Konkretni Javni razpis je merila in podmerila določil tako, da dosežene ocene ni mogoče preizkusiti na podlagi objektivnih kriterijev. Večpomenskost oziroma določena odprtost posameznega merila sicer še ne pomeni nezakonitosti, a mora pristojni odločevalec pomensko odprt prostor zapolniti z razlago merila in ustrezno obrazložitvijo podeljene ocene ob hkratnem doslednem upoštevanju načela enakosti med prijavitelji, česar toženka po presoji sodišča ni naredila v tolikšni meri, da bi dosegla potreben standard obrazložitve.
I.Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo št. 6110-75/2022-3340-19 z dne 17. 5. 2023 odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1.Republika Slovenija, Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnila sofinanciranje tožnikovega štiriletnega kulturnega projekta z naslovom "Festival A.."
Obrazložitev izpodbijane odločbe
2.Z izpodbijano odločbo je bilo tako odločeno o tožnikovi vlogi na Javni razpis (objavljen v Uradnem listu RS, št. 194/21 in 3/22) z oznako JPR-VP-2022-2025 za izbor večletnih kulturnih projektov, ki jih bo v letih 2022 do 2025 sofinancirala Republika Slovenija (v nadaljevanju Javni razpis). Tožnikov projekt je skladno z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) in Pravilnikom o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik) po kriterijih iz točk 8.1.1 in 8.2.1.2.1 Javnega razpisa obravnavala strokovna komisija in ga ocenila z 72-imi od 100 možnih točk. Ker je bil vstopni prag za pridobitev pravice do sofinanciranja 81 točk, je toženka zavrnila sofinaciranje tožnikovega projekta.
3.V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tabela z navedenimi točkami po kriterijih ocenjevanja. Po splošnih kriterijih (točka 8.1.1) je tožnikov projekt prejel 34 točk, po posebnih kriterijev (8.2.1.2.1) pa 38 točk. V nadaljevanju obrazložitve je podana kratka utemeljitev ocene pri posameznih kriterijih oziroma podkriterijih ocenjevanja.
4.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v okviru prvega kriterija (ocena referenčnosti prijavitelja) izgubil točke pri podkriteriju 1.a. V okviru drugega kriterija (ocena izvedljivosti projekta) je točke izgubil pri podkriterijih 2.a, 2.c in 2.e. V okviru tretjega kriterija (vsebinska ocena projekta) je dobil vse možne točke, v okviru 4. kriterija (ocena referenčnosti festivala) pa je točke izgubil pri vseh treh podkriterijih 4.a, 4.b in 4.c.
5.Pri podkriteriju 1.a se tožniku očita, da navaja vrsto dogodkov podpornega programa, ki vsebinsko niso opredeljeni, da gostovanja ansambla na Hrvaškem in zlasti v Italiji potekajo na pretežno glasbeno ne najbolj referenčnih prizoriščih in da vloga ansambla pri gostovanjih ni povsem jasna. Nadalje se ugotavlja, da festival odmeva predvsem v lokalnih okvirih na slovenski obali in v Italiji, pri čemer so medijske reference razmeroma skromne. Pri podkriteriju 2.a se tožniku očita, da finančne sheme festivala ni prikazal dovolj natančno (z izjemo postavke drugi stroški), da so promocijske aktivnosti sicer dobro opisane a da so promocijski stroški izjemno visoki, da so visoki stroški organizacije koncertov, da razmerje med stroški avtorskih honorarjev in drugimi stroški ni zadovoljivo pojasnjeno, kar poraja upravičen dvom v uspešnost izvedbe projekta. Pri podkriteriju 2.c se ugotavlja, da imajo lokacije koncertov v lokalnem smislu odlično prepoznavnost, v širšem kontekstu pa ne predstavljajo referenčno odličnih prizorišč ter da se 12 koncertov s povprečno več kot 170 obiskovalci morda zdi malenkost pretirana ocena, da pa je po drugi strani v poletni turistični sezoni optimizem mogoč in ne nepričakovan. Pri podkriteriju 2.e se tožniku očita, da odmevnosti v slovenskem in zlasti mednarodnem prostoru kljub sodelovanju RTV Slovenija in programa ARS ni mogoče oceniti z oceno odlično. V okviru podkriterija 4.a je strokovna komisija pogrešala večjo bero relevantnih objav, da pa se zagotovo promocija v tujini dobro vrši preko festivalskega sestava II terzo suono. Pri podkriteriju 4.b se projektu očita, da ni izkazan interes relevantnih tujih medijev in tudi bolj poglobljenih zapisov v domačih medijih, ter da interesa tujih producentov in organizatorjev, kljub izkazanemu mednarodnemu sodelovanju, ni mogoče oceniti kot odličnega. Je pa razveseljiv prispevek tujih kulturnih inštitutov in veleposlaništev v Republiki Sloveniji. Pri podkriteriju 4.c strokovna komisija ugotavlja, da je delež slovenske glasbe razmeroma skromen, kar pa da je razumljivo glede na orientacijo v baročno glasbo; nadalje, da nastopa več odličnih slovenskih izvajalcev te glasbe a da gre za enega izmed več festivalov v državi. Toženka še ugotavlja, da programi za nadaljnje edicije niso predloženi, vendar da so bile na festivalu leta 2022 izvedene le 3 pesmi A. A. in nobenega drugega slovenskega skladatelja, zato o promociji slovenske glasbe ni mogoče govoriti.
