Jedro

Drži, da je sodišče prve stopnje na sklep o nadaljevanju izvršbe zoper novo dolžnico vezano, vendar je ravno ta sklep bil izdan na podlagi upnikovega predloga za nadaljevanje, v katerem je ta odgovornost nove dolžnice omejil. Skupaj s sklepom o nadaljevanju izvršbe je dolžnica prejela tudi predlog za nadaljevanje izvršbe ter se je po presoji pritožbenega sodišča lahko zanesla, da odgovarja do višine glede na upnikov zahtevek.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdi.

II.Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zahteva dolžnice za odpravo nepravilnosti zavrne (I. točka izreka sklepa), da se ugovoru dolžnice po izteku roka ugodi in se izvršilni postopek ustavi (II. točka izreka sklepa) in da je upnik dolžan dolžnici povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 173,33 EUR v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dneva poteka paricijskega roka dalje do dne plačila (III. točka izreka sklepa).

2.Zoper II. in III. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da drži, da poznejše plačilo terjatve predstavlja dejstvo, ki dolžniku omogoča vložitev ugovora po izteku roka, vendar sodišče z izpodbijanim sklepom ni presojalo zgolj navedb dolžnice glede odtegljajev z njenega TRR, do katerih je prišlo v l. 2024 in ki predstavljajo delna plačila upnikove terjatve, temveč je z izpodbijanim sklepom dejansko ponovno odločalo o nadaljevanju izvršbe zoper dolžnico in zlasti o tem, v kolikšnem obsegu je obveznost pok. (prvotnega) dolžnika A. A., do katerega je imel upnik terjatev, ki jo izterjuje v predmetnem izvršilnem postopku, prešla na dolžnico kot dedinjo. O navedenem pa je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom naslovnega sodišča z dne 12. 9. 2019. Sodišče je na ta svoj pravnomočen sklep vezano, saj predstavlja res iudicato in ne bi smelo ob dejstvu pravnomočnosti sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper dolžnico do

višine podedovanega premoženja

sedaj pri odločanju o (novem) ugovoru dolžnice po izteku roka ponovno odločati o tem, v kolikšni višini je upnik svojo terjatev glede na določila Zakona o dedovanju - upravičen terjati od dolžnice. Upnik je z vlogo z dne 24. 4. 2014 res predlagal nadaljevanje izvršbe zoper dolžnico zaradi plačila zneska 1.936,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o nadaljevanju izvršbe proti dolžnici dalje do plačila, vendar sodišče tega v sklepu z dne 12. 9. 2019 dejansko ni upoštevalo in je v izreku zgolj navedlo, da se izvršba nadaljuje do

višine podedovanega premoženja

Navedene pomanjkljivosti sklepa naslovnega sodišča z dne 12. 9. 2019 pa sodišče ne more odpraviti sedaj v obrazložitvi izpodbijanega sklepa s sklicevanjem na pravilo o vezanosti na zahtevek po prvem odstavku 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pravilo o vezanosti na zahtevek bi sodišče moralo uporabiti pri odločanju o upnikovem predlogu za nadaljevanje izvršbe zoper dolžnico, pa tega ni storilo. Dolžnica je imela možnost doseči odpravo omenjene nepravilnosti sklepa naslovnega sodišča o nadaljevanju izvršbe z dne 12. 9. 2019 z vložitvijo pravnega sredstva. Dolžnica je zoper citirani sklep sicer vložila ugovor, s katerim pa ni izpodbijala omenjene nedoslednosti sodišča. Namesto tega je dolžnica ponovno (v izvršilnem postopku!) odpirala vprašanje vrednosti zapuščine in navajala, da naj bi podedovano osebno vozilo prodala za nižjo ceno, kot je bila njegova v zapuščinskem postopku ocenjena vrednost, ne da bi predložila kakršen koli dokaz s tem v zvezi in nadalje, prav tako brez vsakršnega dokaza, podajala navedbe o domnevno obstoječih terjatvah drugih upnikov do pok. (prvotnega) dolžnika A. A., ki naj bi jih tudi plačala, a z dokazili o plačilih ne razpolaga, kar bi tako in tako moralo biti del njene trditvene podlage v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Dolžnica pa je v ugovoru zoper sklep z dne 12. 9. 2019 (oz. zoper sklep o izvršbi, izdan zoper prvotnega dolžnika pok. A. A.) navedla, da se ne strinja, da bi odgovarjala do višine podedovanega premoženja v višini, kot izhaja iz upnikovega predloga. Naslovno sodišče je tedanji ugovor dolžnice zavrnilo, ker naj ne bi zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede vrednosti podedovanega premoženja. Naslovno sodišče sklepa z dne 12. 9. 2019 ni spremenilo na način, da bi v izrek vključilo zneskovno omejitev, kot je to običajno pri tovrstnih sklepih, posledično pa je ta sklep brez omejitve višine prehoda obveznosti iz predmetne izvršbe na dolžnico - postal pravnomočen in zavezujoč. V nasprotju z zgoraj navedenim je dolžnica šele v (novem) ugovoru po izteku roka zatrjevala, da odgovarja največ za 1.936,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2019 dalje. Dolžnica se izpostavljene pomanjkljivosti sklepa z dne 12. 9. 2019 nedvomno zaveda, na kar kaže njen zapis v (novem) ugovoru po izteku roka, da je

