Jedro

Namesto predložitve pooblastila se odvetnik ne more sklicevati na pooblastilo v drugem sporu. Ker ni predložil nobenih pooblastil, sodišče ni moglo preverjati, ali so morda v stečaju dana pooblastila taka, da pooblaščajo odvetnika tudi za vložitev tožbe v pravdnem postopku.

Izrek

1. Revizije A. A., F. D., A. J., A. J., N. K., A. M. V., S. N., M. P., M. P., M. P., M. R., A. R., F. S., M. S., V. S., E. T., R. V., P. Z., M. Ž. in J. Ž. se zavrnejo.

2. Revizije M. B., S. H., I. J., G. K., Z. K., B. K., M. K., M. K., D. L., B. M., S. M., Z. N., S. P., M. P., B. P., O. P., P. R., B. S., M. S., F. Z. in J. R. se zavržejo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožečih strank za ugotovitev obstoja prerekanih terjatev. Tožeče stranke - delavci tožene stranke - so v stečajnem postopku prijavile terjatve iz naslova odpravnin. Stečajni upravitelj je delno prerekal njihove terjatve, zaradi česar so bile s sklepom stečajnega senata napotene na pravdo. Sodišče je tožbo zavrglo, ker odvetnik kljub pozivu ni predložil pooblastil za zastopanje v postopku za ugotovitev obstoja prerekanih terjatev.

Sodišče druge stopnje je pritožbe tožečih strank zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Navedlo je, da postopek za ugotovitev obstoja prerekanih terjatev ni nadaljevanje stečajnega postopka, pač pa samostojen postopek, ki se začne s tožbo. Za vložitev tožbe mora pooblaščenec predložiti pooblastilo ob vložitvi oziroma v roku, ki ga določi sodišče. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlagajo tožeče stranke revizijo zaradi absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da so originalna pooblastila predložile že v stečajnem postopku in ta pooblastila veljajo tudi za tožbo zaradi ugotovitve obstoja terjatve. Ta tožba brez stečajnega postopka nima nikakršne veljave in je absolutno vezana na sam stečajni postopek. Prvo pravdno dejanje je zato prijava terjatev v stečajnem postopku. Tožba je le posledica prerekanja istih terjatev med istimi pravnimi subjekti. Pritožbi so kljub temu priložili na novo zbrana pooblastila, vendar sodišče druge stopnje v zvezi s tem nima nobene obrazložitve.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija tožečih strank, navedenih v 1. točki izreka, ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 98. člena ZPP mora pooblaščenec predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju. Kolikor tega ne stori, mu sodišče naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja (drugi odstavek 98. člena ZPP). Če pooblaščenec v roku, ki ga je določilo sodišče, ne predloži pooblastila za vložitev tožbe, sodišče tožbo zavrže (četrti odstavek 98. člena ZPP). Odvetnik, ki je v imenu poimensko navedenih tožnikov vložil tožbo, se je v tožbi skliceval na pooblastila v stečajnem spisu. Namesto predložitve pooblastila se odvetnik ne more sklicevati na pooblastilo v drugem spisu. Tudi če se pooblastilo nanaša na več zadev ali več medsebojno povezanih postopkov, mora pooblaščenec predložiti pooblastilo v vsakem spisu. S predložitvijo pooblastila odvetnik izkaže, da je sploh upravičen za zastopanje (89. člen ZOR). Šele potem je mogoč tudi preizkus, kakšen je obseg pooblastila za opravljanje pravdnih dejanj (94. člen ZPP). Ne zadošča predložitev fotokopije pooblastila, saj tako pooblastilo ne ustreza pojmu pooblastila, kot ga zahteva prvi odstavek 97. člena ZPP. Po tej določbi mora biti pooblastilo pisno, torej izvirno podpisano od pooblastitelja. Ni pa nujno, da je tudi sama vsebina pooblastila izpisana s strani pooblastitelja. Zadošča tudi izvirno podpisan tipski (tiskan ali fotokopiran) obrazec pooblastila.

