Jedro

Namen ZDen je popraviti krivice, ki jih je država storila lastnikom zasebnega premoženja med in po drugi svetovni vojni in v tem smislu določilo 5. člena ZDen omogoča odpravo posledic, ki so nastale zaradi tistih pravnih poslov, na podlagi katerih so stvari ali premoženje zasebnikov prešli v državno last, sklenjeni pa so bili zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnikov oblasti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko 1 ugotovilo, da obstaja temelj za vračanje podržavljenega premoženja na podlagi 5. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen. Pod točko 2 istega sklepa je sodišče prve stopnje zavezancem naložilo, da so dolžni upravičencu, umrlemu, vrniti v last in posest naslednje nepremičnine: parc. št., pripisane pri vl. št. k.o., pri katerih je zavezanka za vrnitev Občina; nepremičnine parc. št., sedaj pripisane pri vl. št. k.o., ki jih je zavezana vrniti Republika Slovenija; nadalje nepremičnine parc. št. pripisana pri vl. št.k.o., ki jih je prav tako zavezana vrniti Republika Slovenija; ter nepremičnino parc. št. v lastniškem deležu 1011/10606-tin, pripisano pri vl. št. k.o. , in parc.

št. v deležu 3440/32040-tin, pripisano pri vl. št. k.o., zavezanka za vrnitev slednjih nepremičnin pa je Občina.

V točkah 3. in 4. izpodbijanega sklepa je nadalje sodišče prve stopnje za skrbnika za posebni primer imenovalo, kateremu je podelilo vrnjeno premoženje iz točke 2. v začasno upravljanje, Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča pa odredilo vknjižbo lastninske pravice upravičenca na nepremičninah iz točke 2 izpodbijanega sklepa.

Zoper prvo točko prvostopnega sklepa se pravočasno pritožuje tretja nasprotna udeleženka iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijanega dela sklepa oziroma podrejeno na njegovo spremembo. Pritožnica navaja, da v predmetni zadevi ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja okoliščin v smislu 5. člena ZDen, saj teh okoliščin ni mogoče utemeljiti zgolj na izpovedbah prič v postopku na prvi stopnji. Tretja predlagateljica namreč tekom postopka na prvi stopnji ni prejela listin, ki bi se nanašale na sam odvzem nepremičnin, sodišče prve stopnje pa kljub napotilu pritožbenega sodišča ni popolno ugotovilo, kaj je bil izvršilni naslov za izdajo sklepov Okrajnega sodišča z dne (o podelitvi domika) ter z dne (o razdelitvi izkupila). V okviru pritožbene graje zmotne uporabe materialnega prava tretja predlagateljica navaja, da sicer prisilni značaj izvršilnega postopka, ki je bil v teku proti dolžniku zapadlih davčnih obveznosti, še ne izključuje "grožnje, sile ali zvijače državnega organa" iz 5. člena ZDen, vendar pa slednje okoliščine v predmetni zadevi niso popolno ugotovljene.

Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da so bile nekatere od nepremičnin, za katere v obrazložitvi sklepa navaja, da njihova vrnitev v naravi ni mogoča, predlagatelju že vrnjene na podlagi pravnomočnih odločb v postopku denacionalizacije, s čimer pritožnica izpodbija tudi del točke 2. prvostopnega sklepa.

Predlagatelj se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijanega dela prvostopnega sklepa, priznava pa, da je pri odločitvi sodišča prve stopnje v odstavku d) 2. točke izpodbijanega sklepa morebiti prišlo do napake, saj je bil del tega premoženje že vrnjen v postopku denacionalizacije.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov zaključuje, da je sodišča prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih pravil. Zato sodišče druge stopnje povzema pravilne razloge v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Ni slediti pritožbeni graji prvostopnega zaključka, da obstoji temelj za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi zaslišanja številnih prič v postopku na prvi stopnji.

Sodišču prve stopnje tekom postopka sicer ni uspelo pridobiti izvršilnega naslova, na podlagi katerega je bil dne izdan sklep o podelitvi domika pod opr. št. (priloga C7) ter dne sklep o razdelitvi izkupila pod opr. št. (list. št. 75 priloženega izvršilnega spisa).