Tožbeni razlogi
6.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo iz razlogov od 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter sodišču predlaga, da v sporu polne jurisdikcije samo odloči o zadevi, podredno pa predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek.
7.V tožbi pojasni, da je na identičnem Javnem razpisu JPR-VP-18-21 z identičnimi kriteriji s svojo prijavo uspel in na podlagi odločbe št. 6110-219/2017/2 z dne 2. 3. 2018 pridobil sofinanciranje v obdobju 2018 do 2021, prav tako je uspel na predhodnih razpisih in je 20 let prejemal sredstva za sofinanciranje. Izpodbijani odločbi očita bistveno kršitev postopka, češ da je odločba toženke tako pomanjkljivo obrazložena, da se je ne da preizkusiti. Meni, da iz poteka dosedanjega postopka izhaja, da toženka te kršitve nima namena odpraviti, zato sodišču predlaga odločanje v sporu polne jurisdikcije, češ da bi ponovno vračanje zadeve v postopek tožniku povzročilo nepopravljivo škodo (celo stečaj tožnika).
8.Po mnenju tožnika je obrazložitev odločbe tako pomanjkljiva, da ne dosega kriterija obrazložitve po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), da odločba nima razlogov o odločilnih dejstev in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. V delih, kjer je odločba vsaj delno obrazložena, pa da so podana neskladja med razlogi za odločitev in je obrazložitev v nasprotju s kriteriji vrednotenja in ocenjevanja.
9.Po mnenju tožnika iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, kako je toženka prišla do določenega števila točk in kako so bila upoštevana merila pri posameznem kriteriju. Merilom tožnik očita, da niso določena na način, ki bi omogočal njihovo objektivno vrednotenje in s tem tudi preveritev, ampak omogočajo subjektivno vrednotenje, kar posledično zahteva natančno obrazložitev vsake ocene, ki pa je toženka ni podala. Tožnik obrazložitvi ocen očita, da gre zgolj za prepis kriterijev, povzetek vsebine projekta in navedbo ocene brez njene vsebinske obrazložitve ali zgolj na zelo splošen način. Ob takšni obrazložitvi tožnik ne ve, zakaj je izgubil točke, kar mu jemlje pravico do pravnega sredstva. Pri podkriterijih, kjer je izgubljal točke, toženki očita, da je nepravilno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje.
10.Oceni pri podkriteriju 1.a tožnik očita, da so pojasnila nejasna, da ni mogoče razumeti očitka glede tega, da podporni program ni vsebinsko opredeljen, da v javnem razpisu ni merila, kaj se šteje za glasbeno referenčno prizorišče in da te okoliščine pri ocenjevanju tega podkriterija toženka ne bi smela upoštevati, češ da je dvakrat odbila iste točke v zvezi z istim merilom. Tožnik pojasni, da je reference ansambla II terrzo suono predstavil, ker sta ustanovitelja ansambla tudi ustanovitelja tožnika. Očitku, da festival odmeva zgolj v lokalnih okvirih, tožnik odgovarja, da je toženka odobrila sofinanciranje bolj lokalnim projektom od A.. Leta 2018 je pri tem kriteriju prejel 18 točk, pri čemer tudi takrat nagrade ni imel, medijskih objav pa je bilo pred štirimi leti manj kot leta 2022, zato ni jasno, zakaj je tožnik v letu 2018 dobil maksimalno število točk, sedaj pa odbitek.
