Jedro

Tožnica ob prevedbi plače z dnem 1. 8. 2008 ni bila upravičena do zahtevanega višjega količnika plače. Tožnica je prejemala plačo, izračunano skladno z osnovo (količnikom) določeno v pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto samostojni analitik I, ki jo je podpisala, z njo soglašala in tej pogodbi tudi ni ugovarjala, zato je bilo to delovno mesto pravilno prevedeno v delovno mesto farmacevt - delo s citostatiki v 38. plačilni razred. Tožnici je zakonito določen 38. plačilni razred in je zato zahtevek tožnice, ki se nanaša na obdobje od 1. 8. 2008 dalje za ugotovitev pravilnosti prevedbe plače, skladno z novim plačnim sistemom in posledično uveljavljanje razlike v plači, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep tožene stranke o uvrstitvi v plačni razred z dne 2. 12. 2008 odpravi; da od 1. 8. 2008 tožnici pripada 44. plačni razred; da je tožena stranka dolžna s tožnico skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim bo tožnica z dne 1. 8. 2008 uvrščena v 44. plačni razred in na delovno mesto farmacevt - delo s citostatiki; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 4. 2007 do 31. 1. 2008 izplačati razliko med plačo, kot bi ji pripadala ob upoštevanju količnika 7,60 in dejansko izplačano plačo, za čas od 1. 2. 2008 do vključno 30. 4. 2008 izplačati razliko med plačo, kot bi ji pripadala ob upoštevanju količnika 6,80 in dejansko izplačano plačo, za čas od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 izplačati razliko med plačo, kot bi ji pripadala ob upoštevanju količnika 7,20 in dejansko izplačano plačo, za čas od 1. 8. 2008 do izdaje sodbe, pa razliko med plačo, kot bi ji pripadala ob upoštevanju uvrstitve v 44. plačni razred in dejansko izplačano plačo, vse pa v neto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 664,92 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo tožnica vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevku tožnice, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je pri toženi stranki do uvedbe novega plačnega sistema dosegla štiri napredovanja. Res je dne 1. 4. 2007 in 1. 2. 2008 podpisala novi pogodbi o zaposlitvi, v katerih se je pri določitvi količnika za izplačilo plače upoštevalo zgolj eno od teh napredovanj, vendar meni, da se s podpisom teh pogodb ni mogla odpovedati svoji pravici do prenosa napredovanj. Prenos napredovanj je določen v Pravilniku o napredovanju v državni upravi in ga je skladno s 30. členom ZDR potrebno uporabiti neposredno kot del pogodbe. Neposredno je potrebno uporabiti Pravilnik o napredovanju in ugotoviti, da je plačilni razred dejansko višji, kot je zapisan v pogodbah, zato ji pripada tudi ustrezna razlika v plači. Nikakor tudi ne drži, da je tožnica s podpisom pogodb konkludentno izrazila svoje strinjanje z določitvijo količnika, saj bi s tem prišlo do odpovedi svoje pravice, ki bi morala biti izražena izrecno in pisno. Prav tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi šlo pri tožnici za prvo razporeditev. S tem je utemeljen pretežni del zahtevka za izplačilo razlike v plači, saj je tožnica na tej podlagi v celotnem obdobju od 1. 4. 2007 dalje upravičena do plačila za tri plačilne razrede večje plače. Tožnica je dne 28. 4. 2008 zahtevala, da ji tožena stranka z dnem 1. 5. 2008 prizna napredovanje za 1 plačilni razred, vendar je tožena stranka to zavrnila dne 14. 7. 2008. Tožnica je ponovno zahtevala priznanje napredovanja z dne 19. oz. 22. 12. 2008 in nato v predvidenem roku vložila predmetno tožbo. Ker je imela tožnica na podlagi Pravilnika o napredovanju v državni upravi pravico napredovati vsaka tri leta, bi ji tožena stranka napredovanje morala priznati z dnem 1. 5. 2008. Tožena stranka ji tega ni priznala, češ da se napredovalno obdobje šteje šele od 1. 4. 2007, ker naj bi bila takrat prva razporeditev. Temu stališču je nekritično sledilo tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo drugič. Prvič je s sklepom opr. št. I Pd 44/2009 z dne 20. 3. 2012 tožbo zavrglo. Na pritožbo tožnice je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 519/2012 pritožbi ugodilo in izpodbijani del sklepa (I. III. in IV. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo. V novem sojenju je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje meritorno odločilo o tožničinem tožbenem zahtevku.