Da bo moralo v novem postopku sodišče prve stopnje prvenstveno pribaviti izvršilni naslov za zgoraj navedena sklepa pod opr. št. sicer izhaja tudi iz napotila prvostopnemu sodišču v obrazložitvi drugostopnega sklepa (s katerim je sodišče druge stopnje razveljavilo prvostopno odločitev o zavrženju predlagateljevega predloga za denacionalizacijo nepremičnin). Sodišče druge stopnje pa v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDen zaključuje, da je v obravnavanem primeru, ko listine o podržavljenju (v konkretnem primeru odmerne odločbe davka, na podlagi katerih je prišlo do izvršilnega postopka za izterjavo davčnega dolga) več ne obstajajo, moral organ (sodišče) prve stopnje po uradni dolžnosti zahtevati od zavezanca ali tretjih oseb dokazila o verjetnosti obstoja pravice.

Smiselno navedeno zakonsko določilo omogoča ugotavljanje, da je zahteva za denacionalizacijo upravičena, tudi na podlagi zaslišanja prič. Tudi v slednjem primeru gre namreč za dokazilo o verjetnosti obstoja pravice iz prvega odstavka 63. člena ZDen.

Pravkar opisano zakonsko pooblastilo je v obravnavanem primeru izkoristilo sodišče prve stopnje, ki je z namenom ugotovitve, da je do podržavljenja upravičenčevega nepremičnega premoženja prišlo zaradi grožnje, sile in zvijače državnega organa ob pomanjkanju izvršilnega naslova za izvršilni postopek, v katerem so bile prodane dolžnikove nepremičnine, take okoliščine iz

5. člena ZDen ugotavljalo na podlagi zaslišanja številnih prič. Na podlagi dokaznega postopka (zaslišanje prič) je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila upravičencu najprej odvzeta živina, v posledici česar ni mogel več obdelovati zemlje. Priča je namreč izpovedala, da so očetu (denacionalizacijskemu upravičencu), ko je vozil gnoj, izpregli in odpeljali živino, živino pa so odpeljali tudi iz hleva. Priča se še spominja, da se je oče pogosto jezil na komuniste, ker so mu pobrali vse, kar je pridelal. Kasneje je bila upravičencu odvzeta tudi zemlja nad zemljiškim maksimumom, upravičenec pa je moral plačevati večji davek kot ostali (več kot dvakratnik davka, ob približno enaki površini obdelovalne zemlje - izpovedba priče). Priče so nadalje skladno izpovedale, da je bila zemlja upravičenca za denacionalizacijo predvidena za Kmetijsko zadrugo ter da so upravičencu grozili, da ga bodo "uničili do konca".

Nenazadnje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so nepremičnine v izvršilnem postopku opr. št. prešle v državno last zaradi protipravnega ravnanja državnega organa ali predstavnika oblasti, tudi na podlagi podatkov v priloženem izvršilnem spisu, iz katerih izhaja, da sta oba postavljena izvedenca in (list št. 40 priloženega spisa) odmero davka glede na hektarski donos upravičenca, ki ni imel za obdelavo zemljišča potrebne živine, ocenila kot previsoko.

Namen ZDen je popraviti krivice, ki jih je država storila lastnikom zasebnega premoženja med in po drugi svetovni vojni in v tem smislu določilo 5. člena ZDen omogoča odpravo posledic, ki so nastale zaradi tistih pravnih poslov, na podlagi katerih so stvari ali premoženje zasebnikov prešli v državno last, sklenjeni pa so bili zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnikov oblasti. V skladu s stališčem ustaljene sodne prakse (Komentar 5. člena ZDen, str 76) je namreč državna oblast v obdobju po revoluciji uporabljala tudi različne pretanjene in zakrite oblike psihičnega nasilja in ustrahovanja za dosego političnih ciljev, med katerimi je bila tudi odprava zasebne lastnine. Vendar je treba v vsakem posamičnem primeru posebej ugotoviti, da je bil prejšnji lastnik žrtev prikritega psihičnega nasilja in ustrahovanja, neposredno ali posredno usmerjenega na podržavljenje njegovih nepremičnin. Do prav takega zaključka je na podlagi izčrpnega dokaznega postopka prišlo tudi sodišče prve stopnje, ki je na podlagi izpovedb zaslišanih prič in listinskih dokazil iz priloženega izvršilnega spisa izčrpno pojasnilo tako zgodovinske kot druge, tudi čisto individualne okoliščine, ki so pripeljale do prisilne izterjave previsokega davčnega dolga denacionalizacijskega upravičenca iz njegovih nepremičnin. Sodišče druge stopnje povzema dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo upravičenčevo nepremično premoženje v postopku prisilne iztejave previsoko odmerjenega davčnega dolga upravičencu odvzeto zaradi protipravnega ravnanja državnih organov oziroma predstavnikov oblasti, neposredno usmerjenega na podržavljenje njegovih nepremičnin. Po navedenem je tudi materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje v prvi točki izpodbijanega sklepa, da namreč obstaja temelj za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen, utemeljen.