11.Oceni kriterija 2.a tožnik očita, da je preskopa in da ne pove, na osnovi česa je bilo ugotovljeno, da so stroški previsoki. Tožnik navaja, da je stroške vodenja in administracije celo znižal iz 24.000 EUR na 15.000 EUR letno, saj se je uspel dogovoriti za nižje cene teh storitev. So se pa hkrati, zaradi splošnega dviga cen, nekoliko dvignili stroški avtorskih honorarjev, pri čemer tožnik trdi, da so še vedno občutno nižji, kot bi bili le-ti na prostem trgu glasbenikov. Stroški promocije so se povečali, ker je tožnik povečal obseg promocije festivala v tujini, pri čemer je v obrazcu 4 pojasnil, zakaj je toliko sredstev namenil promociji projekta. Tožnik iz obrazložitve ne more razbrati razlogov za tolikšno izgubo točk (7), toženki pa očita, da je v nasprotju sama s sabo, saj pri kriteriju 2.e zapiše, da odmevnosti v slovenskem in zlasti mednarodnem prostoru ni, hkrati mu očita višino stroškov promocije in mu zato zniža oceno. Tožnik namerava povečati aktivnosti v smeri večje odmevnosti v širšem slovenskem prostoru in v tujini, kar lahko doseže le z aktivnim promocijskim delovanjem. Navaja, da ne gre primerjati razmerja med avtorskimi honorarji, številom izvajanih koncertov in stroški organizacije, saj je splošno znano dejstvo, da so cene posameznih glasbenikov zelo individualizirane. Če bi toženka zahtevala dodatna pojasnila (kar bi po mnenju tožnika na podlagi 4. člena Pravilnika morala storiti), bi tožnik natančno pojasnil višino vseh stroškov, saj za vsakim zneskom stoji celoten načrt delovanja.
12.Oceni pri podkriteriju 2.c tožnik očita, da ne more razbrati razloga za nižjo oceno. Obrazložitev se nanaša na oceno mest Piran, Ankaran, Izola in Portorož, pri čemer ni jasno, zakaj prizorišča na obali niso referenčna. Toženka tudi ne pojasni, kaj misli s stališčem, da je 170 obiskovalcev na koncert morda malenkostno pretirana ocena. V obrazložitvi ni jasno, ali ni bilo ustrezno število koncertov, dolžina festivala, število obiskovalcev, lokacija prireditev ali kaj drugega. Tožnik je za svoj festival izbral najbolj referenčna mesta (Minoritski samostan, ... in cerkev Sv. Jurija v Piranu), ki so povezana s kulturno dediščino Pirana in A.. Festival ima polno obiskovana prizorišča.
13.Podobno tožnik očita oceni pri podkriteriju 2.e. Meni, da je ocena pri tem kriteriju popolnoma nesmiselna v povezavi z oceno podkriterija 2.a. Tožnik je povišal strošek in aktivnosti na področju promocije ravno z namenom povečanja odmevnosti festivala. A. Festival presega lokalne interese, saj ansambel redno nastopa na mednarodnih festivalih in širi zavedanje o A., Piranu in Sloveniji. Povezan je tudi s festivalom B. v Padovi, ki se prav tako imenuje po A..
14.Enak očitek ima tožnik tudi pri oceni podkriterija 4.a., češ da je obrazložitev pavšalna in ni realna glede očitka, da bi moral tožnik glede na 20 letno tradicijo doseči večjo prepoznavnost festivala v mednarodnem prostoru, pri čemer ni jasno, kakšen obseg bi to moral biti oziroma zakaj izkazani obseg ne zadošča. V obrazcu 4 je tožnik navedel številne okoliščine, ki kažejo na to, da si tožnik prizadeva za uveljavljenost in prepoznavnost festivala doma in v tujini.
