Jedro

Trditveno in dokazno breme obstoja pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta, zato bi morala tožeča stranka pravno vprašanje opisati tako, da bi bilo iz opisa mogoče opredeliti, kakšen je problem in navesti pravno normo v zvezi s tem vprašanjem.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka dne 19. 12. 2007 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v 1. točki izreka delno ugodilo tožbi ter odločbo tožene stranke z dne 30. 4. 2004, odpravilo v delu, ki se nanaša na točki I/3 in 14 izreka odločbe organa prve stopnje v celoti in v delu, ki se nanaša na zamudne obresti v preostalih točkah izreka prvostopne odločbe ter zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki, da ponovno odloči, v preostalem delu pa je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V 2. točki izreka je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v tam navedenem znesku. Tožena stranka je namreč zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 11. 8. 1997. Z njo je Davčni urad N.m. tožeči stranki naložil, da za leto 1996 plača davek od prometa storitev in zamudne obresti (I/2), zamudne obresti od neplačanega davka od osebnih prejemkov (I/3), prispevke iz plač in prispevke na plače, davek na izplačane plače ter zamudne obresti (I/4 do I/13), zamudne obresti od neplačanega davka od osebnih prejemkov (I/14) ter davek od dobička in zamudne obresti (I/15), vse v tam navedenih zneskih.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up-858/08 z dne 3.6.2008 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožena stranka navaja, da je revizija dovoljena po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. V skladu s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Tožeča stranka je sicer navedla vrednost spornega predmeta 21.000,00 EUR, kar pa po ustaljeni upravnosodni praksi samo po sebi ne zadostuje za dovoljenost revizije. Po stališču Vrhovnega sodišča tožeča stranka z zgolj pavšalno navedbo zneska ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožeča stranka bi morala jasno in določno izkazati, koliko naloženega davka je še spornega. Iz tega razloga po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Kot pomembno pravno vprašanje tožeča stranka navaja „kako se obravnava ugovor zastaranja pravice do odmere davka in kako se naknadno naloženi davki in prispevki na plače smatrajo kot davčno priznan odhodek ali ne.“ Po presoji Vrhovnega sodišča iz navedenih vprašanj ni jasno, kakšen pravni problem se tu zastavlja in v zvezi s katero zakonsko normo, zato tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožeča stranka bi namreč morala pravno vprašanje opisati, tako da bi bilo iz opisa mogoče opredeliti kakšen je problem in navesti pravno normo v zvezi s tem vprašanjem. Vrhovno sodišče pa je z sodbo X Ips 650/2005 z dne 11. 9. 2008 že zavzelo stališče, da je z izdajo odmerne odločbe prve stopnje in njeno vročitvijo davčnemu zavezancu, davčna obveznost določena in ne more več zastarati. Na podlagi navedenega tožeča stranka ni izkazala pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. V skladu s 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da so ji bile z izpodbijano odločbo naložene davčne obveznosti v višini 21.000,00 EUR ter da je izvršitev odločbe bistveno ogrozila njeno poslovanje. Zatrjevanega ogrožanega poslovanja tožeča stranka ni izkazala s konkretnimi navedbami in dokazi ter tako ni zadostila niti trditvenemu in dokaznemu bremenu. Zato tožeča stranka ni izkazala tudi pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrglo kot nedovoljeno.

10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, tožeča stranka na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.