Jedro

Med splošnimi podlagami za odgovornost za škodo je poleg protipravnosti potrebna tudi odgovornost pravne osebe za škodo, pri čemer mora škodno dejanje predstavljati prekršitev tiste skrbnosti, ki se zahteva pri delovanju pravne osebe v danih okoliščinah (172. člen v povezavi s 170. členom ZOR). Ta pa ni dokazana zgolj zaradi tega, ker je bila odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje spremenjena. Zlasti zato, ker je do tega prišlo šele po tem, ko je Ustavno sodišče razveljavilo prejšnje odločbe sodišč vseh treh stopenj in je sodišče šele v ponovnem postopku tožniku dosodilo pokojnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 11,751.365,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2001 do plačila ter mu povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožniku s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Ps 491/98 z dne 17.11.1998 priznana pravica do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine od 1.1.1992 dalje. Do te sodbe je prišlo po ponovno izvedenem postopku - po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-55/96-9 z dne 14.5.1998, ki je v zvezi z odločitvijo o tožnikovi pokojnini razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 32/95 z dne 5.12.1995, odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 42/94 z dne 4.4.1994, in odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji, opr. št. Sp 96/93 z dne 7.10.1993. Zoper sodbo št. Ps 491/98 z dne 17.11.1998 se je tožnik sicer pritožil iz razloga, ker je sodišče njegovemu zahtevku ugodilo le deloma, saj mu ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od posamičnih mesečnih obrokov akontacije vojaške pokojnine, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo s sodbo, opr. št. Psp 219/98 z dne 24.2.2000. Zahtevka za izplačilo zakonskih zamudnih obresti tožnik namreč sploh ni postavil. Zato je s ponovno tožbo zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih obrokov akontacije vojaške pokojnine, in sicer od zapadlosti vsakega obroka pokojnine, do 1.10.1998, kar skupaj znaša 11,751.365,30 SIT in zakonske zamudne obresti od tega zneska, od vložitve tožbe dalje. V tožbi se je skliceval na 279. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.). Sodišče je zaključilo, da mu na podlagi prvega odstavka 279. člena ZOR obresti ne pripadajo. Zamudnih obresti mu ni prisodilo tudi na podlagi tretjega odstavka istega člena, saj v prejšnjem sporu glede priznanja in plačila pokojnine ni zahteval zamudnih obresti. Prav tako ni podan odškodninski temelj za ugoditev zahtevku, saj zamudne obresti niso odškodnina, temveč sankcija za plačilno zamudo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zaključilo je, da v tem primeru ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 106/99 in nadalj.), ker se je prvotni postopek v celoti končal že pred uveljavitvijo tega zakona, zapadli zneski akontacij so bili tožniku izplačani pred 1.1.2000 in so bile tudi obresti obračunane do 1.10.1998. ZPIZ-1 ne določa, da bi drugi odstavek 276. člena veljal tudi za razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona. Na drugačno razlago ne vplivata določbi 390. in 391. člena ZPIZ-1 (na kateri se sklicuje tožnik). Tudi pravna podlaga za priznanje odškodnine v skladu z 289. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list Republike Slovenije, št. 12/92 in nadalj.) oziroma s prvim odstavkom 276. člena ZPIZ-1 ni podana. Pojma protipravnosti ravnanja osebe, ki je pooblaščena za odločanje o upravni stvari, za katero po 172. členu ZOR odgovarja pravna oseba, in ki je podlaga za odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 33/91-I in nadalj.), ne gre preprosto enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila upravna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku sodnega varstva pravic.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložil tožnik. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka bi mu morala izplačati pavšalno odškodnino iz drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1, saj prejšnji spor ni bil zaključen pred uveljavitvijo tega zakona. Podlaga za izplačilo izhaja iz določbe 391. in 456. člena ZPIZ-1. Tožbo je vložil 7.6.2001, torej več kot eno leto po začetku veljavnosti ZPIZ-1. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006, v zvezi z oceno ustavnosti prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list Republike Slovenije, št. 83/2001 in nadalj.). Kljub nasprotnemu stališču bi sodišče moralo ugoditi njegovemu zahtevku tudi ob pravilni uporabi ZPIZ, saj je tožena stranka nesporno ravnala protipravno, njeno odškodninsko odgovornost pa je potrebno presojati po 172. členu ZOR. Dokazana je vzročna zveza in škoda v višini zakonskih zamudnih obresti, saj bi tožena stranka morala odločitev, kot jo je sodišče sprejelo 17.11.1998, sprejeti že najpozneje v šestdesetih dneh po vložitvi zahtevka za priznanje akontacije vojaške pokojnine. Kot pravno napačna prereka tudi stališča sodišča glede uporabe prvega in tretjega odstavka 279. člena ZOR. Akontacija pokojnine mu je bila izplačana 7.4.2000 in ne pred 1.1.2000, kot je to napačno zaključilo sodišče. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Ker revizija ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka, revizijsko sodišče v tej smeri sodbe ni preizkusilo.

Tožnik je v tožbi navedel, da uveljavlja kapitalizirane zamudne obresti od prepozno izplačanih obrokov akontacij vojaških pokojnin (obračunanih do 1.10.1998) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe - in se skliceval na določbo 279. člena ZOR. V naslednji pripravljalni vlogi je kot pravno podlago za svoj zahtevek navedel drugi odstavek 276. člena ZPIZ-1 - torej izplačilo odškodnine v višini obračunanih zamudnih obresti, kar izhaja iz te določbe.