15.Tudi iz ocene podkriterija 4.b izhaja ocena toženke, češ da tožnik s svojim festivalom ne vzbudi dovolj zanimanja. Tožnik meni, da je pri tem kriteriju obravnavan diskriminatorno in da so drugi prijavitelji, ki so prejeli financiranje, prejeli več točk pri tem kriteriju kljub manjšemu interesu mednarodne strokovne javnosti. Če je toženka menila, da predložene objave ne zadoščajo, bi tožnika morala pozvati na dopolnitev vloge z dodatnimi objavami. Tožnik pa je že sam od sebe predložil več objav, kot jih je zahtevala toženka. Toženka v svoji obrazložitvi ni z eno besedo komentirala številnih okoliščin, ki jih je v zvezi z uveljavljenostjo in prepoznavnostjo festivala tožnik navedel v obrazcu št. 4.
16.Oceni kriterija 4.c tožnik očita, da je iz obrazložitve razvidno, da toženka sploh ni obravnavala tožnikove vloge v tem delu, ampak je sama poiskala podatke o A. Festivalu v letu 2022. Toženka je zapisala, da bi bilo želeno, da programi vključujejo tudi dela slovenskih skladateljev in s tem omogočajo kontinuirano promocijo slovenske glasbe. Tožnik je že do sedaj vključeval ta dela. Tožnik izbira dela, ki se ujemajo s projektom Festival A., katerega cilj je predstavljanje glasbene zapuščine A.. Vključuje pa tožnik svoje programe tudi skladatelje s področja Slovenije. Festival se s svojim mednarodno uveljavljenim ansamblom že več kot 15 let predstavlja doma in v tujini. Predstavlja skladbe skladateljev s področja sedanje Slovenije in skladbe sodobnih slovenskih skladateljev na mednarodnih prizoriščih. Ob tem tožnik še opozarja, da je toženka kriterij po točki 1.a1 neupravičeno izkoristila za nižanje ocene na račun postavke, ki je sicer predmet izpolnjevanja kriterija 4.c. Na ta način je toženka iz istega razloga tožniku odvzela točke pri dveh kriterijih, čeprav je bilo to merilo le pri enem kriteriju, in sicer pri 4.c.
Toženka je sodišču predložila upravne spise obravnavane zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.
Presoja sodišča
Tožba je utemeljena.
Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bilo zavrnjeno sofinanciranje tožnikovega projekta "Festival A." v obdobju 2022 - 2025. Glavni očitek, ki ga tožnik naslavlja na toženko, je neobrazloženost izpodbijane odločbe oziroma pomanjkanje jasnih razlogov za podelitev ocene pri tistih podkriterijih, kjer tožnik ni prejel maksimalnega števila točk, zaradi česar, po mnenju tožnika, odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožnik izpostavlja, da so kriteriji v Javnem razpisu določeni na način, ki ne omogoča njihovega objektivnega ovrednotenja in ocenjevanja, temveč dopuščajo subjektivno vrednotenje s strani toženke, kar pa zahteva natančno obrazložitev vsake ocene. Tožnik toženki še očita, da je iz istega razloga točke odbila pri več podkriterijih in da ga pri podkriterijih 2.a in 4.b ni pozvala k dopolnitvi vloge, posledično je bila ocena pri teh podkriterijih sprejeta s kršitvijo postopka in na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.
Upravno sodišče je v svoji praksi2
1.že večkrat poudarilo, da so postopki za sofinanciranje iz javnih sredstev na podlagi javnega razpisa specifičen tip postopka, kjer je ključnega pomena upoštevanje načela enakih možnosti zainteresiranih udeležencev, ki konkurirajo za javna sredstva. Odločanje na podlagi javnega razpisa nima značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, temveč gre za odločanje o t.i. drugi javnopravni stvari po 4. členu ZUP. To pomeni, da se pri odločanju določbe ZUP uporabljajo smiselno, kolikor konkretno področje ni urejeno s posebnim postopkom.<sup>3</sup> Po stališču ustaljene sodne prakse je presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, z dejanskega vidika pa pri strokovno - tehničnih vprašanjih zadržana v tem smislu, da se sodišče ne spušča v primernost strokovno - tehnične rešitve, enako se ne more spuščati v presojo primernosti kriterijev za ocenjevanje umetnosti oziroma kulturnih projektov. Tudi izpolnjevanje razpisnih kriterijev sodišče presoja zadržano in se podrobneje ne spušča v primernost strokovne presoje tistih kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja.
