Jedro

Za obrazloženost ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova ne zadostuje, da dolžnik le navaja pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo, in predloži dokaze za svoje trditve, temveč mora svoje pravno pomembne navedbe tudi argumentirati.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdi.

Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 22.03.2006, opr. št. I 06/00014. Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor štelo za neobrazložen in zato neutemeljen.

Proti takšni odločitvi se je pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v postopkih izvršbe in zavarovanja uporablja na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da njegov ugovor zoper sklep o izvršbi ni bil obrazložen. V ugovoru je namreč navajal, da je svoji hčerki K. F. dolgovano preživnino plačeval na roke, zaradi česar terjatev upnika do dolžnika ne obstoji. V dokaz svojim navedbam je predlagal zaslišanje preživninske upravičenke. Res pa ni predložil nobenega listinskega ali drugega materialnega dokaza, saj ni vsakič, ko je hčerki izročil denar, od nje zahteval naj podpiše potrdilo. Sicer je res, da dolžnikova hči ni upnica v tem izvršilnem postopku, vendar je potrebno kot ključno upoštevati dejstvo, da se izterjujejo zneski, ki bi jih naj upnik nakazal dolžnikovi hčeri. Razpravljanje o tem, ali je dolžnik plačeval preživnino hčeri ali ne, je po prepričanju pritožnika v tem postopku odločilno. Dolžnik sklepa, da je upnik nakazoval upravičenki nadomestilo preživnine na podlagi vloge upravičenkine matere in zakonite zastopnice Z. F. Dolžnik ni vedel, da je podana takšna vloga, saj bi ji sicer nasprotoval. Svoji hčerki je po svojih močeh plačeval preživninske zneske, ki resda niso bili vsi plačani v roku, vendar jih je vseeno poravnal. Ker je preživnino plačeval že hčerki, ne more biti hkrati v zavezi za plačilo regresa iz naslova preživninskih zneskov še na račun upnika. Dolžniku ni mogoče naložiti plačila dvojnih zneskov za preživnino za svoj hči. Tudi sicer dolžnika razmerje med upnikom in preživninsko upravičenko ne tangira. V kolikor je upnik odobril upravičenki nadomestilo kljub temu, da jo je dolžnik plačeval, to ne more iti v škodo dolžniku. V takšnem primeru bi prišlo do zlorabe parava, na katero pa ima dolžnik možnost ugovarjati le v tem izvršilnem postopku. Dolžnik je predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper sklep o izvršbi v celoti ugodi, podredno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zahteval je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

V odgovoru na pritožbo je upnik ponovno pripomnil, da v upravnem postopku o priznanju pravice do nadomestila preživnine niso bila predložena nikakršna dokazila, da naj bi bila plačevana preživnina neposredno zakoniti zastopnici ali otroku, ter da zato vztraja pri vseh dosedanjih navedbah in izterjavi nastalega dolga.

Pritožba ni utemeljena.

Presoja prvostopenjskega sodišča, da dolžnikov ugovor ni obrazložen, je pravilna. Iz II. odstavka 53. člena ZIZ izhaja, da je ugovor obrazložen, če dolžnik navede vsa dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predloži dokaze. Ugovor je torej obrazložen, če vsebuje argumentirane trditve/dejstva in dokaze, ki bi lahko pripeljali do odločitve o njegovi utemeljenosti. Če tega ne vsebuje, pa je ugovor neobrazložen. Neobrazložen je torej lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov, in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami (glej odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 1130/05 z dne 11.01.2007). Dolžnik je ugovoru zoper sklep o izvršbi navajal, da je dolgovano preživnino plačeval na roke hčerki K. F., zaradi česar terjatev upnika do dolžnika ne obstoji, niti ni terjatev prešla na upnika, niti obveznost na dolžnika ter da je otroku obveznost iz naslova preživnine plačeval. V dokaz svojim trditvam je dolžnik predlagal zaslišanje preživninske upravičenke. Pravilno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni navajal niti kdaj je plačal, niti koliko je plačal, niti zakaj o tem, da preživnino plačuje, ni obvestil upnika. Zaradi pomanjkanja takšnih navedb ni mogoče šteti, da bi dolžnik v ugovoru svoje trditve argumentiral. Prvostopenjsko sodišče dolžniku ni očitalo, da je njegov ugovor neobrazložen zato, ker ni predložil nobenih dokazov. Zato pritožbeno poudarjanje dejstva, da je v dokaz svojih navedb predlagal zaslišanje mladoletne preživninske upravičenke dejansko niti ni pomembno in je zato neutemeljeno. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča namreč ne temelji na presoji dejstva, ali je dolžnik v ugovoru predlagal (ustrezne) dokaze, temveč na presoji, da dolžnik svojih navedb ni argumentiral. Poleg tega pa pritožbeno sodišče pripominja, da je dolžnikov ugovor neobrazložen tudi zato, ker dejstva, na katera opira ugovor, niso pravno pomembna, saj izvršbe, dovoljene na podlagi izvršilnega naslova, ne morejo preprečiti. Z izplačilom nadomestila preživnine otroku je terjatev otroka po določbi 1. odstavka 28. člena Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu RS (v nadaljevanju ZJSRS) prešla na sedanjega upnika. Dolžnik bi lahko obveznost, z učinkom prenehanja terjatve, izpolnil preživninski upravičenki le do trenutka, ko ga je sedanji upnik obvestil o prehodu terjatve nanj. Dejstvo, da je dolžnik s strani upnika bil obveščen o prehodu terjatve iz preživninske upravičenke na upnika, med postopkom ni bilo sporno. Upnik je v predlogu za izvršbo trdil, da je 13.11.2002 obvestil dolžnika, da je bila priznana pravica do nadomestila preživnine in da je dne 14.01.2003 dolžnik bil obveščen o prvem izplačilu nadomestila preživnine, dolžnik pa tem navedbam niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi, niti v pritožbi, ni nasprotoval. Dolžnikova obveznost bi zaradi izpolnitve preživninski upravičenki prenehala le, če za prehod terjatve dolžnik ne bi vedel, sicer pa obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku terjatve (primerjaj s 419. členom Obligacijskega zakonika, OZ). V trenutku, ko je dolžnik izvedel, da je otrokova preživninska terjatev prešla na sedanjega upnika, bi z izpolnitvijo obveznosti mladoletnemu otroku na roke (če bi takšna izpolnitev bila pravilna tj. v skladu z izvršilnim naslovom, s katerim je bila določena preživnina) njegova preživninska obveznost prenehala le, če bi sedanji upnik izpolnitev odobril (2. odstavek 280. člena OZ). Ker dolžnikova obveznost nasproti upniku z domnevnimi plačili preživnin mladoletnemu otroku brez upnikovega soglasja ni mogla prenehati, je zatrjevano dejstvo pravno nepomembno in je ugovor tudi iz tega razloga neutemeljen.