Glede pritožbene graje, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi predmetnega sklepa zmotno navaja, da vrnitev parcel številka, k.o. v naravi ni mogoča, sodišče druge stopnje še dodaja, da navedene nepremičnine, razen parc. št. k.o., v izreku izpodbijanega sklepa sploh niso navedene, prav tako pa vrnitve večine od teh nepremičnin v dopolnjenem predlogu za denacionalizacijo (z dne, list št.) predlagatelj niti ni zahteval. Podrobnejši pregled dopolnjenega predloga za denacionalizacijo, prvostopnega sklepa ter obravnavane pritožbe tako pokaže, da je predlagatelj v dopolnjenem predlogu od v tem odstavku navedenih nepremičnin terjal zgolj vrnitev nepremičnin parc. št., vl. št. k.o. v deležu 1011/10606-tin in parc. št., vl. št. k.o. v deležu 3440/32040-tin v naravi (točka d) dopolnjenega predloga) ter parc. št. in , vl. št. k.o. v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada d.d. Ljubljana (točka e dopolnjenega predloga). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu odločilo zgolj o vrnitvi v predlogu za denacionalizacijo navedenega lastniškega deleža nepremičnin, ki jih je v zahtevanem obsegu naložilo povniti v naravi Občini in ne pritožnici, zato za pritožbo zoper ta del sklepa pritožnica nima pravnega interesa. Sicer pa sodišče druge stopnje še opozarja, da je bil predlagatelju v že pravnomočnem denacionalizacijskem postopku očitno vrnjen le del nepremičnine parc. št. k.o. (le 28600/32040-in) in le del nepremičnine parc. št. k.o. (le 9595/10606-tin), kar vse izhaja iz sklepa o dedovanju opr. št. z dne (priloga A6), zato bo z vrnitvijo v deležu 3440/32040-tin parc. št. k.o. ter v deležu 1011/10606-tin parc. št. iste k.o. predlagatelju šele vrnjena celotna nepremičnina pod to parcelno številko.

O v dopolnjenem predlogu za denacionalizacijo zahtevani vrnitvi parc. št. in k.o. v obliki odškodnine v obveznicah, ki naj jih izplača Slovenski odškodninski sklad, pa sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa ni odločilo (čeprav je v obrazložitvi istega sklepa navedlo, da se zanje izplača odškodnina v obliki obveznic). Če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti, ali ni odločilo o delu tega zahtevka, lahko stranka v roku 15 dni po prejemu sodbe predlaga sodišču, da se sodba dopolni (325. člen ZPP).

Enako velja v skladu s 332. členom ZPP tudi za sklepe.

Ker pa predlagatelj v roku 15 dni od prejema sklepa ni predlagal sodišču prve stopnje izdaje dopolnilne sodbe, se šteje, da je v tem delu (o katerem ni bilo odločeno) predlagatelj predlog umaknil. Predlagatelj se tudi zoper sklep sodišča prve stopnje ni pritožil, pritožbeno sodišče pa le na pritožbo nasprotne udeleženke ni moglo poseči v odločitev, saj bi takšen poseg predstavljal odločitev v škodo stranke, ki se je pritožila (359. člen ZPP).

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pri odločitvi se je oprlo na 2. točko prvega odstavka 365. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih predlagatelj in nasprotne udeleženka nista priglasila.