2.Opisana zadržana sodna presoja kriterijev ter samega ocenjevanja pa toženke ne odvezuje dolžnosti, da svojo odločitev obrazloži na način, ki prijavitelju (in sodišču v okviru sodne presoje) omogoča, da se seznani z vsemi tistimi razlogi, ki so vplivali na (zanj neugodno) odločitev. To za obravnavani primer izhaja tudi iz specialnega predpisa, ki predstavlja pravno podlago Javnega razpisa in izpodbijane odločbe, to je iz ZUJIK, ki v prvem odstavku 100. člena glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj sam ne ureja drugače, napotuje na smiselno uporabo ZUP. Ta pa v 214. členu<sup>4</sup> določa, kaj mora vsebovati obrazložitev odločbe. Če predpisanega ne vsebuje, je to razlog za vložitev tožbe v upravnem sporu v smislu petega odstavka 94. člena ZUJIK, po katerem je vložitev tožbe v upravnem sporu dovoljena zaradi bistvenih kršitev postopka, izbire izvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev, oziroma očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja. To torej pomeni, da je sodna kontrola v tovrstnih postopkih omejena na vprašanje pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava, sodišče pa se ne spušča v presojo primernosti ocene strokovne komisije, če je ustrezno (razumno) obrazložena. Zahteva po obrazloženosti upravnega akta pa je namenjena tudi uresničevanju pravic iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave, saj učinkovitega uresničevanja oziroma varstva teh pravic ni mogoče zagotoviti, če odločbe ni mogoče preizkusiti.
3.Tožbeni ugovor glede kršitve postopka, ker ga toženka glede določenih podkriterijev ni pozvala k dopolnitvi prijave na Javni razpis (podkriterija 2.a in 4.b), sodišče zavrača. Postopek je tekel po določilih javnega razpisa, kot jih določata ZUJIK in Pravilnik. Po petem odstavku 117. člena ZUJIK (in enako določa tudi četrti odstavek 9. člena Pravilnika) se stranko pozove na dopolnitev vloge v primeru, če je vloga formalno nepopolna. Pozivanje tožnika k dopolnitvi njegove vloge v smislu, da naj tožnik dodatno pojasni oceno stroškov, ki jo je podal v okviru podkriterija 2.a oziroma da naj predloži več medijskih objav, ki so bile relevantne za oceno pri podkriteriju 4.b, pa ni formalna dopolnitev vloge, temveč bi bilo njeno vsebinsko dopolnjevanje, h kateremu bi bila stranka spodbujena s strani organa odločanja in po izteku roka za prijavo na javni razpis. Takšno postopanje toženke bi bilo v nasprotju z načelom enakih možnosti zainteresiranih udeležencev, ki konkurirajo za javna sredstva, saj bi favoriziralo tiste prijavitelje, ki bi bili opozorjeni, da njihova vloga ne bo najvišje ocenjena z možnostjo, da to spremenijo še po izteku roka za prijavo. Nič drugače na izhaja iz 4. člena Pravilnika (na katerega se sklicuje tožnik), saj obveznost pozivanje na dopolnitev nepopolnih vlog in njihovo dopolnjevanje določa v okviru faze postopka - priprava vlog za obravnavo in zavrže, kar je faza formalnega (in ne vsebinskega) preverjanja prispelih vlog.
4.Po presoji sodišča pa tožnik utemeljeno ugovarja, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti glede obrazložitve odločitve. Iz izpodbijane odločbe je sicer mogoče razbrati kriterije in podkriterije odločanja ter kakšno število točk je tožnik dobila po posameznih merilih, prav tako je pri vseh podkriterijih, kjer tožnik ni prejel maksimalnega števila točk, podana kratka obrazložitev razlogov za izgubo točke. Vendar pa tudi sodišče ocenjuje (in v tem pritrjuje tožniku), da je obrazložitev v izpodbijani odločbi preskopa in ne dosega zahtevanega standarda obrazložitve iz 214. člena ZUP, ki v zadevah pomeni predvsem takšno obrazložitev, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, sodišču pa, da opravi sodni preizkus odločitve.