Odvetnik je bil najprej pozvan, da predloži pooblastila za zastopanje (dopis z dne 13.3.2000). Pooblastil ni predložil, pač pa se je skliceval na pooblastila v stečajnem postopku, navedel pa je, da jih bo ponovno zbral, kolikor ga bo sodišče obvestilo, da v stečaju dana pooblastila ne veljajo tudi v tem postopku (dopis odvetnika z dne 20.3.2000). Sodišče je nato s sklepom z dne 5.6.2000, s katerim mu je naložilo dopolnitev tožbe, odvetnika ponovno pozvalo, da predloži pooblastila. Z vlogo z dne 19.6.2000 je odvetnik tožbo dopolnil, pooblastil pa ni predložil, temveč se je še vedno skliceval na pooblastila, dana v stečajnem postopku. Navedel pa je še, da bo ta pooblastila na vztrajanje sodišča predložil v fotokopiji. Ob takem dejanskem stanju, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito odločilo tako, da je na podlagi izrecne določbe četrtega odstavka 98. člena ZPP tožbe zavrglo. Odvetnik na dvakratni poziv ni predložil pooblastil. Sodišče ga zato ni moglo šteti za pooblaščenca tožečih strank. Ker ni predložil nobenih pooblastil, sodišče tudi ni moglo preverjati, ali so morda v stečaju dana pooblastila taka, da pooblaščajo odvetnika tudi za vložitev tožbe v tem (pravdnem) postopku. To je sicer mogoče, enako kot tudi, da so bila pooblastila dana le za prijavo terjatev v stečajnem postopku.

Sklicevanje na "nova pooblastila", priložena pritožbi zoper sklep o zavrženju, je neutemeljeno. Ta pooblastila so splošna pooblastila, dana v dneh 19., 20. in 21.9.2000. Priložena so pritožbi z dne 21.9.2000, zato jih je na podlagi 95. člena ZPP sodišče druge stopnje lahko štelo le kot veljavna pooblastila odvetniku za vložitev pritožbe. Ni pa jih mogoče šteti kot pooblastila, dana za vložitev tožbe dne 27.1.2000 in iz pooblastil tudi ne izhaja, da bi stranke odvetnika za kaj takega naknadno ("za nazaj") pooblastile oziroma da bi to njegovo pravdno dejanje odobrile. Če v postopku nastopa pooblaščenec, ki ni imel pooblastila, je to absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (11. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je sklicevanje na načela pravičnosti in ekonomičnosti brezpredmetno.

Ker po presoji revizijskega sodišča zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane in je izpodbijani sklep materialnopravno pravilen in zakonit, je revizijsko sodišče revizijo tožnikov, navedenih v 1. točki izreka, zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen v zvezi s 384. členom ZPP).

Revizija tožečih strank, navedenih v 2. točki izreka, ni dovoljena.

Če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se po določbi prvega odstavka 39. člena ZPP vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. V tej zadevi so vrednosti spornega predmeta vsake od 41 tožečih strank različne. Teh vrednosti za dosego pravice do revizije ni mogoče sešteti, čeprav so bile tožbe vložene skupaj. Zahtevki namreč ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, temveč le na istovrstni dejanski in pravni podlagi. Gre za zahtevke oziroma obveznosti iste vrste (odpravnine), ki se opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago. Zato so tožeče stranke le formalni sosporniki (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). Vsaka od njih bi lahko vložila posebno tožbo, saj gre za popolnoma samostojne zahtevke, ki imajo lahko tudi različno usodo. Spor je mogoče rešiti na različen način za vsako od strank.

Kadar več tožnikov z eno tožbo uveljavlja zahtevke, ki temeljijo le na istovrstni dejanski in pravni podlagi, vrednost spornega predmeta za presojo dovoljenosti revizije ni vsota zahtevkov vseh tožnikov, temveč se dovoljenost revizije v skladu z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP ocenjuje po vrednosti zahtevka vsakega tožnika posebej. Pravica do revizije nobene od pravdnih strank ne more biti pridobljena le zato, ker so tožeče stranke tožbo vložile skupaj (z eno tožbo).

Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija ni dovoljena v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1,000.000 tolarjev. Ker so vrednosti tožbenih zahtevkov tožečih strank, navedenih v 2. točki izreka, manjše, je moralo revizijsko sodišče na podlagi 377. člena v zvezi z drugim odstavkom 384. člena ZPP njihove revizije kot nedovoljene zavreči. Ker revizija ni dovoljena že iz tega razloga, se revizijsko sodišče ni posebej ukvarjalo še s tem, da štirje izmed teh tožnikov, tudi niso predložili pooblastila za vložitev revizije.