Jedro

Pravni položaj dolžnika, ki podpiše cesijsko pogodbo, je enak pravnemu položaju dolžnika, ki pogodbe ni podpisal, pa ga je kateri od pogodbenikov obvestil o odstopu. Vprašanje veljavnosti cesijske pogodbe in pravilnosti zastopanja pogodbenih strank se zato tožene stranke ne tiče. Tovrstnih ugovorov zoper njo ni mogoče uveljavljati, zato tožeča stranka z zahtevkom zoper toženo stranko ne bi mogla uspeti niti, če bi dokazala, da je cesijska pogodba neveljavna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 25.782,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.272,49 EUR od 17. 8. 2010 do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.602,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitve, da je tožeča stranka terjatev, ki jo uveljavlja v tem postopku, s cesijsko pogodbo dne 19. 6. 2009 odstopila novemu upniku kot prevzemniku in da je bila tožena stranka s tem, ko je cesijsko pogodbo podpisala, seznanjena z odstopom terjatve in je zato pravilno izpolnila prevzemniku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju niti v nasprotju z dokazi v spisu.

5. Pritožba z očitkom, da tožena stranka ni predložila originala pogodbe o odstopu terjatve v spis, izkazuje svoje nerazumevanje pravnega položaja tožene stranke kot dolžnika, kot ga je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje. Cesijska pogodba je pogodba med prvotnim in novim upnikom, pri kateri dolžnik ne sodeluje (prvi odstavek 417. člena OZ). Če sodeluje, kot v obravnavanem primeru, pa s podpisom cesijske pogodbe ne pridobi nikakršnih pravic ali obveznosti v zvezi s to pogodbo, pač pa samo potrdi, da je z odstopom terjatve seznanjen. Pravni položaj dolžnika, ki podpiše cesijsko pogodbo, je enak pravnemu položaju dolžnika, ki pogodbe ni podpisal, pa ga je kateri od pogodbenikov obvestil o odstopu. Vprašanje veljavnosti cesijske pogodbe in pravilnosti zastopanja pogodbenih strank se zato tožene stranke ne tiče. Tovrstnih ugovorov zoper njo ni mogoče uveljavljati, zato tožeča stranka z zahtevkom zoper toženo stranko ne bi mogla uspeti niti, če bi dokazala, da je cesijska pogodba neveljavna. V tem primeru bi morala zatrjevati in dokazati obstoj takšnih okoliščin, na podlagi katerih je ali bi morala tožena stranka vedeti za njeno neveljavnost ali vsaj resno podvomiti vanjo.

6. Eno od temeljnih načel cesijskega prava je namreč načelo nevtralnosti dolžnikovega položaja, ki pomeni, da se zaradi cesije dolžnikov položaj ne sme poslabšati ne v pravnem ne v dejanskem pomenu. Dolžnika torej zaradi cesijske pogodbe ni dopustno spravljati v negotov položaj, v katerem ne bi vedel, komu mora plačati, niti se od njega ne sme pričakovati, da bo raziskoval in preverjal, kdo je njegov dejanski upnik, ali celo preizkušal veljavnost cesijske pogodbe. Takšne zahteve bi namreč ravno tako ogrozile nevtralnost dolžnikovega položaja, saj mu nalagajo dolžnosti, ki bi jih sicer ne imel. Seveda mora biti obvestilo, s katerim je obveščen o sklenitvi cesijske pogodbe, resno in pristno, vendar to pomeni le, da z njegovega vidika ni videti razlogov, zaradi katerih bi v odstop terjatve podvomil. Da bi takšni razlogi obstajali, tožeča stranka ni niti zatrjevala. Dolžnik lahko vselej ugovarja, da oseba, ki se mu predstavlja kot novi upnik, to ni, vendar je to v načelu njegova pravica, ki se je ne sme prekvalificirati v dolžnost, da preverja novega upnika.

7. Okoliščine, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, da direktor tožene stranke ni podpisal pogodbe, da sta bila za zastopanje tožeče stranke pooblaščena dva direktorja skupaj, da sploh ni bilo ugotovljeno, kdo je pogodbo podpisal, bi z ozirom na povedano tožeča stranka lahko uveljavljala le zoper prevzemnika terjatve.

8. Nepomembno je nadalje tudi, ali je tožena stranka svoj dolg poravnala prevzemniku. Če ga ni, še vedno dolguje novemu upniku in zaradi tega ni oživela terjatev prejšnjega.

9. Tudi ne drži, da je tožena stranka s potrditvijo IOP obrazca potrdila obstoj svojega dolga do tožeče stranke. Tudi, če bi ga, navedena izjava nima nobenega učinka in se ne more šteti kot pripoznava dolga. Po obvestilu o odstopu pogodbe, dolžnik namreč s terjatvijo ne more več prosto razpolagati, saj jo je dolžan izpolniti novemu upniku, zato je tudi njegova morebitna pripoznava dolga do prvotnega upnika brez učinka.

10. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen v zvezi s 350. členom ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je tožeča stranka dolžna sama nositi pritožbene stroške.