5.Po prvem odstavku 120. člena ZUJIK se posamična odločba izda na podlagi predloga strokovne komisije, ki skladno z drugim odstavkom 119. člena ZUJIK razvrsti vse kulturne programe oziroma kulturne projekte, ki so vsebovani v ustreznih vlogah, glede na kriterije za ocenjevanje in vrednotenje kulturnega projekta, kot so bili določeni v javnem razpisu. O razvrstitvi pripravi strokovna komisija poročilo, v katerem morajo biti natančno navedeni razlogi za razvrstitev kulturnih projektov, ki so predmet ocenjevanja. Obrazložitev strokovne komisije je podlaga za odločitev in obrazložitev odločbe, ki jo izda toženka. Strokovna komisija torej rangira projekte oziroma prijavitelje, s čimer tudi toženki omogoči vsaj okvirno primerjavo med projekti, ki je lahko (če ni drugega ustreznega načina) tudi sestavni del obrazložitve. Ta vsaj okvirna primerjava med projekti oziroma prijavitelji je zlasti pomembna takrat, ko so merila zastavljena tako, da ne omogočajo objektivnega vrednotenja preko objektivno merljivih kriterijev temveč zahtevajo subjektivno oceno. Sodišče se strinja s tožnikom, da je konkretni Javni razpis je merila in podmerila določil tako, da dosežene ocene ni mogoče preizkusiti na podlagi objektivnih kriterijev. Večpomenskost oziroma določena odprtost posameznega merila sicer še ne pomeni nezakonitosti, a mora pristojni odločevalec pomensko odprt prostor zapolniti z razlago merila in ustrezno obrazložitvijo podeljene ocene ob hkratnem doslednem upoštevanju načela enakosti med prijavitelji, česar toženka po presoji sodišča ni naredila v tolikšni meri, da bi dosegla potreben standard obrazložitve.
6.Tako je iz obrazložitve ocene podkriterija 1.a razvidno, da je tožnik izgubil točke predvsem zaradi podpornega programa, pri čemer toženka ugotavlja, da se gostovanja dogajajo na glasbeno ne najbolj referenčnih prizoriščih, a te svoje ugotovitve glede referenčnosti prizorišč z ničemer ne pojasni. Samemu festivalu toženka očita, da odmeva predvsem v lokalnem okolju in da so medijske reference razmeroma skromne, pri čemer ni jasno, kako se očitek v zvezi s premajhnimi medijskimi referencami razlikuje od ugotovitev v okviru drugih podkriterijev (in bi potemtakem tožnik imel prav v svojem očitku, da so mu bile iz istega razloga točke odbite večkrat), kjer je toženka prav tako presojala obseg objav v mednarodnih medijih in iz tega razloga podelila nižjo oceno (to je pri 2.e, 4.a in 4.b). Toženka oceno pri tem podkriteriju zaključuje z ugotovitvijo: "<em>Kot nesporno referenco društva lahko torej upoštevamo sicer zelo kakovostne edicije A. festivala, ki je prepoznavna blagovna znamka, kar pa glede na odmevnost in uveljavljenost prijavitelja v strokovni javnosti ne zadošča za oceno prijaviteljevih referenc kot presežnih"</em>. Sodišče ugotavlja, da gre za vsebinsko nejasen stavek, iz katerega ni moč nedvoumno razbrati njegovega pomena.
7.Pri podkriteriju 2.a toženka ne pojasni očitka, da so stroški organizacije koncertov visoki. Enako ni z ničemer utemeljen očitek v zvezi z razmerjem med stroški avtorskih honorarjev in stroškov organizacije ter promocije in zakaj to razmerje poraja upravičen dvom v uspešnost izvedbe projekta (ob splošno znanem dejstvu, da gre za dolgoletni festival). Četudi toženka ocenjuje, da tožnikova finančna shema ni dovolj natančno prikazana, pa mora po drugi strani tudi sama obrazložiti svoje ugotovitve, s čimer omogoči preveritev odločitve. Iz ocene podkriterija 2.c ni jasno razpoznaven razlog za manjše število točk. Toženka namreč ugotavlja odlično prepoznavnost prizorišč, po drugi strani pa ugotavlja, da ta prizorišča v širšem kontekstu ne predstavljajo referenčno odličnih prizorišč, pri čemer ne pojasni, kaj šteje za referenčno odlično prizorišče kot tudi ne poda vsaj posredne primerjave s prijavitelji oziroma njihovimi projekti, ki so pri tem podkriteriju prejeli najvišje število točk. Tudi obrazložitev ocene podkriterija 2.e vsebuje zgolj ugotovitev, da odmevnosti festivala v slovenskem in zlasti mednarodnem prostoru ni mogoče oceniti z odlično, pri čemer toženka te svoje ugotovitve z ničemer ne pojasni (npr. s primerjavo z drugimi prijavitelji in projekti, ki dosegajo odmevnost za oceno odlično).