Sodišče druge stopnje je pravilno zaključilo, da določba 276. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev, saj je tožnik glavnico po višini obračunanih zamudnih obresti obračunal le od tedaj, ko bi mu morale biti izplačane mesečne akontacije pokojnine, do 1.10.1998, torej za obdobje, v katerem še ni veljala določba 276. člena ZPIZ-1. Neutemeljeno je njegovo sklicevanje na 391. člen ZPIZ-1, saj se ta nanaša le na primere postopkov za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona. V tem primeru ne gre za postopek iz obveznega zavarovanja oz. uveljavljanja pokojninske dobe niti za postopek, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona in ki se po tem še nadaljuje. O pravici tožnika do akontacije vojaške pokojnine je bilo pravnomočno že odločeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Ps 491/98 z dne 17.11.1998. Ta odločitev ni bila predmet pritožbe. Tožnik se je namreč pritožil le zoper odločitev o tem, da mu niso bile prisojene tudi zakonske zamudne obresti in ne zoper ostalo, zanj ugodno odločitev. Neutemeljeno je tudi njegovo sklicevanje na 390. člen ZPIZ-1, saj se prvi odstavek tega člena nanaša na uživalce pravic, ki so te pravice uveljavili že do začetka veljavnosti tega zakona. Tem zakon zagotavlja le pravice najmanj v obsegu, določenem s prejšnjimi predpisi, itd.. Drugi odstavek istega člena pa obravnava sploh drugo problematiko (dodatek na invalidnost v zvezi z invalidskimi ali družinskimi pokojninami).

Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da je tožnik vložil tožbo šele v letu 2001, torej po 1.1.2000, ko je začel veljati ZPIZ-1, saj materialna podlaga za odločanje o njegovem zahtevku izhaja iz predpisov, ki so veljali v spornem obdobju in ne predpisov po tem.

V tem kontekstu se revident neutemeljeno sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006, o delni razveljavitvi 1060. člena OZ. Ustavno sodišče je ta člen razveljavilo, v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To pa v ničemer ne vpliva na odločitev v tej zadevi, saj se ne nanaša na isti ali podoben pravni institut. Drugi odstavek 276. člena ZPIZ-1 predstavlja novost glede na prejšnjo ureditev odškodninske odgovornosti zavoda. Drugačna zakonska določba oziroma nova zakonska ureditev v ZPIZ-1 sama po sebi ne predstavlja podlage za zaključek o neenakopravnem obravnavanju upravičencev.

Sodišče druge stopnje je tudi pravilno uporabilo 279. člen ZOR, ki v prvem odstavku določa, da od zapadlih, pa neplačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ter od drugih zapadlih občasnih denarnih terjatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa, v tretjem odstavku pa, da od občasnih zapadlih denarnih terjatev tečejo zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

Pokojnine, invalidnine, dodatki za pomoč in postrežbo in varstveni dodatek kot pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se po določbi 181. člena ZPIZ odmerijo v mesečnih zneskih in izplačujejo za nazaj, torej po svoji naravi predstavljajo občasne denarne terjatve, ki nimajo podlage v civilnem pravu. Pravno podlago za priznanje zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratnih zneskov pokojnin bi glede na določbo prvega odstavka 279. člena ZOR moral vsebovati ZPIZ, ki pa tega ni določil, saj je predpisal le način usklajevanja pokojnin, njihovih akontacij in drugih denarnih terjatev. Ker tega tudi ni določil nek drug zakon, ni pravne podlage za priznanje obresti od prepozno plačanih akontacij vojaške pokojnine (občasnih denarnih terjatev) po prvem odstavku 279. člena ZPIZ (enako npr. v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 75/96 z dne 15.4.1997 in opr. št. VIII Ips 180/99 z dne 20.6.2000).

Pravna podlaga za priznanje uveljavljene terjatve tudi ni podana v določbi tretjega odstavka iste zakonske določbe. Tožnik je zamudne obresti zahteval od vložitve tožbe, vendar je zahteval zamudne obresti od že kapitaliziranih zamudnih obresti, te pa od že pred vložitvijo tožbe plačanih zneskov akontacij vojaške pokojnine (tj. občasnih zapadlih denarnih terjatev). Že pred vložitvijo tožbe so bile akontacije vojaške pokojnine tožniku v celoti plačane. Po plačilu teh občasnih terjatev glede na določbo 3. odstavka 279. člena ZOR ni bilo več podlage za njihovo posebno uveljavljanje. Tožnik bi to moral storiti še v postopku za priznanje pravice, to je nazadnje v zadevi Ps 491/98. Tožnik se v reviziji sklicuje tudi na odškodnino, vendar revizijsko sodišče ne ugotavlja, da bi obstajala pravna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku na tej podlagi - glede na določbo 289. člena ZPIZ, po katerem zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami ZOR. Po prvem odstavku 172. člena ZOR odgovarja pravna oseba za škodo, ki jo je njen organ povzročil tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Vendar pa je med splošnimi podlagami za odgovornost za škodo poleg protipravnosti potrebna tudi odgovornost pravne osebe za škodo, pri čemer mora škodno dejanje predstavljati prekršitev tiste skrbnosti, ki se zahteva pri delovanju pravne osebe v danih okoliščinah (172. člen v povezavi s 170. členom ZOR). Ta pa ni dokazana zgolj zaradi tega, ker je bila odločba tožene stranke spremenjena. Zlasti zato, ker je do tega prišlo šele po tem, ko je Ustavno sodišče razveljavilo prejšnje odločbe sodišč vseh treh stopenj in je sodišče šele v ponovnem postopku tožniku dosodilo pokojnino. Kaj drugega tožnik ni uveljavljal. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.