V predmetnem sporu v prvem delu tožbenega zahtevka tožnica vtožuje obračun in izplačilo razlike v plači za obdobje od 1. 4. 2007 do 31. 7. 2008, ker ji tožena stranka ni priznala ustreznega števila napredovanj. Drugi del tožbenega zahtevka pa se nanaša na obdobje od 1. 8. 2008 dalje in je predmet zahtevka za ugotovitev pravilnosti prevedbe plače, skladno z novim plačnim sistemom in posledično uveljavljanje razlike v plači. Glede prvega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo in obračun plače za obdobje od 1. 4. 2007 do 31. 7. 2008, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica s 1. 4. 2007 razporejena na novo delovno mesto samostojni svetovalec in sklenila z novim delodajalcem, to je s toženo stranko, pogodbo o zaposlitvi. Ob ustanovitvi tožene stranke so se namreč sistemizirala nova delovna mesta, ki niso bila primerljiva s prejšnjimi delovnimi mesti, ki so jih delavci zasedali pri prejšnjih delodajalcih. Pri prvi razporeditvi pri toženi stranki so bili delavcem določeni količniki, ki so dosegali najmanj višino plače, kot so jo prejemali po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Tožnici se s pogodbo o zaposlitvi, z veljavnostjo od 1. 4. 2007 dalje, plača ni znižala. Tožnica je imela na prejšnjem delovnem mestu farmacevt specialist analitik I, skupni količnik 5,60, s 1. 4. 2007 je bil na delovnem mestu samostojni svetovalec I pri toženki določen skupni količnik 6,40. Po prijavi tožnice na razpisano delovno mesto samostojni analitik I, je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bil določen skupni količnik 5,60. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je tožnica s toženo stranko sklenila dve pogodbi o zaposlitvi in sicer: - prvo z začetkom veljavnosti od 1. 4. 2007 za delovno mesto samostojni svetovalec, z osnovnim količnikom 6,00 ter skupnim količnikom 6,40 in; - drugo, ki je pričela veljati s 1. 2. 2008 in je bila sklenjena za delovno mesto samostojni analitik I, z osnovnim količnikom 5,30 ter skupnim količnikom 5,60. Tožnica takšni razporeditvi ter določitvi količnikov v pogodbi o zaposlitvi ni nasprotovala, temveč je ponujeni pogodbi o zaposlitvi podpisala. Prav tako ni vložila ugovora zoper zavrnilno odločitev tožene stranke z dne 14. 7. 2008, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v višji plačilni razred (A5 in A6). Tožena stranka je o razporeditvi tožnice na konkretno delovno mesto ter o določitvi količnika, na podlagi katerega se bo tožnici izplačevala plača, odločila že v pogodbi o zaposlitvi, s podpisom teh pogodb pa je tožnica izrazila strinjanje z določitvijo količnika, na podlagi katerega se ji je v nadaljnjem obdobju izplačevala plača. Tožnica je prejemala plače, izračunane na podlagi osnov, določenih v pogodbah o zaposlitvi (v katerih sta konkretno določena tudi količnika), ki jih je podpisala, z njimi soglašala in tem pogodbam tudi ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila tožnici plača izplačana v skladu s sklenjenimi pogodbami o zaposlitvi in zato zahtevek tožnice v tem delu utemeljeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi drugi del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje od 1. 8. 2008 dalje, predmet tega zahtevka pa je ugotovitev pravilnosti prevedbe plače skladno z novim plačnim sistemom in posledično uveljavljanje razlike v plači. Po določbi 49. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) se za določitev plačilnih razredov javnih uslužbencev opravi prevedba nominalnih zneskov osnovnih plač, določenih za delovna mesta oziroma nazive ter funkcije, in nominalnih zneskov osnovnih plač javnih uslužbencev, po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki se uporabljajo za izplačila plač po tem zakonu. Pri prevedbi je potrebno izhajati iz zadnje formalno sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Z določbo 3. odstavka 49. člena ZSPJS je opredeljeno, da se nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca, ki je podlaga za prevedbo, določi tako, da se seštevek količnika plače, ki ga je javni uslužbenec dosegel z napredovanjem na delovnem mestu ali nazivu, in dodatkov iz določbe 49. b. člena tega zakona, pomnoži z vrednostjo osnove za obračun plač iz 4. odstavka tega člena. Javni uslužbenec ne more biti uvrščen v višji plačilni razred od plačilnega razreda delovnega mesta oziroma naziva, ki ga je možno doseči z napredovanjem.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je imela tožnica pred prevedbo delovnih mest pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, veljavno od 1. 2. 2008 za delovno mesto samostojni analitik I, ki je bilo z dnem 1. 8. 2008 prevedeno v delovno mesto farmacevt - delo s citostatiki. Na podlagi 49. c. člena ZSPJS je nominalni znesek potrebno uvrstiti v plačilni razred, ki je najbližji plačilnemu razredu iz priloge 1 ZSPJS. V konkretnem primeru je bilo prevedeno delovno mesto farmacevt - delo s citostatiki in je tožena stranka ob izhodiščni plači I. tarifnega razreda 248,72 EUR, upoštevala znesek 2.032,04 EUR. Na podlagi 49. c. člena ZSPJS je nominalni znesek potrebno uvrstiti v plačni razred, ki je najbližji plačnemu razredu iz priloge 1 ZSPJS. V času prevedbe je torej 38. plačni razred znašal 2.014,70 EUR, 39. plačni razred pa 2.095,30 EUR. Znesek 2.032,04 EUR je torej najbližji znesku 2.014,70 EUR, ki predstavlja 38. plačni razred. Prevedeni plačni razred delovnega mesta samostojni analitik I, ki ga je zasedala tožnica je namreč znašal 39. plačni razred, delovno mesto farmacevt delo s citostatiki pa je bilo s prevedbo plače uvrščeno v 38. plačni razred. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila takšna prevedba ustrezna in zakonita, je zato pravilen. Skladno z avtentično razlago 49. a. člena ZSPJS je bilo potrebno tudi v primeru tožnice izhajati iz zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podlaga za prevedbo je bil namreč nominalni znesek tožničine osnovne plače in delovnega mesta, ki je bil določen v individualnem pravnem aktu (pogodbi o zaposlitvi).

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da tožnica ob prevedbi plače z dnem 1. 8. 2008 ni bila upravičena do zahtevanega višjega količnika plače. Glede na že zgoraj obrazloženo, da je tožnica prejemala plačo izračunano skladno z osnovo (količnikom) določeno v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2008, za delovno mesto samostojni analitik I, ki jo je podpisala, z njo soglašala in tej pogodbi tudi ni ugovarjala, je bilo to delovno mesto pravilno prevedeno v delovno mesto farmacevt - delo s citostatiki v 38. plačilni razred. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnici zakonito določen 38. plačilni razred in je zato tudi zahtevek tožnice, ki se nanaša na obdobje od 1. 8. 2008 dalje, in sicer glede zahtevka ugotovitve pravilnosti prevedbe plače, skladno z novim plačnim sistemom in posledično uveljavljanje razlike v plači, utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).