8.Iz obrazložitve ocene pri podkriteriju 4.a je razbrati očitek, da ima tožnik na mednarodnem področju premajhno število relevantnih objav, pri čemer toženka ne pojasni, kaj šteje za relevantno objavo in koliko objav bi bilo potrebnih za višjo oceno (ponovno primeroma preko vsaj posredne primerjave z bolje ocenjenimi prijavitelji in projekti). Smiselno enako sodišče ugotavlja tudi pri podkriteriju 4.b, ki se nanaša na presojo izkazanega interesa s strani referenčne mednarodne strokovne javnosti, saj toženka po eni strani ugotavlja, da tožnik izkazuje mednarodno sodelovanje, da pa interesa tujih producentov in organizatorjev ni mogoče oceniti kot odličnega. Glede ocene podkriterija 4.c pa se sodišče strinja s tožnikom, da iz obrazložitve ne izhaja jasno, ali je toženka oceno podala na podlagi tožnikove vloge (kar bi morala storiti), vsekakor pa izhaja, da je toženka oceno obrazložila na podlagi dogodkov po izteku roka za prijavo, kar je bilo možno zato, ker je Ministrstvo za kulturo s svojo odločbo z dne 16. 3. 2023 odpravilo prvo odločbo z dne 7. 4. 2022, izpodbijana odločba pa je bila izdana 17. 5. 2023, torej po tem, ko se je festival leta 2022 že zgodil.
9.Sodišče kot sklepno tako ugotavlja, da je tožnikov projekt največ točk izgubil pri podkriteriju 2.a (finančna uravnoteženost projekta) ter zaradi ugotovitev o premajhni referenčnosti prijavitelja, prizorišč dogodkov oziroma festivala, pri čemer je z referenčnostjo najpogosteje izpostavljena medijska odmevnost zlasti v mednarodnem prostoru in mednarodni strokovni javnosti. Slednje toženka izpostavi pri več podkriterijih, in sicer pri 1.a., 2.e, 4.a in 4.b, pri čemer pa teh ugotovitev toženka dodatno ne pojasni (npr. s posredno primerjavo z bolje ocenjenimi projekti in prijavitelji z vidika te iste okoliščine ali na kak drug način), kar bi omogočalo sodno preveritev razumnosti obrazložitve. Prav tako toženka ni (npr. v odgovoru na tožbo) odgovorila na očitek, da je v nasprotju s kriteriji iz tega razloga tožniku odbila točke pri več podkriterijih.
10.Glede na vse povedano sodišče obrazložitve izpodbijane odločbe ne more šteti kot zadostne v smislu ustrezne navedbe razlogov, ki bi stranki in sodišču omogočali preizkus odločbe. Tožnik obrazložitvi odločbe utemeljeno očita pavšalnost in deloma tudi nejasnost, z upoštevanjem okoliščin, ki so se zgodile pod izteku roka za prijavo na Javni razpis. Vse navedeno pomeni, da tožniku in tudi sodišču ni omogočeno, da se seznani s konkretnimi razlogi za oceno vloge ter se prepriča, da kriteriji niso bili uporabljeni arbitrarno.
11.Ker torej iz navedenih razlogov izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Toženka bo morala, ob upoštevanju stališč iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), po potrebi dopolniti postopek ter v tem ponovljenem postopku sprejeto odločitev ustrezno obrazložiti.
12.Tožnik je sodišču sicer predlagal, da naj na podlagi 65. člena ZUS-1 o zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar obravnavana zadeva po naravi stvari tega očitno ne dopušča, saj gre za strokovno presojo, ki jo lahko opravi samo toženka, sodišče pa v sodnem sporu to njeno odločitev presoja na zgoraj že opisan način.
13.Sodišče je na podlagi pooblastila iz 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.
14.Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenko, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). To znese z zahtevanim 22 % DDV (v višini 62,70 EUR) skupaj 347,70 EUR. Toženka mora navedeni znesek tožniku plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje tečejo zakonske zamudne obresti (313. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).