zavzame drugačno stališče, kot ob prvem odločanju, ko je štelo, da je tožba vložena v okviru triletnega zastaralnega roka, ker se je tožnik z obsegom škode in storilcem lahko seznanil šele z izvedenskim mnenjem z dne 14. 7. 2007 iz druge pravdne zadeve.(2) V pretežni meri namreč ugodi ugovoru tožencev, da je podano zastaranje. Sledi trditvam (in dokazom) tožencev, da je bila gradnja njunega objekta zaključena v letu 2004 oziroma, da so bila manjša dela v okolici zaključena v letu 2005(3) in zaključi, da je glede (še spornih) oblik škode (razen glede škode za poškodovano leseno ograjo in škode zaradi zmanjšanja osončenja) tožnik tožbo vložil po poteku zastaralnega roka.

9. Pritrditi je tožnikovi pritožbi, da se (tokrat) sodba ne opredeli do trditev (in dokazov) tožnika, da je bila gradnja končana šele po letu 2007, da so bila določena fasaderska dela opravljena šele v letu 2008 in da je tožnik realne možnosti za uveljavljanje svojega odškodninskega zahtevka pridobil šele s seznanitvijo z izvedenskim mnenjem družbe N. z dne 14. 7. 2007. Gre za odločilna dejstva (sodba zavzeto stališče o zastaranju temelji na ugotovljenem zaključku gradnje objekta tožencev), kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju obrazložitve, zato bi se moralo sodišče do tožnikovih trditev (in dokazov) opredeliti. Sodba ugotovitve o začetku in zaključku gradnje objekta tožencev opira le na račune, ki sta jih toženca predložila v dokaz svojim trditvam (tožnik je njihovi verodostojnosti oporekal) in na izpovedbi prve toženke (19. točka obrazložitve). Do dokazov tožnika pa se bodisi ni izreklo, bodisi jih ni izvedlo, pri čemer (razen glede zaslišanja priče B. B.) ni navedlo razlogov (7. točka obrazložitve). Ugotovljene pomanjkljivosti ne predstavljajo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot uveljavlja pritožnik v pritožbi,(4) temveč gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice stranke do izjave.

10. Po določbi prvega odstavka 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Subjektivni zastaralni rok prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera, ob običajni skrbnosti, oškodovanec lahko izvedel za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka oziroma, ko bi ob ravnanju s skrbnostjo, kakršna se zahteva v pravnem prometu, lahko prišel do podatkov o relevantnih okoliščinah. Ni treba, da se oškodovanec seznani z natančnim zneskom škode, temveč zadošča, da ima podatke, na podlagi katerih lahko ugotovi in zazna obseg škode.

11. Zastaranje za posamezno obliko vtoževane škode je zato odvisno od vprašanja, kdaj bi tožnik (ob potrebni skrbnosti) lahko zaznal in uveljavljal odškodnino zanje. Pomembno je zato, za kakšno obliko škode gre oziroma povedano drugače, ali jo lahko zazna tožnik sam ali je zato potrebno strokovno znanje. Kot že obrazloženo se sodba do trditve tožnika, da je (za vse oblike še sporne vtoževane škode) pridobil realne možnosti za uveljavljanje odškodninskega zahtevka šele s pridobitvijo izvedenskega mnenja dne 14. 7. 2007, ne izreče. 12. Zastaranje tožbenega zahtevka (4.600,00 EUR) za plačilo škode zaradi uporabe zemljišča z objektom tožeče stranke za čas gradnje (18. točka obrazložitve) sodba temelji na zaključku (21. točka obrazložitve), da bi tožnik z zaključkom gradnje, to je spomladi 2005, če bi ravnal s potrebno skrbnostjo, moral poznati vse okoliščine za vtoževanje škode. Zastaranje tožbenih zahtevkov (17.000,00 EUR) za škodo za vzdrževalna dela, ki naj bi trajala ves čas objektov in sicer (po ugotovitvi sodbe) za škodo, ki nastane za popravilo in vzdrževanje stranske fasade (22. točka obrazložitve) in za škodo (915,20 EUR) za zmanjšanje ventilacije med objektoma, glede katere (po ugotovitvi sodbe) pojav plesni ni dokazan in je dokazana le poškodba fasade (24. točka obrazložitve), sodba temelji na ugotovitvi, da so bila fasaderska dela izvedena najkasneje 18. 5. 2004,(5) spričo česar bi tožnik ob ustrezni skrbnosti takrat škodo lahko zaznal in uveljavljal (23., 24. točka obrazložitve).

