Jedro

Dolžnost policije, da osumljenca kaznivega dejanja oziroma storilca prekrška pouči o privilegiju zoper samoobtožbo po četrtem odstavku 148. člena ZKP ali drugi alineji drugega odstavka 55. člena ZP-1 (t. i. opozorilo Miranda) se vzpostavi tisti hip, ko je bil sum zoper njega osredotočen (razlogi za sum storitve kaznivega dejanja ali zaznava prekrška).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je predsednica razpravnega senata Okrožnega sodišča v Celju, na podlagi določb 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), po uradni dolžnosti sklenila, da se iz predmetnega kazenskega spisa izločijo dokazi in dokazni viri, kot so specificirani pod točko I. pritožbeno izpodbijanega sklepa. Pod točko II. slednjega pa je odredila, da se izločeni dokazi in dokazni viri po pravnomočnosti sklepa zaprejo v poseben ovitek in hranijo ločeno od drugih spisov.

2. Zoper sklep o izločitvi nedovoljenih dokazov se je pravočasno pritožila okrajna državna tožilka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se dokazi in deli spisovnega gradiva, ki so navedeni v izreku izpodbijanega sklepa, ne izločijo oziroma podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ključni razlog, kot izhaja iz obrazložitve pritožbeno izpodbijanega sklepa, da je predsednica senata prvostopenjskega sodišča po uradni dolžnosti kot nedovoljene dokaze opredelila uradne zaznamke Policijske postaje Žalec o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 18. 12. 2019, 17. 3. 2020, 14. 4. 2020, 29. 4. 2020, 27. 5. 2020, zapisnike o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon A. A. z dne 18. 12. 2019, B. B. z dne 7. 3. 2020, uradni zaznamek o izjavi osumljenega B. B. z dne 7. 3. 2020, uradni zaznamek o izjavi osumljenega C. C. z dne 16. 4. 2020 ter ostale dokaze in dokazne vire, ki so izvirali iz teh uradnih zaznamkov (t. i. sadovi zastrupljenega drevesa), kot so specificirani pod točko I. prvostopenjskega sklepa (zapisniki o zasegu predmetov, zapisniki o zavarovanju in preiskavi elektronskih podatkov iz elektronskih naprav, izpovedb prič D. D., A. A., E. E., B. B. itd.), je ugotovitev prvega sodišča, da so v trenutku razgovorov policista Policijske postaje Žalec D. D. z A. A., B. B. ter osumljenim C. C. oziroma njihove izročitve zaseženih jim predmetov (prepovedane droge) že bili podani razlogi za sum, da naj bi storili uradno pregonljivo kaznivo dejanje oziroma prekršek. Glede na takšen zaključek pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bil kršen privilegij navedenih oseb zoper samoobtožbo, saj pred zasegom predmetov oziroma podajanjem izjav, niso bili poučeni v smislu določbe 1. alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) oziroma četrtega odstavka 148. člena ZKP.

5. Eno od pravnih jamstev, ki morajo biti po 29. členu Ustave Republike Slovenije zagotovljena obdolžencu v kazenskem postopku je tudi to, da ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo. Gre za t. i. obdolženčev privilegij zoper samoobtožbo, ki mu zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Slednje jamstvo izhaja tudi iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter 2. do 4. člena Protokola št. 7. V citiranem določilu EKČP sicer ni privilegij zoper samoobtožbo izrecno naveden, vendar je Evropsko sodišče za človekove pravice v tej zvezi zapisalo, da sta pravica do molka med policijskim zasliševanjem in privilegij zoper samoobtožbo splošno priznana mednarodna standarda.

6. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v zvezi s privilegijem zoper samoobtožbo odločalo med ostalim tudi v odločbi z dne 6. 7. 2011, opr. št. Up 1293/08, in med drugim zaključilo, da privilegij zoper samoobtožbo izvira iz zahteve po spoštovanju človekovega dostojanstva v kazenskem postopku, pri čemer je ključen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden. Domet privilegija zoper samoobtožbo se zato razteza na vse postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Za slovensko ustavno presojo je tako odločilna točka, ko nastopi osredotočenost suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Za ugotovitev, ali je prišlo do kršitve privilegija zoper samoobtožbo, ni bistvena okoliščina, kdaj se je kazenski postopek formalno začel, ampak je torej bistveno, kdaj se je dejansko začel. Privilegij zoper samoobtožbo se torej razteza tudi na fazo predkazenskega postopka kot je bil primer v obravnavani zadevi.

7. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno opozorilo na sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 11. 2020, opr. št. I Ips 41786/2016, v kateri je Vrhovno sodišče jasno začrtalo, da privilegij zoper samoobtožbo varuje tudi storilce prekrškov. Izhajalo je iz spoznanja, da je pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma, ko gre za storilca prekrška, s pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, ki obe zajemata pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo. Tega privilegija ne more nadomestiti trditev, da je policija ravnala skladno s pooblastili iz 40. in 52. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Zato mora biti osumljenec kaznivega dejanja oziroma storilec prekrška, preden lahko zavestno, razumno in voljno poda izjavo, s katero bi utegnil samega sebe obremeniti, seznanjen s temeljnimi pravicami ter pravnimi jamstvi v kazenskem oziroma prekrškovnem postopku. Ta obveznost organov odkrivanja kaznivih dejanj velja absolutno, ne glede na vsebino izjave, ki jo pridobijo brez ustreznega pravnega pouka. V posledici opustitve pravnega pouka je tako podana kršitev privilegija zoper samoobtožbo osebe, s katero je bil razgovor opravljen oziroma kateri so bili odvzeti ter zaseženi obremenilni predmeti.

8. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, se dolžnost policije, da osumljenca kaznivega dejanja oziroma storilca prekrška pouči o privilegiju zoper samoobtožbo po četrtem odstavku 148. člena ZKP ali drugi alineji drugega odstavka 55. člena ZP-1 (t. i. opozorilo Miranda) vzpostavi tisti hip, ko je bil sum zoper njega osredotočen (razlogi za sum storitve kaznivega dejanja ali zaznava prekrška). Ker pa je vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika dejansko vprašanje vsake konkretno obravnavane zadeve, je treba tudi predmetno kazensko zadevo obravnavati v tej luči in oceniti, ali so bile ob postopanju policista D. D. že podane takšne okoliščine, na podlagi katerih bi lahko trdili, da je bil sum zoper A. A., B. B. in C. C. sum že osredotočen vsaj za storitev prekrškov.

9. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje relevantne dejanske okoliščine in iz njih izhajajoče pravne zaključke z razumnimi razlogi utemeljilo pod točkami 14 do 30 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

10. Glede odvzema in zasega prepovedane droge C. C. je sodišče prve stopnje prepričljivo izpostavilo okoliščine zaznave kaznivega dejanja oziroma prekrška z dne 18. 12. 2019, ko je policist D. D. po lastnih navedbah zaznal izmenjavo manjšega svetlečega zavitka in bankovca (uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 18. 12. 2019 in pričevanje v preiskavi ter na predobravnavnem naroku), pri tem pa obtoženega C. C. poznal iz predhodnih postopkov kot uživalca drog, A. A. pa predhodno videl na avtobusni postaji v Žalcu v družbi uživalcev prepovedanih drog. Zato je tudi neprepričljivo stališče pritožnice, da bi v tem primeru kot tudi v primeru dogodka z dne 15. 4. 2020, ko je isti policist zaznal interakcijo obtoženega z neznano osebo ter da si je po tem srečanju obtoženi nekaj tlačil v žep, pri tem pa bil nervozen, lahko šlo tudi za predajo oziroma posest zdravil, sode bikarbone ali kakšne druge dovoljene snovi. Enake zaključke gre zavzeti tudi pri ocenjevanju dogodka z dne 7. 3. 2020, ko je policist D. D. najprej sicer zakonito legitimiral B. B., potem pa mu brez ustreznega pouka v smislu določbe 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1 zasegel zavitek s prepovedano drogo, čeprav je pred tem videl, da je B. B. prišel iz smeri avtobusne postaje, kjer se zbirajo uživalci prepovedanih drog, da je zaznal njegovo vznemirjenost, še zlasti pa, ker je, kot sam navaja, pred tem videl, da B. B. razpolaga z alu zavitkom, za katerega mu je bilo kot policistu zagotovo znano, da v takšnih uživalci hranijo prepovedano drogo.

11. Pritožnica s pritožbeno trditvijo, da je bila prepovedana droga A. A. zasežena v postopku po 52. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), ki določa, da smejo policisti zaradi zasega predmetov opraviti pregled osebe, če na podlagi njihove neposredne zaznave obstaja velika verjetnost, da ima pri sebi predmete, ki jih je skladno z zakonom treba zaseči, pri čemer policisti pred opravo pregleda ukažejo, naj sama izroči predmete, razen če bi to ogrozilo varnost ljudi in premoženja, ne more biti uspešna. Iz že citirane odločbe Vrhovnega sodišča z dne 26. 11. 2020, opr. št. I Ips 41786/2026, povsem jasno izhaja presoja, da pravico do privilegija zoper samoobtožbo ne more nadomestiti ravnanje policije v skladu s pooblastili iz 40. in 52. člena ZNPPol. 12. Glede ekskluzije zapisnikov o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon A. A. z dne 18. 12. 2019 in B. B. z dne 7. 3. 2020, sodišče druge stopnje soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa pod točkami 31 do 46 in sicer, da gre za specifično situacijo, ko bi morala biti oba že ob zaznavi prekrška in pred zasegom prepovedane droge opozorjena na privilegij zoper samoobtožbo. V citiranih ovadbah pa sta celo opozorjena na posledice krive ovadbe po 283. členu KZ-1 obremenila ne le obtoženega C. C. pač pa tudi sama sebe.

13. Glede na zgoraj navedeno, je sodišče druge stopnje pritrdilo razlogom predsednice senata v pritožbeno izpodbijanem sklepu in po zaključku, da je slednji pravilen in zakonit, saj prav tako ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti, pritožbo okrajne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno (peti odstavek 402. člena ZKP).