Up-44/97

30. 11. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz ZDA, ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 30. novembra 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 827/94-4 z dne 7. 11. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo tožbo pritožnika zoper odločbo Ministrstva za pravosodje št. 464- 37/94-1 z dne 10. 5. 1994, s katero je bila zavrnjena pritožba pritožnika zoper odločbo Sekretariata za občo upravo takratne Občine Izola št. 463-1342/73 z dne 11. 2. 1994. Z navedeno odločbo je upravni organ zavrnil pritožnikov predlog za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji Oddelka za gospodarstvo in finance Občine Izola št. 463-1342/73 z dne 6. 12. 1976. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je bila nacionalizacija premoženja na podlagi 7. a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48 - v nadaljevanju: ZNZGP) izvedena že po samem zakonu, torej z dnem uveljavitve tega zakona. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo, da se določba 7. a člena navedenega zakona ni uporabljala v jugoslovanskem delu Svobodnega tržaškega ozemlja (bivša cona B) vse do spremembe Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ z dne 8. 10. 1972. S spremembo navedene uredbe pa nacionalizacija ni bila predpisana, temveč je bila le omogočena uporaba 7. a člena ZNZGP, s katerim je bila nacionalizacija izvedena. Za izdajo odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je bilo neko premoženje nacionalizirano, pa je bil po presoji Vrhovnega sodišča pristojen upravni organ. Zato zatrjevani ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b. - v nadaljevanju: ZUP) po presoji Vrhovnega sodišča ni podan.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja in enakosti pred zakonom. Neenako varstvo pravic naj bi pomenila okoliščina, da je bila v obravnavanem primeru, drugače kot v drugih podobnih primerih, izdana odločba o nacionalizaciji kljub temu, da naj bi šlo za slovenskega izseljenca. Navaja sodbo Vrhovnega sodišča SRS št. U I 554/63 z dne 21. 2. 1964. Pritožnik trdi, da ZNZGP v času izdaje nacionalizacijske odločbe ni več veljal. Meni namreč, da ustavni red v času, ko je bila odločba izdana, nacionalizacije ni več dopuščal. Odločitev Vrhovnega sodišča brez upoštevanja teh okoliščin naj bi pomenila tudi nepošteno sojenje.

B.

3.Kolikor pritožnik kot nepošteno sojenje uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava kot samostojni pritožbeni razlog, je treba na prvem mestu poudariti, da Ustavno sodišče ni ena od instanc rednega sodstva in da zato zatrjevana nepravilna uporaba materialnega in procesnega prava sama po sebi ne more biti predmet ustavne pritožbe. Predmet presoje v postopku ustavne pritožbe je le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4.Zatrjevana kršitev ustavnih pravic iz drugega odstavka 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) bi bila v obravnavanem primeru podana, če bi bila izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča sprejeta v postopku, v katerem pritožniku ne bi bila zagotovljena enakost pred zakonom in enako varstvo pravic v postopku. Ne gre pa za presojo, ali je izpodbijana odločitev pravilna oziroma zakonita v smislu instančne presoje.

5.Da bi sodišče pritožnika obravnavalo neenakopravno v razmerju do nasprotne stranke, pritožnik v ustavni pritožbi ne zatrjuje.

6.Zatrjuje pa, da naj bi Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi razsodilo napak in drugače, kot naj bi sicer odločalo v podobnih ali enakih zadevah. Pritožnik kot primer drugačne sodne prakse navaja sodbo Vrhovnega sodišča SRS št. U I 554/63 z dne 21. 2. 1964. Njegov očitek je neutemeljen. Res je sicer, da je Vrhovno sodišče v navedeni sodbi iz leta 1964, izdani v upravnem sporu v zadevi nacionalizacije, zavzelo stališče, da se po IX. točki Navodila za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov, tujih ustanov, ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 53/48) za tuje državljane ne štejejo "naši izseljenci, ki so sprejeli tuje državljanstvo, pa niso dobili odpusta iz našega državljanstva ...". Vendar pa je v navedeni odločbi šlo za odločanje o zakonitosti odločbe o nacionalizaciji v upravnem sporu, izpodbijana sodba pa je bila izdana v postopku odločanja o zakonitosti odločbe, izdane v postopku ugotavljanja ničnosti odločbe o nacionalizaciji. Čeprav bi bila izdana odločba o nacionalizaciji nepravilna iz razlogov, ki jih pritožnik zatrjuje, to ne more biti dokaz o neenakem odločanju v tem postopku. Taka nepravilnost namreč sama po sebi še ne pomeni, da je nacionalizacijska odločba nična. Člen 267 ZUP določa, v katerih primerih se odločba izreče za nično. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa je razvidno, da je bila opravljena presoja zakonitosti odločanja o obstoju zatrjevanih ničnostnih razlogov. V navedenih sodbah Vrhovnega sodišča torej ne gre za obravnavanje istovrstnih zadev, zato je tudi zatrjevana kršitev glede različne uporabe prava očitno neutemeljena.

7.Glede na navedeno se Ustavno sodišče ni spuščalo v pritožnikove ugovore, ki se po svoji vsebini nanašajo na materialno nezakonitost odločbe o nacionalizaciji.

Ker torej niso podane zatrjevane kršitve človekovih pravic, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan