Jedro

Nepravilno je stališče, da sta toženki zato, ker ju tožba obravnava kot solidarni dolžnici, tudi enotni sospornici. O tem, kdaj so stranke (na aktivni ali pasivni strani) enotni sosporniki, določajo pravila materialnega prava. Stranke so enotni sosporniki takrat, kadar je po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike. V tem primeru se štejejo za enotno pravdno stranko, in se učinek dejanj vsakega od njih razteza tudi na druge.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z delno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o tožbi, uperjeni zoper prvo toženo stranko, ki na tožbo ni pravočasno odgovorila. Ugodilo je zahtevku za plačilo uporabnine v višini 150,00 EUR mesečno v času od julija 2009 do vključno julija 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Višji zahtevek, uperjen zoper prvo toženko, je zavrnjen (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je prvo tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v znesku 112,50 EUR (II. točka izreka).

2. Pritožuje se prvo tožena stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, da o zadevi odloči na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je spregledalo, da sta toženki enotni sospornici. Citira stališče pravne teorije, da se sosporniki štejejo za enotno pravdno stranko, če je po zakonu ali po naravi razpravnega razmerja, torej po pravilih materialnega prava, spor mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike. Meni, da sta toženki enotni sospornici, ker se uporabnina od njiju uveljavlja solidarno. Trdi, da glede na vsebino tožbenega zahtevka (Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki solidarno plačati ...) toženkama ni mogoče izdati različnih sodb, ampak se spor za obe lahko reši le na enak način. V takem primeru je neaktivni sospornik deležen uspeha aktivnega. Ker že en sospornik z odgovorom na tožbo prepreči izdajo zamudne sodbe, je obravnavana sodba izdana v nasprotju s 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ker sta s tožbo toženki opredeljeni kot solidarni zavezanki, je obveznost toženk nedeljiva. Sklicuje se na stališče sodne prakse, da se niti solidarnost upnikov niti solidarnost dolžnikov ne domneva, temveč mora biti kot taka jasno opredeljena v tožbenem zahtevku in posledično v sodbenem izreku. Ker je tožnik toženki naredil za solidarno odgovorni (in s tem za enotni sospornici), sodišče ne more odločiti mimo tožbenega zahtevka. Sklicuje se na načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku in trdi, da zato, ker je vezano na tožbeni zahtevek, sodišče ne more prisoditi kaj več ali kaj drugega, kot je s tožbo zahtevano; ne glede na to, ali je tožnik po materialnem pravu upravičen do česa več ali česa drugega. Trdi, da zamudne sodbe ni mogoče izdati v primeru, ko so zahtevki vezani na obligatorno postavitev izvedenca in cenilca gradbene stroke, saj brez njega o višini tožbenega zahtevka ni mogoče odločiti. Če je odločeno brez izvedenca, se sodba ne more preizkusiti.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da toženki za iztoževano terjatev ne odgovarjata solidarno. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je neposlovna obveznost ? tožnikovo neupravičeno prikrajšanje in obogatitev vsake od toženk. Vsaka od toženk je odgovorna za tisti del terjatve, ki je posledica njene uporabe nepremičnine. Sodišče prve stopnje pravilno povzema pravno teorijo, da so večosebne obveznosti solidarne samo v primeru, če tako določa zakon ali če se stranki o tem dogovorita ali je tako naloženo v oporoki.

6. Dejstvo, da je tožnik obveznost opredelil kot solidarno pomeni, da od vsake od toženk uveljavlja celotno terjatev, torej plačilo 300,00 EUR mesečno (395. čl. obligacijskega zakonika). Drugih posledic tožnikova opredelitev obveznosti kot solidarne obveznosti, nima. Sodišče zahtevi za plačilo obveznosti kot solidarne obveznosti ugodi, ali v tem delu zahtevek zavrne. Če bi bilo zahtevku za solidarno plačilo ugodeno, bi upnik izpolnitev v višini 300,0 0EUR mesečno lahko uveljavljal od vsake od toženk, vse dokler obveznost ne bi bila izpolnjena.

7. Sodišče prve stopnje se je opredelilo, da ne gre za solidarno obveznost, kar je pravilno. Tožniku je prisodilo polovico terjatve, ki jo uveljavlja od prve toženke. Glede na to, da je za odločitev zrel le zahtevek zoper prvo toženko, se glede solidarnosti plačila v izreku ni moglo izreči. Šele pri odločitvi o zahtevku, uperjenem zoper drugo toženko, bo sodišče ? v primeru, da zahtevek ne bo spremenjen ? moralo odločiti, ali druga toženka za plačilo odgovarja solidarno s prvo tožnico (glede katere je odločitev pravnomočna) ali ne. Sodišče je o zahtevku, uperjenem zoper prvo toženko, odločilo v celoti (delno mu je ugodilo, delno ga je zavrnilo). Neutemeljen je očitek, da ga je prekoračilo. Nepravilno je pritožbeno stališče, da je tožnik s svojimi trditvami ali postavitvijo zahtevka toženki naredi za solidarno odgovorni.

8. Nepravilno pritožnica razloguje tudi, da sta toženki zato, ker ju tožba obravnava kot solidarni dolžnici, tudi enotni sospornici. Tudi pritožnica v pritožbi pravilno ugotavlja, da o tem, kdaj so stranke (na aktivni ali pasivni strani) enotni sosporniki, določajo pravila materialnega prava. Stranke so enotni sposporniki takrat, kadar je po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike (196. čl. ZPP). V tem primeru se štejejo za enotno pravdno stranko in se učinek dejanj vsakega od njih razteza tudi na druge. Že zgoraj je obrazloženo, da tožnik uveljavlja dve samostojni terjatvi. Zoper vsako od toženk uveljavlja prikrajšanje, ki je posledica njenega zasedanja nepremičnine, katere solastnik je tožnik. Vsaka od toženk je obogatena v obsegu, kot uporablja tujo (tožnikovo) nepremičnino. Vsaka od toženk torej odgovarja za svojo obveznost. S tem, da tožnik terjatvi uveljavlja zoper obe toženki v istem pravdnem postopku, kumulira dva zahtevka. Toženki, ki sta toženi z isto tožbo, sta formalni sospornici (2. točka prvega odstavka 191. čl. ZPP). Ker se zahtevka opirata na istovrstno dejansko (uporaba iste nepremičnine po vsaki od toženk) in na isto pravno podlago (neupravičena obogatitev) ter je razpravljajoče sodišče stvarno in krajevno pristojno za oba zahtevka, je kumulacija zahtevkov dopustna. Ekonomično je, da se terjatvi zoper obe toženki uveljavljata v istem pravdnem postopku, sicer pa ni nobene ovire, da bi tožnik svojo terjatev zoper toženki uveljavljal v ločenih pravdnih postopkih.

9. Pri zamudni sodbi se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da toženec priznava vse navedbe tožeče stranke, torej tudi navedbe glede višine zahtevka. Sodišče dokazov ne izvaja, saj sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi priznanosti zatrjevanih dejstev. Za podlago zamudne sodbe torej sodišče vzame v tožbi navedeno dejansko stanje, ki pa ne sme biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Da bi bila višina zahtevka v nasprotju s splošno znanimi dejstvi ali v nasprotju s predloženimi dokazi, pritožnica ne zatrjuje. Pritožbeno stališče o nujni izvedbi dokaza s postavitvijo izvedenca, če je le-ta predlagan, je napačno.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).