Jedro

Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito ni bila zavrnjena iz razloga, ker bi upravni organ ali sodišče prve stopnje ugotovila, da ni Berber. Zato je pravno zgrešeno pritožbeno sklicevanje na drugi odstavek 10. člena Direktive 2011/95/EU4 (Kvalifikacijska direktiva), ki določa, da pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične značilnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1888/2024/10 (1222-15) z dne 31. 5. 2024. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, sicer bo s teh območij odstranjen. Tožniku je za obdobje enega leta določila še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2.V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na razloge iz izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) pritrdilo ugotovitvi toženke, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena iz razlogov po prvi in drugi alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).(1) Glede na ugotovljeno dejansko stanje in tožnikovo izrecno navedbo na glavni obravnavi je namreč očitno, da je izvorno državo (Maroko) zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Ti razlogi oziroma revščina po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 151/2016 lahko sprožajo vprašanje pomoči iz humanitarnih razlogov, ne pa razlogov mednarodne zaščite. Posledično ni treba preverjati niti informacij o izvorni državi, saj z njimi subjektivnega pogoja ni mogoče nadomestiti, pri čemer se je sklicevalo na zadevo Vrhovnega sodišča I Up 2/2017. Tožbene trditve, da tožnik ni dobil dela zaradi svoje berberske narodnosti, je štelo za nedovoljene tožbene novote, pri tem pa dodalo, da tudi sicer zatrjevana dejanja diskriminacije, tako kot so opisana, ne dosegajo minimalno stopnjo resnosti, da bi jih bilo mogoče šteti ta preganjanje. Izkazana ni niti resna škoda iz 2. točke (pravilno: druge alineje) 28. člena ZMZ-1, s tem pa tudi ne, da Maroko za tožnika ni varna izvorna država.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo in predlagal, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je presoja sodišča prve stopnje, da ni izkazal subjektivnega elementa, ker ni navajal konkretnih primerov preganjanja ali resne škode, napačna in da bi morala tožena stranka pridobiti informacije o izvorni državi glede pravnega položaja Berberov, ne pa zahtevati, da pritožnik izkaže konkretne primere. Navaja, da je treba med dejanja preganjanja šteti tudi sistematično odrekanje izobraževanja, dostopa do trga dela in socialnih pravic, ki jih maroška vlada odreka Berberom, in to označuje za sistematično etnično čiščenje. Prav tako sta napačni presoja, da ni bil deležen zbira diskriminatornih ukrepov in glede doseganja minimalne stopnje resnosti. Očita, da je sodišče prve stopnje pojem "resna škoda" razlagalo njegovo v škodo, saj ni ugotavljalo splošnih okoliščin, ki prevladujejo v delu države, in osebnih okoliščin pritožnika, saj si ni zagotovilo ustreznih virov in najnovejših informacij.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Vrhovno sodišče v svojih odločitvah poudarja, da okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito, sama zase ni relevantna.(2)

7.Iz izpodbijane sodbe izhaja (3. točka obrazložitve) in to v zadevi ni sporno, da je pritožnik v upravnem postopku kot razlog za zapustitev izvorne države in oviro za vrnitev navajal revščino in prenizke plače (v Maroku bi ostal, če bi dobil dobro plačano zaposlitev), torej ekonomske razloge, pri čemer ni imel drugih težav ne z zakoni ne z ljudmi. Pritožnik torej ni trdil, da se ne želi vrniti v izvorno državo zaradi težav, povezanih z dejstvom, da je Berber. V tem dejanskem okviru je bila izdana odločba toženke, ki jo je sodišče utemeljeno potrdilo kot pravilno in zakonito, med drugim tudi na podlagi presoje, da so tožbene navedbe o tem, da pritožnik ni dobil dela zaradi svoje berberske narodnosti in je zato delal na črno brez socialne varnosti, nedovoljene tožbene novote in zato neupoštevne.(3) Pritožnik temu stališču ne nasprotuje, zato Vrhovnemu sodišču ni treba odgovarjati na pritožbene navedbe o splošnem položaju Berberov v Maroku in na tudi sicer povsem pavšalno trditev, da je bil deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov.

8.Pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito ni bila zavrnjena iz razloga, ker bi upravni organ ali sodišče prve stopnje ugotovila, da ni Berber. Zato je pravno zgrešeno pritožbeno sklicevanje na drugi odstavek 10. člena Direktive 2011/95/EU(4) (Kvalifikacijska direktiva), ki določa, da pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične značilnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja. Z navedeno določbo tako ni mogoče podpreti niti pritožbene trditve, da bi morala toženka pridobiti informacije o položaju Berberov v Maroku, in ne izpodbiti pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, ki je ob sklicevanju na ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča presodilo, da zaradi tega, ker pritožnikove navedbe niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo v smislu ZMZ-1, ni treba pridobivati informacij o razmerah v izvorni državi, saj s tem ni mogoče nadomestiti subjektivnega elementa iz prvega odstavka 21. člena ZMZ-1. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat razložilo,(5) da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

9.Ker je navedena presoja o dolžnosti pridobivanja informacij o izvorni državi pravilna, pa se kot neutemeljena izkaže tudi pritožbena navedba v zvezi z resno škodo, in sicer očitek, da si sodišče ni zagotovilo ustreznih virov in najnovejših informacij o Maroku ter ni ugotavljalo splošnih okoliščin, ki prevladujejo v delu države, in pritožnikovih osebnih okoliščin.

10.Po navedenem in ker ostale navedbe ne morejo vplivati na odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

Op. št. (1)Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (peta alineja 49. člena ZMZ-1), med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1) in če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

Op. št. (2)Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča oI Up 159/2024 z dne 1. 7. 2024 in tam navedeno sodno prakso.

Op. št. (3)V skladu z 52. členom ZUS-1 se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. O navedeni prekluziji v primerljivem pospešenem postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 276/2023 z dne 12. 12. 2023.

Op. št. (4)Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev).

Op. št. (5)Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 119/2024 z dne 27. 5. 2024, I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 in I Up 312/2014 z dne 16. 10. 2015 ter sklep Vrhovnega sodišča I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014.