Ker zaradi prehoda preživninske terjatve na upnika preživninski zavezanec kot dolžnik glede na vsebino otrokovega izvršilnega naslova ne more biti na slabšem položaju kot v razmerju do otroka, ima dolžnik kot preživninski zavezanec zoper Sklad, vse ugovore, ki bi jih imel zoper otroka kot upnika. V upravnem postopku priznanja pravice do nadomestila preživnine ravno zato, ker lahko zoper novega upnika uveljavlja vse ugovore, ki jih ima zoper preživninskega upravičena, tudi zoper novega upnika v izvršilnem postopku, preživninski zavezanec nima položaja stranke (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ip 1044/2003). Tako je sicer lahko v izvršilnem postopku pomembno tudi razpravljanje o tem, ali je dolžnik plačeval preživnino hčeri ali ne, vendar le v okviru zgoraj navedenega tj. če dolžnik zatrjuje, da je svojo obveznost v celoti pravilno izpolnil. Do prejema obvestila o prehodu terjatve preživninski upravičenki, na način, kot je določen v izvršilnem naslovu, v katerem je določena preživnina, od prejema obvestila o prehodu terjatve in o prvem izplačilu pa le novemu upniku oz. prejšnjemu upniku le s soglasjem novega upnika.

Zmotno je zato stališče dolžnika, da ga razmerje med upnikom in preživninsko upravičenko ne tangira. Po določbi čl. 28/I ZJPSRS je z izplačilom nadomestila preživnine upravičencu terjatev otroka prešla na upnika. S prejemom obvestila o prehodu terjatve na novega upnika, je dolžnik vstopil v razmerje z novim upnikom, tudi če s tem ni soglašal. V kolikor bi dolžnik plačeval preživnino hčeri, bi po prejemu obvestila o izdani odločbi o pravici do nadomestila lahko pri upniku sprožil postopek po 21f. členu ZJSRS. Ta določa, da pravica do nadomestila preživnine preneha na zahtevo otrokovega zakonitega zastopnika, ali na zahtevo preživninskega zavezanca, če dokaže, da je plačal vse zapadle preživninske obveznosti in da je za dva meseca vnaprej plačal preživninsko obveznost oziroma sredstva deponiral na sodišču v otrokovo korist, ali če je preživninsko obveznost prevzel dolžnikov dolžnik, ali če niso več izpolnjeni pogoji za pravico do nadomestila preživnine. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ima možnost zlorabi prava, do katere naj bi prišlo s tem, ko je upnik od njega izterjuje preživnino, ki jo je dolžnik že plačal preživninski upravičenki, ugovarjati le v tem izvršilnem postopku. Glede na zgornje ugotovitve, da med postopkom ni bilo sporno, da je upnik dolžnika obvestil o prehodu terjatve, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da dolžnik ni vedel, da je za K. F. podana vloga za plačevanje nadomestila preživnine, ker bi takšnemu predlogu nasprotoval. Povsem logično pa je, da je tak predlog vložila zakonita zastopnica preživninske upravičenke, dolžnikova bivša žena Z. F., saj ga sama preživninska upravičenka zaradi mladoletnosti niti ne more sama vložiti, pa tudi III. odstavek 24. člena ZJSRS določa, da zahtevo za uveljavitev pravice do nadomestila preživnine vloži za otroka njegov zakoniti zastopnik.

Glede na zgoraj navedeno je dolžnikova pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča v celoti potrdilo (2. točka I. odstavka 365. člena ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).

Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP in 15. členom ZIZ).