13. Tožnik v pritožbi ugotovitvam sodbe o zaključku gradnje in dokončanju fasade nasprotuje in utemeljeno, kot je bilo že obrazloženo, uveljavlja, da je sodba obremenjena s procesno kršitvijo (sodba se ne izreče do dokazov in trditev tožnika, ki jih ponavlja v pritožbi, da so se dela na objektu toženca opravljala še v letu 2007 oziroma 2008). Zaključka sodbe (20. točka obrazložitve), „da iz vpogleda v inšpekcijski spis“ ni razvidno, da bi bila dela tožencev, ki naj bi bila vzrok za škodo, ki jo vtožuje tožnik, opravljena kasneje od spomladi 2005, ni mogoče preizkusiti, saj sodba ne pojasni, na podlagi katerih listin (oziroma dokazov) v tem spisu, temelji njen zaključek. Tožnik je v trditveni podlagi tožbe zatrjeval, da objekt tožencev na dan 26. 4. 2007 ni bil dokončan, pri čemer se je skliceval na zaslišanje inšpektorja A. A. Slednje vzbuja utemeljen dvom v pravilnost drugačnega zaključka sodbe. Pritožba utemeljeno izpostavlja tudi podatke portala GURS, da so bila dela zaključena leta 2007, ki jih je tožnik predočil ob zaslišanju tožencem, do česar se sodba ne opredeli. Tudi glede verodostojnosti predloženega računa za fasado, ki jo izpodbija tožnik s predloženo izjavo izvajalca fasaderskih del B. B., se sodba ne opredeli. Pritožbene trditve (izpodbijanje izpovedbe toženke) pa vzbujajo tudi dvom v pravilnost dokazne ocene.

14. Zastaranje zahtevka za škodo (250,00 EUR) zarezanje razpok in odprte razpoke na vzhodu, zalitje razpok s hladno asfaltno maso in nepredvidena dela ter končno čiščenje (25. točka obrazložitve), sodba temelji na ugotovitvi, da je bil izkop, ki je povzročil škodo, narejen najkasneje spomladi 2005. Po ugotovitvah sodbe, ki temeljijo na mnenju izvedenca dr. C. C. je do škode na asfaltiranem dvorišču tožnikove hiše prišlo zaradi izkopa, ki je bil izveden neposredno ob parceli tožnika. Pritožba konkretizirano ne nasprotuje zaključku sodbe, da je bil izkop narejen najkasneje spomladi 2005 in tudi ne ponudi trditev, kdaj naj bi bil izkop narejen.

15. Zastaranje zahtevkov (610,00 EUR za stroške sanacije) zaradi izpodkopavanja terase (26. točka obrazložitve) in za škodo (360,00 EUR) zaradi poškodbe svetlobnega jaška (27. točka obrazložitve) sodba temelji na ugotovitvi, da je to te škode prišlo tekom gradnje hiše in bi zato tožnik najkasneje spomladi 2005 lahko zaznal nastanek te škode in uveljavljal odškodnino zanjo. Ugotovitvam sodbe, da je do navedenih oblik škode prišlo zaradi spodkopavanja zemljine pod delom terase tožeče stranke, med gradnjo, pritožba ne nasprotuje.

16. Glede odškodnine za škode, navedene v 25., 26., 27. točki obrazložitve, je po oceni pritožbenega sodišča odločitev sodbe o zastaranju pravilna. Zavzeto stališče o zastaranju namreč ne temelji na ugotovitvi o zaključku gradnje objekta tožencev, tožnik pa konkretizirano tudi ne nasprotuje ugotovitvam, kdaj naj bi do navedenih oblik škode prišlo. Pri navedenih oblikah škode po oceni pritožbenega sodišča tudi ne gre za tako obliko škode, za zaznavanje katere bi bilo potrebno strokovno znanje. Tudi če bi držale trditve tožnika, da je bila gradnja objekta tožencev končana kasneje, kot ugotavlja sodba, to ne bi vplivalo na pravilnost odločitve.