sklep

morda

malo premalo jasen glede zneska, za katerega se dovoli

, vendar to ne spremeni dejstva, da je ta (pomanjkljiv) sklep postal pravnomočen, pri čemer je treba izpostaviti nadaljnje dejstvo, da dolžnica tekom celotnega postopka ni dokazno podprto izkazala z njene strani zatrjevane vrednosti podedovanega premoženja. Priglaša pritožbene stroške.

3.Dolžnica je odgovorila na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 12. 9. 2019 nadaljevalo izvršbo zoper dolžnico kot dedinjo po pokojnem dolžniku. Upnik je namreč dne 24. 4. 2014 predlagal nadaljevanje izvršbe zoper dedinjo, in sicer zaradi plačila 1.936,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, kolikor znaša višina podedovanega premoženja. Sodišče prve stopnje je nato dne 12. 9. 2019 izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se izvršba nadaljuje zoper dedinjo do višine podedovanega premoženja.

6.Nova dolžnica je v postopku nato vložila v izpodbijanem sklepu obravnavani ugovor po izteku roka, v katerem je uveljavljala, da je obveznost do višine podedovanega premoženja poplačala. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na načelo vezanosti na zahtevek ugotovilo, da to drži, saj je upnik predlagal izvršbo zoper novo dolžnico za znesek 1.936,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po opravi obračuna terjatve in ob upoštevanju 288. člena OZ o vračunavanju izpolnitve pa je ta terjatev v celoti poplačana. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

7.Upnikove pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati upnikovega predloga za nadaljevanje izvršbe zoper novo dolžnico, ker v sklepu z dne 12. 9. 2019 ni izrecno specificiralo, koliko znaša višina podedovanega premoženja, dolžnica pa tega ni izpodbijala, niso utemeljene. V obrazložitvi sklepa z dne 12. 9. 2019 se je sodišče prve stopnje prve stopnje med drugim sklicevalo prav na upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z dne 24. 4. 2014, v katerem je upnik specificiral, kolikšna je bila višina podedovanega premoženja, za katero zoper dolžnico predlaga izvršbo. Dolžnica je zoper sklep tedaj vložila ugovor, v katerem je uveljavljala, da je višina podedovanega premoženja še nižja, vendar s tem ugovorom ni uspela. Seveda pa to ne pomeni, da je pristala na to, da se kot vrednost podedovanega premoženja šteje celotna višina terjatve, saj je bil upnik tisti, ki je v svojem predlogu navedel nižjo vrednost. Z drugačnim uveljavljanjem v postopku po ugovoru po izteku roka in sedaj v pritožbenem postopku je pravzaprav upnik tisti, ki ravna contra factum proprium.

8.Drži, da je sodišče prve stopnje na sklep z dne 12. 9. 2019 vezano, vendar je ravno ta sklep bil izdan na podlagi upnikovega predloga za nadaljevanje, v katerem je ta odgovornost nove dolžnice omejil. Skupaj s sklepom o nadaljevanju izvršbe je dolžnica prejela tudi predlog za nadaljevanje izvršbe ter se je po presoji pritožbenega sodišča lahko zanesla, da odgovarja do višine glede na upnikov zahtevek. Ne drži torej, da sodišče prve stopnje upnikovega zahtevka v sklepu z dne 12. 9. 2019 ni upoštevalo. O

tem

zahtevku je bilo s sklepom z dne 12. 9. 2019 pravnomočno odločeno in ne drži, da se je sodišče prve stopnje v zvezi s tem sklepom in zahtevkom neutemeljeno sklicevalo na načelo vezanosti na zahtevek. V predmetnem postopku po ugovoru po izteku roka se vprašanje vrednosti podedovanega premoženja tako dejansko sploh ni več odpiralo.

9.Opravljena poplačila upnik priznava, prav tako ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je ob upoštevanju le-teh in 288. člena OZ izterjevana terjatev, kolikor je omejena na znesek 1.936,53 EUR, do dolžnice v celoti poplačana. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugovoru nove dolžnice pravilno ugodilo in ustavilo izvršilni postopek. Odločitve o stroških ugovornega postopka pa upnik z ničemer izrecno ne prereka, vendar višje sodišče ob materialnopravnem preizkusu odločitve ugotavlja, da je tudi ta pravilna, saj je dolžnica v ugovornem postopku v celoti uspela, upnik pa ji je ugovorne stroške neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

10.Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11.Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 24, 24/4 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 142, 142/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.