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika glede zavrnitve odškodninskega zahtevka (30.000,00 EUR) za škodo zaradi zmanjšanja osončenja (29. točka obrazložitve). Manjvrednost objekta zaradi zmanjšanja osončenja, na katero se sklicuje pritožba, je bila, kot pravilno obrazloži sodba (30. točka obrazložitve) predmet že pravnomočno končanega postopka(6) in ni bila vtoževana v tej pravdi. Ponovno uveljavljanje zahtevka iz tega naslova pa zaradi prepovedi rei iudicate tudi ne bi bilo mogoče. 18. Sodba ima za zaključek za priznanje odškodnine (340,00 EUR) za poškodovano leseno ograjo na delu terase, ki meji proti hiši toženih strank, podlago v izvedenskem mnenju dr. C. C. Slednji je ugotovil, da je vzrok za poškodbo lesene ograje dejstvo, da iz strešnega odkapa hiše toženih strank, meteorna voda kaplja direktno na leseno držalo ograje. Toženca v pritožbi ne ponudita tehtnih trditev za dvom v pravilnost podanega mnenja. Izvedensko mnenje namreč temelji na ugotovitvah izvedenca ob ogledu, zato njegove pravilnosti toženca ne moreta uspešno izpodbiti s sklicevanjem na fotografije. Pritožbene trditve tudi ne vzbujajo pomislekov v pravilnost zaključka sodbe, da poškodba ograje, ki nastane zaradi kapljanja vode na les, ni vidna takoj, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je podano zastaranje. Navedena škoda tudi ni bila predmet tožbe pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 1366/2009 in ne gre za že pravnomočno odločeno zadevo, kot trdi pritožba. V predmetnem postopku namreč tožnik, kot pravilno obrazloži že sodba, vtožuje drugo pojavno obliko škode in sicer poškodovanje, ki se kaže v višini stroška popravila. Pravna podlaga za priznanje odškodnine je 131. člen OZ in ne (99. člen) SPZ, kot trdi pritožba. Brez pomena je zato pritožbeno prikazovanje, da tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal, da gre za „škodo, ki presega normalne meje.“ Glede navedene škode so izkazani vsi elementi odškodninskega delikta, kot pravilno že obrazloži sodba (28. točka obrazložitve). Vprašanje dotrajanosti ograje, na katero se pritožba sklicuje, je, kot pravilno navaja sodba, upoštevano pri višini odškodnine, ki ji toženca v pritožbi konkretizirano ne nasprotujeta.

19. Po navedenem je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene procesne kršitve, ki je glede na njeno naravo ne more odpraviti samo in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člena ZPP), pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka za znesek 22.515,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2008 razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženca zavrnilo, ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V izpodbijanem, a nespremenjenem delu, je zato potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Posebni napotki sodišču prve stopnje glede na obrazloženo, niso potrebni. Odpravi naj ugotovljene postopkovne kršitve in se (glede še sporne odškodnine) opredeli do trditev (obeh) strank o odločilnih dejstvih ter oceni izvedene dokaze v skladu z metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Morebitno zavrnitev dokaznih predlogov strank naj ustrezno obrazloži. Presojo, ali je treba dokazni postopek dopolniti ali zadošča že izveden dokazni postopek, pritožbeno sodišče prepušča sodišču prve stopnje.

21. Posledično, zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev (III. točka izreka) in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP). Pri ponovnem odločanju o stroških postopka naj sodišče prve stopnje, kot pravilno izpostavlja tožnik v pritožbi, upošteva, da je bilo po prvi razveljavitvi sodbe sporno le še 54.390,00 EUR, po sedanji razveljavitvi pa 22,515,20 EUR.

Op. št. (1): Gre za oblike škode, za katere je bila sodba sodišča prve stopnje z dne 28. 8. 2014 razveljavljena s sklepom višjega sodišča II Cp 3325/2014 z dne 20. 5. 2015 in vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Op. št. (2): Gre za zadevo, ki se je po tožbi tožnika vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 1366/2009, v kateri je bil tožbeni zahtevek tožnika pravnomočno zavrnjen.

Op. št. (3): Tožnik v predmetnem postopku vtožuje škodo, ki sta mu jo povzročila toženca, ki sta zgradila hišo preblizu njegove hiše. Op. št. (4): Navedena procesna kršitev (tako imenovana protispisnost) je podana le v primeru napačnega povzetka oziroma „prepisa“ besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih.

Op. št. (5): Navedeno ugotovitev sodba opira na račun št. 14/2004 (priloga B61), ki sta ga predložila toženca.

Op. št. (6): Gre za postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 1366/2009.